Škof Maksimilijan ima na adventne sobote zvečer med sveto mašo v celjski stolnici ob 18ih adventne kateheze.

Spodaj najdete posnetke in povzetke posameznih katehez.

26. 11. 2022 🔊

V začetku je škof izpostavil, da se nam Božja beseda, ki smo jo slišali danes na predvečer adventa, zdi kar malo nenavadna, premalo romantična, da bi se skladala s časom bučnega praznovanja okoli nas.

Poleg časov veselja potrebujemo tudi čase premisleka, da se ustavimo, pogledamo nazaj, pretehtamo svoje življenje. In prav k temu nas želi spodbuditi današnja Božja beseda – da bi se ustavili, premislili, ponovno prepoznali pravi smisel vsega, kar delamo. Da bi ponovno prebudili veselje nad svojim življenjem in mir v svojem življenju.

Tema letošnjih škofovih večernih adventih razmišljanj je prošnja Gospodu:

“Gospod, da bi se prepoznali v Tebi! Da bi se prepoznali, da smo del Tebe, da smo tvoji.”

Da smo že V Jezusu Kristusu, v katerega smo bili vcepljeni kot mladike na trto ob našem krstu – te največje resnice svojega življenja pogosto ne poznamo. V tempu življenja se niti ne ustavimo, da bi jo prepoznali. A v sebi slutimo nekaj večjega, nekaj, kar nas presega, preseneča, spodbuja,…

Nihče ni na svetu zaman! Naše življenje je dar in poslanstvo: izvoljeni smo Njegove priče in Njegovo telo v tem svetu.

Po dobrem letu od začetka sinode škof vidi sinodo kot pot in način:

 »Upam, da se sinoda ne bo nikoli končala, ampak bo postajala vedno bolj del nas, da bi se lahko zavedali, da smo kot Cerkev poklicani, da hodimo skupaj in da v nas raste novo življenje, ki je bilo v nas vcepljeno po svetem krstu.«

Težko pa je učenje te nove resničnosti; ne zdi se, da se je sinoda dotaknila vseh src vernikov, da bi se prepoznali kot ljubljeni Božji otroci. Zavedamo se naravnega telesa, ki se vsak dan manjša, se stara, umira. Slutimo, upamo in verujemo pa, da se novo duhovno življenje ne stara in ne umira, ampak je na poti do izpolnitve v nebeškemu Očetu, ko bo Bog vse v vsem.

Papež nas vedno znova spodbuja, da se na pot ne bi odpravljali sami, ampak bi se zavedali, da smo v Cerkvi poklicani biti drug drugemu v pomoč in oporo, da bo novo življenje v nas rastlo in se krepilo.

Za to resnico našega življenja nas želi dramiti in nam odpirati oči adventni čas. Da bi se odkrili v Njem, da bi se prepoznali v tem svetu kot od Boga ljubljeni, sprejeti in obdarovani.

Da bi tudi ta svet prepoznali kot Božji svet, ki ga je Bog ustvaril in se nam v njem razodeva. Naš svet je konkreten, čeprav se zdi, da je daleč od Boga, a je od Boga ustvarjen. Zato naš čas in dogodke lahko prepoznavamo kot Božjo govorico, s katero nam Bog sporoča pomembne in ključne stvari za naše življenje.

Hudi duh pa nas prepričuje ravno nasprotno – da ta svet nima nič skupnega z Bogom in hoče, da bi se zaprli za svoje zidove, svet pa bi šel mimo nas.

Ob vojnah in nesrečah lahko hitro mislimo, da je Bog ta svet zapustil, a ga ni zapustil! On bdi nad našim konkretnim življenjem! Svet, v katerem živimo, je njegov svet. Četudi ga človek pači in uničuje, ostaja njegov, ker je on edini vir življenja. Prav po tem konkretnem svetu nam govori in se nam da prepoznavati. Svet, ki želi živeti po svoji logiki, pa želi človeka prepričati, naj misli samo na ta svet, pusti pa misel na njegov izvor in izpolnitev v Bogu.

Glavna naloga prerokov je vedno klicati in opozarjati, naj ne verjamemo navideznemu svetu. V evangeliju Jezus govori o Noetovem času:

»Kakor so namreč v tistih dneh pred potópom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe na ladjo, in niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega.« (Mt 24, 38-39)

Ljudje so se zaprli v navidezni svet in niso slutili resničnejšega sveta, za katerega je potrebno odpirati oči in srce. Tudi danes se nam dogaja nekaj podobnega. Tudi danes živimo precej površinsko in avtomatsko. Hitro lahko mislimo, da nam preroki želijo vzeti veselje do tega sveta.

Bog pa nam želi odpreti oči, da bi v tem svetu zaslutili Luč. Da bi v kruhu in vinu zaslutili Njega, ki je naša hrana in nas želi ne samo nasititi, ampak tudi osrečiti in izpolniti. On nas kliče po imenu, nas pozna osebno, nas vabi, da bi bili z Njim.

Upravičeno nam danes apostol Pavel kliče:
»Poznate čas, v katerem živite? Ura je že, da se zbudite iz spanje, saj je naša rešitev blizu!«

Res je, naša rešitev je bližje, kot si mislimo. Če bi rekli, da čakamo samo na božični dan, da se bo Bog rodil v našem življenju, bi bili res reveži, podobni tistim, ki se veselijo enega prazničnega dne, ko pa luči ugasnejo, pa so spet sami. Mi vemo, da je Bog že poslal Svetega Duha, ki nas je že prerodil in nas naredil za Božje otroke ter v naše življenje in telesa vdahnil Božje življenje. On je že tu, samo odpreti se mu moramo in stegniti roke.

Čas adventa greje našo gorečnost in željo, da bi se odprli Gospodu, predvsem pa, da bi se ustavili, da bi nam lahko spregovoril na srce – da bi to besedo lahko potem ohranili in negovali, da bo kot kal lahko rastla in na koncu obrodila sad.

Advent je tudi čas spokornosti in čas treninga za naše korake. Živi in svobodni ljudje vemo, da je izvor našega življenja živi Bog, ki je z nami na poti.

Na koncu kateheze je škof povabil, da v prvem adventnem tednu sprejmemo 3 preproste odločitve:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ob teh konkretnih dejanjih nas bo počasi prevzemal Sveti Duh in nas krepil, da ne bomo potonili v navideznem in praznem svetu.

Delite prispevek s prijatelji!