Človek je bitje na poti

Pot človeka ustvarja in spreminja. Vsaka izkušnja človeka spremeni. Ob vsaki spremembi se izgubi nekaj nebistvenega in pridobi nekaj novega, kar ostane. Odločitev za pot sicer ni vedno lahka, ker se je potrebno ločiti od ustaljenega in odpreti za novo. Ustaviti se in zapreti sicer človeka za trenutek pomirja, a preprečuje rast, duši in ne rodi sadov. Oditi na pot vedno pomeni tvegati odvezati se in posloviti od svojega, se odpraviti v neznano in vstopiti v gibanje, ki ni pomirjujoče, ampak obljuba večje polnosti.

Tudi vera se lahko preverja in raste samo na poti. Svetopisemska zgodovina odrešenja se ne začne z razodetjem Božje postave, ampak s klicem Abrahamu, da zapusti deželo očetov in se odpravi na pot proti deželi, ki mu jo bo Bog pokazal (1 Mz 12). Bog Abrahamu ne razkrije cilja njegovega potovanja, ampak ga le opozori, naj se odpravi na pot, naj zapusti varnost domačega kraja in vse, na kar se je dotlej opiral in v njem iskal svojo uresničitev. Abraham izpriča svojo vero s tem, da zapusti gotovost zaradi negotovosti, da dvigne sidro in odpluje iz domačega pristana proti krajem onstran obzorja. 

Bog se razodeva na poti

Tudi kristjani smo ljudje na poti. Bog se ni nehal razodevati nekje v daljni preteklosti, svojega razodetja ni vklesal v kamnite plošče, ki bi si jih moral človek naložiti na hrbet, temveč mu je svoje besede po svojem Duhu zašepetal v srce, da bi prodrle kar najgloblje v njegovo telo in bi ogrevale tako roke in noge kot glavo in srce.

Jezusov evangelij ni ideja, ampak je hoja z brati za Njim. Zato je bilo prvo Jezusovo javno dejanje prav poklic učencev. Njegovo povabilo hoditi za njim je začetek nove skupnosti, novih odnosov – je novo stvarjenje.

Jezus ni eden izmed učiteljev, ki bi si ga človek izbral, ampak je On, ki jih izbere in pokliče, da bi se svobodno odločili biti z njim in postajali kakor On. Ne ponuja nauka, ampak življenje, ne vabi k učenju, ampak k posnemanju, ne potrebuje besed, ampak ljubezen, ki se izraža v očeh, ki vidijo, v ušesih, ki poslušajo, v korakih, ki sledijo, v srcih, ki čutijo, v rokah, ki storijo.

Jezusov klic je povabilo k osebni odločitvi, je odločitev za podobo, ki mi je bila dana ob rojstvu, je odločitev za življenje, ki rodi veselje. Prepoznavati se, kot me pozna On, ki me je poklical, pomeni odkrivati svojo pravo podobo in sprejeti svoje poslanstvo. Hoditi za njim je odločitev za svobodo, je izhod iz mreže strahu, samozadostnosti in vseh oblik egoizma, je novi eksodus – izhod iz Egipta suženjstva, iz teme k luči, iz smrti v življenje. 

Pot vere in spreobrnjenja v Markovem evangeliju

Markov evangelij velja v strokovni javnosti že dolgo kot evangelij poti. Vse od začetka evangelija zveni klic in vabilo k vstopu na pot, na kateri bo učenec oziroma poslušalec in bralec odkrival skrivnost Jezusove osebe in ob njej postajal njegov pričevalec. »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« (Mr 1,3). Podoba poti (gr. hodós) je ena temeljnih bibličnih metafor. Izvoljeno ljudstvo je svojo zgodovino razumelo kot izhod iz egiptovske sužnosti in potovanjem proti obljubljeni deželi (2 Mz).

To potovanje je doseglo svoj vrh v učlovečenju Božjega Sina in njegovi poti proti Jeruzalemu, kraju križanja in vstajenja. Na tej poti je ljudstvo doživljalo tako Božjo zvestobo in moč njegove bližine kot lastno nestanovitnost ter pogubno moč skušnjave in greha. Izkušali so minljivost vsakega doseženega cilja na potu in nujnost vztrajanja ter zaupanja v Božjo obljubo. To biblično podobo poti kot življenjskega potovanja človeka k Bogu in istočasno Božjega razodevanja človeku uporabi Marko kot temeljno strukturo svojega evangelija.

Začetek poti – začetek evangelija

Evangelij želi biti klic in vabilo k vstopu na pot, na kateri bo poslušalec oz. bralec odkrival skrivnost Jezusove osebe in ob njej postajal učenec in pričevalec. Opis Jezusove poti, ki nam jo ohranja Markov evangelij, bistveno usmerjata dve temeljni vprašanji, ki terjata več kot samo formalni odgovor. To je vprašanje Kdo je Jezus in kdo je njegov učenec? Čeprav je teološki odgovor na prvo vprašanje podan že v uvodnem programskem stavku: »Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina« (1,1), je vendarle vse, kar bo sledilo, samo začetek oz. izhodišče (gr. archē) odkrivanja skrivnosti Jezusove osebe in nebeškega kraljestva.

Prizori v evangeliju so podani kot kontemplacija slik o odrešenju, v katerih se poleg Jezusove skrivnosti tudi vedno bolj jasno izrisuje podoba njegovega učenca. Bralec se v teh podobah, ki rišejo odločitve učencev, njihove napore, iskanja, vprašanja, dvome in tudi padce, vse bolj prepoznava ter vstopa vanje z izkušnjami svojega življenja. Poleg vsebine in jasnega cilja, to je pripeljati k veri v Jezusa kot Božjega Sina, v katerem se uresničuje Božji načrt odrešenja, je za evangelista Marka odločilnega pomena tudi način, kako to vsebino opiše in predstavi. Bralca želi namreč pripeljati od zgolj informativne in doktrinarne ravni na globljo življenjsko raven prepoznavanja in izkušanja veselega oznanila.

Izogiba se teološkim definicijam o Jezusu in njegovem oznanilu, ki nagovarjajo predvsem razum, zato pa več pripoveduje oz. opisuje dogodke iz Jezusovega življenja in odzive nanj pri njegovih nasprotnikih, pri ljudskih množicah in še posebej pri njegovih učencih. Na ta način ustvarja življenjske prizore, v katerih se bralec prepozna in vstopi vanje z izkušnjami svojega življenja. Takšen narativni način kateheze ima dostop do vsakega človeka, ker ne gradi na določenih kulturnih, verskih in socialnih spoznanjih, temveč na univerzalnih človeških izkušnjah in vprašanjih. 

Evangelij se začenja s preroško napovedjo uresničitve te obljube: “Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot” (Mr 1,2). Pot Ljubljenega Sina, ki je pot veselega oznanila, se začenja z Jezusovim krstom (Mr 1,9-11). V moči Očetovega veselja (“Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje”) nadaljuje Jezus pot v Galilejo, kjer so mu pridružijo učenci (Mr 1,16-20; 3,13-19). Odslej bodo ti nepogrešljivi sopotniki na njegovi poti in prvi poslušalci njegovih besed.

Tako je Marko zelo pozoren na vtise, ki jih Jezus s svojo pojavo in s svojo besedo pusti na poslušalcih (npr. vsi so bili »iz sebe« 2,12, »čudili so se« 1,27, »strah« jih je bilo in »spraševali so se« 4,41). Veliko pomembnejše mu je prisluhniti raznim vprašanjem, ki jih je Jezus prebujal pri ljudeh (npr. »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo?« 1,27, »Kdo je ta, da sta mu pokorna celo veter in morje« 4,41, »Od kod njemu to, kakšna je ta modrost?« 6,2), kakor da bi delil hitre in jasne odgovore. Na svoji poti oznanja, ozdravlja in izganja nečiste duhove, uči v prilikah, svoje učence pa še na poseben način uvaja v skrivnost nebeškega kraljestva (Mr 4,11).

Na poti jim zastavi tudi odločilno vprašanje: “Kaj pa vi pravite, kdo sem?” (Mr 8,29) Petrov odgovor Jezusa očitno ni zadovoljil (prim. Mr 8,30). Jezus ne želi prepričati z enoumnimi izreki, ki nagovarjajo razum, a se pri tem lahko obide človekova svoboda. Učenci namreč še niso spoznali, da bodo na to vprašanje sami težko dali pravi odgovor. Nanj namreč ni mogoče odgovoriti z besedami. Ob teh vprašanjih se je potrebno odpreti, se osvoboditi nekih zakoličenih predstav, se svobodno odpreti novi izkušnji in se odločiti.

Proces odkrivanja Jezusove identitete, to je skrivnosti nebeškega kraljestva in lastne poklicanosti, ki nikoli ni poteka brez težav in konfliktov, se tako dogaja na poti – v konkretnih življenjskih izkušnjah. Vsak učenec mora prej ali slej ostrmeti nad močjo Jezusovega nauka, ki je drugačen od učenja človeških učiteljev in pismoukov (prim. Mr 1,22). Kot Peter bo tudi on moral odkrivati privlačnost in nevarnost »kvasa farizejev in Herodovega kvasa« (8,15) ter različnost med božjim in človeškim mišljenjem (8,33). Odrešenjska resnica Jezusove osebe in nebeškega kraljestva je tako enkratna, da nujno preseže vsako tradicionalno predstavo in zato ne izzove samo občudovanja, stremljenja in strahu, temveč tudi konflikte, nasprotovanja in odklonitev.

Poziv k preseganju

Razkrivanje resnice o Jezusovi osebi in nastopu nebeškega kraljestva se dogaja korak za korakom skozi celoten evangelij. Ta pot ima veliko postaj. Začenja se s povezano s pozivom k spreobrnjenju in veri: “Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!” (Mr 1,15). Ta uvodni klic k spreobrnjenju (gr. metanoeîte kai pisteúete) spremlja celotno pot Jezusovega učenca in je nepogrešljiv okvir, v katerem mora biti bran in razumljen vsak evangeljski odlomek. Proces poti zgodovinskega razodevanja Jezusove osebe in skrivnosti kraljestva se začenja s sprejemom poziva k spreobrnjenju, ki doseže svojo izpolnitev s sprejemom vabila na novo srečanje z Vstalim v Galileji (prim. Mr 16,7).

Pripravljenost spreobrniti se je predpogoj, da lahko nebeško kraljestvo v učencu in bralcu rodovitno zaživi. Z grško besedo metánoia – sprememba smeri, vrnitev, spremenitev mišljenja, spreobrnjenje, pokora – se prevaja starozavezni termin šûb, ki pomeni obrnitev od nečesa in vrnitev k izhodišču.

Spreobrnjenje – metánoia – zato najprej pomeni preverjanje smeri naše hoje in prizadevanja. Klic k spreobrnjenju dobi v evangeliju prvi odmev v odločitvi učencev za hojo za Jezusom (Mr 1,16-20). Poziv k spreobrnjenju je poziv k premisleku o izvoru in usmeritvi človekovih dejanj, njegovih misli in želja. To je vprašanje o temeljnih vrednotah življenja, o resničnem bogastvu. Človeška pot ima samo dve smeri: ali sledi Gospodarju življenja ali očetu laži, ali se drži poti življenja ali pa pristane na poti, ki vodi v pogubo.

Vendar se evangeljska beseda metánoia ne nanaša v prvi vrsti na spreminjanje življenja, ne gre za zahtevo, po spremembi življenjskih ali značajskih danosti. Te bodo človeka spremljale vse življenje, pa čeprav jih doživlja kot moteče, kot izraz slabosti. Spreobrnjenje pomeni prizadevanje za nov – evangeljski pogled. Metánoia se začenja pri spreminjanju načina mišljenja, gre za preseganju običajnega človeškega presojanja, vrednotenja in delovanja. To preseganje pa ima svojo podlago in merilo v Božjem navdihu ki se je konkretno razodel v evangeliju. Zato Jezus kliče: »Spreobrnite se in verujte na podlagi in na način evangelija!«

Navdihnjena beseda v evangeliju opogumlja človeka, da gre preko poznanega, preko meja svoje stare človeške logike, miselnih in verskih vzorcev. Sprememba vedenja je lahko šele posledica prenovljenega mišljenja – novega življenja, ki je dar tistega, ki kliče! Jezus od ribičev, ki jih je poklical, ni pričakoval, da bodo postali teologi, umetniki, pisatelji, ni jim naročil, naj se učijo njegovih izrekov, temveč samo, naj hodijo za njim in naj bodo z njim na poti, naj gledajo v njegovo smer, naj poslušajo njegove besede in delajo njegova dela. Do konca življenja ostajajo ribiči, a z novim pogledom, s prenovljenim mišljenja, na poti z novim obzorjem.

Hoditi z veseljem, tudi takrat, ko je srce žalostno

Romanje je sestavni del človeškega življenja, pravi papež Frančišek. Življenje se odvija na poti. Človek, ki se ne premakne z mesta, konča v povprečju in duhovnem siromaštvu. V življenju tako kot pri hoji ni usodno, če se človek kdaj zmoti ali pade. Pomembno je, da se tedaj vnovič postavi pokonci, se spreobrne in ohrani oči, misli in srce uprte v cilj, ki je Kristus, Božji Sin. »Prosim vas: ne ustavite se v življenju!«, pravi papež in pri tem navaja besede sv. Avguština: »Poj in hodi.« Hoditi z veseljem in hoditi tudi takrat, ko je srce žalostno. »In tudi če se moraš malo ustaviti – bodisi zato, da si malo odpočiješ bodisi zato, da zajameš zrak, da boš šel potem lažje naprej, poj in hodi. Vedno poj in hodi,« spodbuja romarje papež Frančišek. (Romarjem v Loreto, 6. avg. 2015)

škof Maksimilijan Matjaž

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božja beseda danes 2025/1

Fotografija: arhiv Škofije Celje

Biblično sinodalno romanje s škofom Maksimilijanom v Sveto deželo, februar 2023