Škof Maksimilijan je imel na adventne sobote zvečer med sveto mašo v celjski stolnici ob 18ih adventne kateheze.

Spodaj najdete posnetke in povzetke posameznih katehez.

26. 11. 2022 🔊

V začetku je škof izpostavil, da se nam Božja beseda, ki smo jo slišali danes na predvečer adventa, zdi kar malo nenavadna, premalo romantična, da bi se skladala s časom bučnega praznovanja okoli nas.

Poleg časov veselja potrebujemo tudi čase premisleka, da se ustavimo, pogledamo nazaj, pretehtamo svoje življenje. In prav k temu nas želi spodbuditi današnja Božja beseda – da bi se ustavili, premislili, ponovno prepoznali pravi smisel vsega, kar delamo. Da bi ponovno prebudili veselje nad svojim življenjem in mir v svojem življenju.

Tema letošnjih škofovih večernih adventnih razmišljanj je prošnja Gospodu:

“Gospod, da bi se prepoznali v Tebi! Da bi se prepoznali, da smo del Tebe, da smo tvoji.”

Da smo že V Jezusu Kristusu, v katerega smo bili vcepljeni kot mladike na trto ob našem krstu – te največje resnice svojega življenja pogosto ne poznamo. V tempu življenja se niti ne ustavimo, da bi jo prepoznali. A v sebi slutimo nekaj večjega, nekaj, kar nas presega, preseneča, spodbuja,…

Nihče ni na svetu zaman! Naše življenje je dar in poslanstvo: izvoljeni smo Njegove priče in Njegovo telo v tem svetu.

Po dobrem letu od začetka sinode škof vidi sinodo kot pot in način:

 »Upam, da se sinoda ne bo nikoli končala, ampak bo postajala vedno bolj del nas, da bi se lahko zavedali, da smo kot Cerkev poklicani, da hodimo skupaj in da v nas raste novo življenje, ki je bilo v nas vcepljeno po svetem krstu.«

Težko pa je učenje te nove resničnosti; ne zdi se, da se je sinoda dotaknila vseh src vernikov, da bi se prepoznali kot ljubljeni Božji otroci. Zavedamo se naravnega telesa, ki se vsak dan manjša, se stara, umira. Slutimo, upamo in verujemo pa, da se novo duhovno življenje ne stara in ne umira, ampak je na poti do izpolnitve v nebeškemu Očetu, ko bo Bog vse v vsem.

Papež nas vedno znova spodbuja, da se na pot ne bi odpravljali sami, ampak bi se zavedali, da smo v Cerkvi poklicani biti drug drugemu v pomoč in oporo, da bo novo življenje v nas rastlo in se krepilo.

Za to resnico našega življenja nas želi dramiti in nam odpirati oči adventni čas. Da bi se odkrili v Njem, da bi se prepoznali v tem svetu kot od Boga ljubljeni, sprejeti in obdarovani.

Da bi tudi ta svet prepoznali kot Božji svet, ki ga je Bog ustvaril in se nam v njem razodeva. Naš svet je konkreten, čeprav se zdi, da je daleč od Boga, a je od Boga ustvarjen. Zato naš čas in dogodke lahko prepoznavamo kot Božjo govorico, s katero nam Bog sporoča pomembne in ključne stvari za naše življenje.

Hudi duh pa nas prepričuje ravno nasprotno – da ta svet nima nič skupnega z Bogom in hoče, da bi se zaprli za svoje zidove, svet pa bi šel mimo nas.

Ob vojnah in nesrečah lahko hitro mislimo, da je Bog ta svet zapustil, a ga ni zapustil! On bdi nad našim konkretnim življenjem! Svet, v katerem živimo, je njegov svet. Četudi ga človek pači in uničuje, ostaja njegov, ker je on edini vir življenja. Prav po tem konkretnem svetu nam govori in se nam da prepoznavati. Svet, ki želi živeti po svoji logiki, pa želi človeka prepričati, naj misli samo na ta svet, pusti pa misel na njegov izvor in izpolnitev v Bogu.

Glavna naloga prerokov je vedno klicati in opozarjati, naj ne verjamemo navideznemu svetu. V evangeliju Jezus govori o Noetovem času:

»Kakor so namreč v tistih dneh pred potópom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe na ladjo, in niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega.« (Mt 24, 38-39)

Ljudje so se zaprli v navidezni svet in niso slutili resničnejšega sveta, za katerega je potrebno odpirati oči in srce. Tudi danes se nam dogaja nekaj podobnega. Tudi danes živimo precej površinsko in avtomatsko. Hitro lahko mislimo, da nam preroki želijo vzeti veselje do tega sveta.

Bog pa nam želi odpreti oči, da bi v tem svetu zaslutili Luč. Da bi v kruhu in vinu zaslutili Njega, ki je naša hrana in nas želi ne samo nasititi, ampak tudi osrečiti in izpolniti. On nas kliče po imenu, nas pozna osebno, nas vabi, da bi bili z Njim.

Upravičeno nam danes apostol Pavel kliče:
»Poznate čas, v katerem živite? Ura je že, da se zbudite iz spanje, saj je naša rešitev blizu!«

Res je, naša rešitev je bližje, kot si mislimo. Če bi rekli, da čakamo samo na božični dan, da se bo Bog rodil v našem življenju, bi bili res reveži, podobni tistim, ki se veselijo enega prazničnega dne, ko pa luči ugasnejo, pa so spet sami. Mi vemo, da je Bog že poslal Svetega Duha, ki nas je že prerodil in nas naredil za Božje otroke ter v naše življenje in telesa vdahnil Božje življenje. On je že tu, samo odpreti se mu moramo in stegniti roke.

Čas adventa greje našo gorečnost in željo, da bi se odprli Gospodu, predvsem pa, da bi se ustavili, da bi nam lahko spregovoril na srce – da bi to besedo lahko potem ohranili in negovali, da bo kot kal lahko rastla in na koncu obrodila sad.

Advent je tudi čas spokornosti in čas treninga za naše korake. Živi in svobodni ljudje vemo, da je izvor našega življenja živi Bog, ki je z nami na poti.

Na koncu kateheze je škof povabil, da v prvem adventnem tednu sprejmemo 3 preproste odločitve:

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ob teh konkretnih dejanjih nas bo počasi prevzemal Sveti Duh in nas krepil, da ne bomo potonili v navideznem in praznem svetu.

4. 12. 2022 🔊

Najbolj vesela novica adventa in sploh naše krščanske vere je to, da Bog zaupa človeku, da mu je blizu, da vedno prihaja, da nas spremlja na naši poti, čeprav se tolikokrat zdi, da ga ni, da smo sami. On je tudi tam, kjer je tema in kjer ga ne prepoznamo.

Škof je povabil, da bi v tem blagoslovljenem času adventa Boga prepoznavali tudi v temi, ki je prav v tem času leta zelo velika, ko je noč najdaljša in dan najkrajši, pa tudi v množici vseh luči in glasov, ki nas od vseh strani obdajajo in nas včasih s svojo hipno ponudbo in svetlobo slepijo, a nas na koncu puščajo same.

Zato je adventni čas za nas poseben čas, ko prosimo, da bi se prepoznali v Njem -> da smo Njegovo telo in da v Njem živimo.

V prejšnjem tednu smo s škofom razmišljali in prosili, da bi se prepoznali v Njem v tem konkretnem svetu, v katerem živimo, da bi nam Gospodov Duh za to odpiral oči. O tem Duhu nam danes močno govori prerok Izaija, ki pravi, da je ta Gospodov Duh nad menoj in me pošilja, mi odpira oči, mi daje pogum. Gospodov Duh je nad vsakim izmed nas! On nam daje prepoznati ta svet kot Božji svet – po vseh dogodkih nam Bog konkretno govori, tudi po nasprotovanjih in težkih, nerazumljivih dogodkih. Kakor je Pavel vedno ponavljal: V Njem živimo, se gibljemo in smo, iz Njegovega testa smo.

Lepo je vedeti, da živimo v Božjem svetu, v katerem nismo slučajno, da nismo izgubljeni v tem svetu in da ima Bog, čigar ljubljeni smo, z nami svoj načrt.

V Božji besedi 2. adventne nedelje nas nagovarja Janez Krstnik, Jezusov predhodnik, mož puščave, ki nas vabi h globljemu koraku naprej v svoj notranji svet, s svoje srce, v svojo resničnost, ki je pogosto ne poznamo. Vabi nas, da nas ne bi bilo strah te notranje tišine, da bi res začutili, kaj smo in kaj želimo ter da bi lahko sprejeli tudi to, kar je v nas slabo in šibko. Kliče nas k spreobrnjenju.

To pa ni klic, ki bi ga človek z navdušenjem sprejel. Včasih nas prestraši ali vznejevolji, čeprav v globini čutimo, da če nismo pozorni na to, kaj se v nas dogaja, nam stvari hitro prekrijejo bistvo. Včasih čutimo, da bi se želeli spremeniti, pa se zaradi trdovratnih navad ne moremo. Zato smo hitro v skušnjavi, da klica o spreobrnjenju ne slišimo ali ga ne slišimo zase in si mislimo, da je to rečeno na splošno in za druge. Vendar se vsaka novost, ki si jo tako želimo, začne z našim pogumom, odločitvijo in s pripravljenostjo spreobrniti se, stopiti na pot.

Janez Krstnik je s svojim klicem zelo jasen, oster in kritičen: Spreobrnite se, nebeško kraljestvo se je približalo, pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze, obrodite sadove, vredne spreobrnjenja. Ne domišljajte si, da ste Abrahamovi otroci, ker veste, da lahko Bog Abrahamu iz teh kamnov obudi otroke. Kar pomeni, da lahko Bog v tem svetu tudi brez nas ustvari nov svet, če ne sprejmemo njegovega naročja in njegove pomoči.

Sekira je že nastavljena drevesom na korenini. Krstnikov glas je oster, zato ga njegovi niso sprejeli, kot je zgodba vsakega preroka, ki govori naravnost, brez ovinkarjenja. Vendar nas želi samo opogumiti in spodbuditi, da bi se tudi mi vprašali o konkretnih sadovih naše vere, o tem, kaj si resnično želim, kaj hočem, kaj bi želel prositi, česa se bojim, kakšen sem, kakršen ne bi rad bil?

Gospod nas ne obsoja, ampak zgolj vabi k resnici. Če smo preveč zagledani v svoje nepopolnosti, se hitro ujamemo v močvirje lastne nemoči in lastnega greha. Pritožujemo se, da se skoraj ne splača stopiti na pot spreobrnjenja, da padamo vedno v iste grehe in napake, da nam ne uspeva. To je močvirje obupa in žalosti nad samim seboj, ki je nekaj, česar se hudi duh zelo veseli. Vesel je, če smo preplašeni in nam tako še dodatno prigovarja, da se ne splača naprezati in da ne bomo uspeli.

Človek se grehov in slabosti ne more rešiti sam. Tudi drug človek mu jih ne more. Odkritje in priznanje lastnih grehov je šele prvi korak, h kateremu nas kliče Janez Krstnik. Drugi korak pa še pomembnejši -> sprejetje Božje pomoči, daru Svetega Duha, njegove moči, ki ima moč spreminjati moje življenje.

Iz spoznanja, da sam ne morem nositi svojega življenja, se rodi goreča prošnja, da naj Bog vstopi v moje življenje in ga vodi, naj mi da svoje občestvo, samega sebe, moje brate in sestre, s katerimi bom prišel pred Božje obličje.

V puščavi namreč nihče ne more preživeti sam. Tudi Izraelci so v puščavi preživeli kot povezano in vodeno ljudstvo. Tudi Jezus ni v puščavo pred skušnjavca stopil sam, ampak, kot bomo brali na začetku postnega časa, ga je tja vodil Sveti Duh, kar pomeni, da je bil z njim Oče, da je bilo navzoče občestvo. Duh je tisti, ki ustvarja občestvo tudi mojega življenja. Naša največja ovira in past je, da bi vse želeli narediti sami, pa čeprav je to zelo nenaravno, kajti v resnici si nihče ne želi biti sam. Čeprav mi hudi duh vedno znova govori, da se bom sam najbolje zaščitil. S tem pa ščiti v meni samo mojo trdovratnost, tisti moj ego, ki mi onemogoča, da bi videl drugega in ga sprejel ter vzljubil.

Zato nas tudi apostol Pavel spodbuja: Sprejmite drug drugega, odprite se drug drugemu, kajti samo skupaj, samo v občestvu boste zmogli nositi bremena drug drugega. Pa ne samo to – ko sprejmemo drugega, se pravzaprav odpremo tistemu, ki je enkrat že dokončno vstopil naše življenje, ki je enkrat že dokončno sprejel naše telo, naše meso, nas same in na križu svoje življenje izgubil, ga pustil pokopati v zemljo, da bi se tam lahko za večno spojil z našim telesom. Po krstu smo tudi mi postali del tega telesa, tega občestva.

V zaključku je škof kot prošnjo našega 2. adventnega tedna izrekel, da bi se prepoznali v Njem v občestvu.  V Njem kot del Njegovega telesa.  To pomeni, da tudi v boju zoper greh, v prizadevanju za dobro in za spreobrnjenje ne bomo sami.

Ne rabimo računati na svojo moč, ampak nas nosi moč in pomoč občestva.

Ta je zelo konkretna: moč mojega brata in sestre, ki živita z menoj. Da bi bil pripravljen sprejeti to pomoč, četudi je za to kdaj potrebna odpoved mojemu egu ponosa, ki me pogosto osami. Poleg tega lahko računam tudi na občestvo, ki ga v veri srečujem, to je občestvo svetih bratov in sestre, občestvo poveličane Cerkve, svete Cerkve, ki jo srečujemo pri vsaki sveti maši in je sestavljena iz množice svetih mož in žena skozi celotno zgodovino Cerkve, od prvih začetkov pa vse do danes. Iz občestva črpamo moč za novo življenje in za naše stalno spreobrnjenje.

Naj Gospodov Duh v nas okrepi prošnjo, da pogumno stopimo na pot spreobrnjenja, v zavesti, da se ne bomo borili sami, ampak da se Gospod s svojim svetim orožjem ljubezni bori v nas.

10. 12. 2022 🔊

»Naj vriskata puščava in goljava, raduje naj se pustinja in naj cvetí kakor narcisa. Bujno naj cvetí, naj se raduje in radostna vriska. (Iz 35,1)

Nad čim naj bi se tako veselili?

Nad tem, kar dela Bog za nas, kar dela in kar je storil Bog za nas, za ta svet, kar mi v resnici Njemu smo – razveselili naj bi se nad tem, da nam je blizu, da nam je vedno bolj blizu, da ni samo pred nami in v naših svetiščih; še več! Da je Njegovo življenje položeno v naše življenje, v življenje vsakega izmed nas.

To je tista glavna vsebina naše vere in evangelija ter našega obiska svete maše. Vsakič, ko vstopamo v svetišče in se priklonimo Gospodu, ki nas tukaj na poseben način čaka, naj Njegov Duh v nas prebudi hvaležnost in zahvalo, da nas sprejema, da nas ljubi, da smo Njegovi. Kljub tej veliki dobrini, tega veselja ni vedno lahko prepoznati in ga sprejeti v sivini in naporu vsakdana.

Tudi Janez Krstnik, o katerem smo danes ponovno brali, in ki ga je Jezus sam razglasil za največjega izmed rojenih od žena, za največjega od prerokov, je podvomil, tudi on je imel trenutke stiske in nevere. Čeprav ga je prepoznal med množico ob Jordanu in s prstom pokazal nanj ter v njem videl daljno hrepenenje, da bo Bog sam vstopil z močjo v človeški svet in odvzel grehe sveta, čeprav je bil zanj pripravljen dati vse, se za njegovo resnico boriti do konca, se je kljub temu znašel v ječi, še več – iz te ječe ni bi rešen, ampak je bil žrtev nizkih ukan in je na banalen način izgubil glavo, preden bi lahko videl sadove svojega dela.

Tudi dvom in stiska nista prostor, kjer ne bi mogli srečati Boga! Tudi, ko čutimo nemoč in razočaranje nad samim seboj, Bog s svojo močjo ostaja z nami!

Zato tudi če nam kdaj zmanjka besed za molitev, izrekajmo Gospodu na glas svojo žalost, skrbi, pomisleke, strahove,…

Tako kot Janez Krstnik: »Si res ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?«

Kot smo slišali prejšnji teden v evangeliju, je bil Janez Krstnik tisti, ki je pričakoval močnega, silnega, pravičnega Boga, ki bo z močjo počistil in opravil z našimi sovražniki, ki bo spremenil ta svet. Pa vendarle se je malo spremenilo. Hudobni so še vedno hudobni, tisti, ki izkoriščajo moč in oblast so še vedno čaščeni in na oblasti. Svet je še vedno takšen kot prej. Zato lahko razumemo njegovo ogorčenje in razočaranje: »Je mar to to, kar smo čakali? Je to tisti močni, silni Bog?«

Kolikokrat se ti dvomi porajajo, rodijo, ostajajo v nas? Morda so še najbolj nevarni tisti, ki niso izrečeni, ki nam jemljejo zaupanje, veselje in moči. Kakor da bi v resnici verjeli, da lahko Bog dela samo tako, kakor si mi predstavljamo; da so Božja dela sad mojih rok in moje pameti. Toda Božja pota niso naša pota – to nas uči Sveto pismo na vsaki strani.

Božji sin vstopa tudi danes v ta svet na zelo drugačen način, za vsakega človeka. Preroki Stare zaveze so ga napovedovali kot tistega silnega, močnega, ki bo premagal sovražnike in nasprotnike in jih s svojo močjo pripeljal v Sveto deželo. Toda Gospod nam kaže drug način.

V tem tednu smo obhajali praznik Brezmadežne, Božje matere Marije. Prav ob njej, ob temu majhnemu, skrivnostnemu, nepomembnemu, pa vendarle zvestemu dekletu iz Nazareta, se učimo, da Bog deluje na drugačen način, na način bližine, kot pravi naš papež Frančišek, na način občestva, na način ponižnega sprejemanja in odprtosti.

Škof je že na začetku svete maše izrekel prošnjo, da bi Gospoda bolj živo in močno prepoznavali tudi v sveti evharistiji, pri sveti maši. Zelo hitro namreč postane maša, ki je najsvetejši kraj srečanja Boga s človekom, za nas neka rutina; da prihajamo sem kot na neko kulturno prireditev, kjer sicer prisluhnemo, smo čuječi, spoštljivi, molimo, pa vendarle se tukaj dogaja nekaj veliko več.

Tukaj nas Gospod vabi, da mu izročamo tisto, kar imamo, svojo krhkost, svoje meso, svoje telo in kri, zato, da bi Njegovo meso in kri lahko prišla v nas, da bi se lahko srečali, da bi se lahko dotaknil vsega, kar smo.

Bog želi naše pristnosti, iskrenosti, izročitve, da bi ga v vsaki sveti maši prepoznali kot tistega, ki se daruje, kot tistega, ki kliče nas k darovanju, predvsem pa kot tistega, ki želi živeti v nas, da bi mi lahko živeli svoje življenje na njegov način.

Ob koncu današnjega evangelija Jezus pravi: Med rojenimi od žená ni bil obujen večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.

Škof je ob koncu kateheze povabil, da naj se nas ta stavek danes še posebej dotakne. Med te najmanjše se lahko gotovo štejemo tudi mi. Vsak izmed nas se lahko prepozna kot tisti, ki je že vstopil po svetem krstu, po svetih zakramentih, po darovih Svetega Duha v nebeško kraljestvo – v to kraljestvo Njegove navzočnosti med nami.

Mi nismo rojeni samo iz žene, ampak smo po krstu rojeni tudi iz Boga. Smo torej v resnici Božji otroci –  to je osrednja skrivnost naše vere, iz katere živimo. Bog nam je že dal svoje življenje, samega sebe, svojo moč, svojo bližino, svoje življenje, da ga negujemo in hranimo, da v nas raste, da nas spreminja.

Z vsakim delom vere, ki se spremeni in postane tudi delo ljubezni, Božje življenje v nas, v naših občestvih, v naši Cerkvi vedno bolj raste in s temi malimi semeni Bog spreminja ta svet v vedno bolj Božji svet.

17. 12. 2022 🔊

Smo na vrhuncu adventnega časa, ko že slišimo to najlepšo melodijo adventa: Kralja, ki prihaja, pridite molimo, ki v nas prebuja in gradi hrepenenje po Gospodu, ki prihaja, ki želi prebivati ne samo z nami, ampak biti v nas samih.

Letošnji adventni čas je še nekoliko daljši – še ves četrti teden imamo čas za praznično pripravo.

Naše hrepenenje tega časa je, da bi Boga prepoznali – še več, da bi se prepoznali v Njem, kot letos razmišljamo v teh katehezah. Da bi se prepoznali kot to, kar v resnici smo – del Njegovega telesa. Da smo bili s krstom vcepljeni vanj, da smo postali Njegovo meso oz. je On postal naše meso.

Letošnji advent živimo v nekem posebnem času, ki je na eni strani čas milosti, pa tudi čas stiske, ko našo družbo, naš čas in zgodovino, pa tudi našo Cerkev pretresajo vetrovi in viharji, ki nas preizkušajo in prečiščujejo. Zato je še toliko bolj pomembno, da sprejmemo povabilo papeža Frančiška in se res povežemo skupaj kot Cerkev na poti, ki mora tudi skozi viharje, da se prečiščuje, morda tudi manjša, a krepi v ljubezni in veri, ki vse stavi na Boga in ga pričakuje.

V 1. adventnem tednu smo ob Noetovi zgodbi razmišljali in prosili, da bi prepoznavali znamenja časa. Da bi čas, v katerem živimo, prepoznali kot bogat čas Božje govorice. Kaj nam Bog danes po vseh znamenjih želi spregovoriti? Vsak čas in vsak prostor sta Božji čas in Božji prostor. Tudi če so preizkušnje velike, je v njih Gospodova beseda močna in velika. Da bi ga prepoznali in ne bi zgrešili priložnosti, kot so jo v Noetovih dneh, ko jih je Gospodov dan kruto presenetil in se je zgodil potop in potem novo rojstvo.

V 2. adventnem tednu smo se ob Janezu Krstniku, ki nas je klical k spreobrnjenju, bolj zazirali vase, v tiste svoje doline in vrhove ter prosili Gospoda, da bi prepoznali, kje moram jaz zravnati svojo pot, kje so tista moja bremena, ki me dušijo, kako sam živim svojo vero, koliko sadov vere čutim, nosim, prebujam v svojem vsakdanu, koliko pričujem za to vero, kaj pa je tisto, kar me duši, da sem tolikokrat podoben svetu, ki ne misli po Božje, ampak misli brez Boga.

Prosili smo, da bi se prepoznali v občestvu. V stiski in preizkušnjah se človek še bolj zaveda, da ne zmore vsega sam in da mu tudi ni potrebno storiti vsega sam. Bog nas je ustvaril za občestvo, za odnos, za to, da bi zaupali drug drugemu, da bi se dajali drug drugemu, da bi se drug ob drugem učili tudi ponižnosti in skromnosti, da bi se v nas rojevalo tisto največje – to je dar in sposobnost ljubezni.

V 3. adventnem tednu smo posebej prosili, da bi se prepoznali tudi v evharistiji. Pri vsaki sveti maši se srečamo z Bogom – še več, ne srečamo se samo tako, da ga poslušamo in sprejmemo v svetem obhajilu, ampak se srečamo z vsem tem, kar smo. Pri vsaki maši smo namreč povabljeni, da na oltar položimo to, kar prinašamo, to, kar smo. Včasih svojo nejevoljo, svoj strah, svojo žalost, svoje neuspehe, kdaj pa tudi svoje zahvale in prošnje. Pomembno je, da prihajamo k Njemu kot resnični nenarejeni ljudje, ne kot tisti, ki gredo v gledališče, se usedejo in gledajo, kaj se dogaja, ampak kot tisti, ki ne samo verujejo Vanj, ampak ga ljubijo, iščejo, gledajo. Zato sveta maša ni le dogodek, ki bi se dogajal pred našimi očmi, ampak se dogaja v naših srcih.

Božja beseda 4. adventne nedelje nas vabi, da bi Gospoda prepoznali kot tistega, ki se je že rodil v nas. Da bi se tudi mi prepoznali kot Božji otroci, kot tisti, ki smo že doživeli skrivnost božiča, ki ga bomo slovesno obhajali čez teden dni. Vsi trije današnji odlomki govorijo o rojstvu.

Glej, devica bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel je najstarejša obljuba Boga, da bo človeku spregovoril na nov poseben človeški način.

Ne samo z besedo, ne samo po prerokih, ne samo po bogoslužju in po molitvi, ne samo po dogodkih, ki bi človeka pretresli in prebudili, ampak da nam bo spregovoril na najbolj nežen način, ko se nam bo prepustil v milost in nemilost kot nemočen otrok. Človek ga lahko svobodno sprejme samo, če se ustavi in ga z ljubeznijo prepozna. Čeprav se to sliši preprosto in enostavno, to za človeka ni tako.

Slišali smo kralja Ahaza, ki ga prerok Izaija poziva, naj prosi, on pa pravi, da ne bo prosil in skušal Boga ter se celo izgovarja na svojo pobožnost.

Bog ve, kaj jaz potrebujem, vendar Bog ne potrebuje mojih besed, Bog potrebuje moje srce, mojo resnično prošnjo.

Zato je prerok slišal to besedo: Devica bo spočela, kar lahko pomeni tudi to, da bo samo tisti, ki je odprt za življenje, ki verjame v ljubezen, ki se daje, ki je pripravljen drugemu dati vse in mu pomagati k temu, da se v njem nekaj zgodi in rodi, lahko res rodovitno sprejel Boga in Božjo besedo. Samo tisti, ki jo sprejema z ljubeznijo, ki je sposoben prestopiti svojo lastno senco ter dvigniti pogled k potrebi in stiski drugega človeka, bo lahko čisto in rodovitno sprejel tako bližnjega kot Boga.

Tak je bil sveti Jožef, ki je glavna osebnost v zgodbah Jezusovega rojstva, kar nas morda kar malo preseneti, pa vendar je prav, da se zavedamo, da Marija brez Jožefa ne bi mogla izpolniti svojega poslanstva.

Danes nam evangelij govori o tem, da sta bila že zaročena, ko se je izkazalo, da je Marija noseča in takrat se ni podrl svet samo njenemu zaročencu, ampak verjetno tudi obema družinama in vsem ostalim. Jožef je vedel, da ta otrok ni njegov. Zato Jožef, ker je bil pravičen, kot pravi sveti Matej, in jo je nadvse ljubil ter je ljubil tudi Boga in verjel v Božjo zvestobo, ni mogel in ni hotel osramotiti svoje zaročenke, kot beremo. Vedel je, kaj bi se zgodilo z njo, če bi jo razkril – bila bi deležna javne sramote in njeno življenje ter življenje otroka bi se lahko končalo. Ker jo je ljubil, se je zmogel tudi ustaviti. Ni mu bilo lahko verjeti, boril se je z Bogom, zato mu je Gospod dal spanec, mu vzel njegove človeške misli ter mu po angelu sporočil novo misel, nov pogled. Tako se je lahko prebudil in storil nekaj, česar iz svojih človeških moči ne bi mogel storiti.

To je skrivnost življenja po Duhu, ki nam ga danes razkriva Jožefova zgodba. Bog ne prihaja k človeku toliko po glasnih besedah, človeka težko prepriča po še tako velikih in razburljivih dogodkih. Bog najbolj močno in prepričljivo spregovori takrat, ko človek umolkne, ko ga človek res čaka in posluša v tišini. Morda sami tolikokrat pogrešamo Božjo govorico, ker pogrešamo tudi tišino. Tišino, ko lahko zares umolknemo in slišimo Boga, ko se odpovemo svojim mislim, svojim sodbam, razlagam, predsodkom in rešitvam. To pa človek prostovoljno težko stori. Prava tišina je tudi takrat, ko človek prepozna in se sreča s svojo nemočjo, ko pusti ob strani vse razloge in se samo prepusti in izroči.

To nam odkrivajo Jožefove sanje: da je vedel, kje je meja njegovih človeških sposobnosti in moči ter se je znal ustaviti. In Bog je gradil naprej.

V božični zgodbi bomo kar štirikrat srečali Jožefove sanje, ki so v bistvu nič drugega kot njegovo ponižno priznanje svoje meje in svoje nemoči. Takrat lahko začne delovati Bog.

Zato prosimo danes za to vero, ki ne gradi na svoji moči in svojih razlogih, ampak vedno znova kliče Boga in vse izroča Bogu. Ko mu izročamo svoje skrbi, nas Gospod blagoslavlja s svojim mirom in z dobrim spanjem. S tisto tišino, ki človeka prerodi. Prav v tišini odkrivamo ne samo sebe in resnico o sebi, ampak tudi resnico o drugih, o dogodkih, ki jih živimo. Če pa smo brez tišine in tudi v teh prazničnih dneh ne najdemo trenutka, ko umolknemo, potem govorijo samo naša čustva in razum. Zato lahko tolikokrat zgrešimo tako Boga kot svojega bližnjega.

Prosimo danes, naj nam sveti Jožef izprosi milost, da bomo znali v teh dneh priprave na veliki praznik tudi sami umolkniti, da bo lahko Gospod storil v našem življenju tisto, kar lahko stori samo On.