Slovesno bogoslužje v škofijskem Marijinem božjepotnem svetišču v Petrovčah; 15. avgust 2016

Uvod v bogoslužje:
Lepo pozdravljeni v škofijskem romarskem svetišču, v baziliki Petrovške Matere božje, danes na največji Marijin praznik, na slovesni praznik Marijinega Vnebovzetja, ki nas vse nagovarja in v nas budi nebeško veselje in vliva tolažbo, novo moč in novo upanje. Z nami je Marija, Jezusova in naša nebeška Mati, ki je bila, kakor uči verska resnica, po končanem teku zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo; kajti ni bilo mogoče, da bi v zemlji trohnelo telo, ki je nosilo Jezusa Kristusa, Začetnika življenja.
Danes bomo znova izpovedali hvaležnost, ljubezen in zaupanje do naše nebeške Matere Marije, ko bomo obnovili posvetitev in izročitev njenemu materinskemu varstvu z željo, da bi poslej bolj zvesto hodili po njeni poti…
In Marija nas vedno znova sprejema, saj še ni bilo slišati, da bi koga zapustila, ki je pod njeno varstvo pribežal, jo pomoči prosil in se njeni priprošnji priporočal.
Pozdrav vsem zbranim romarjem, vernikom domače župnije Petrovče in vsem romarjem – Marijinim častilcem, ki ste od blizu in daleč priromali v to častitljivo svetišče, k Petrovški Materi božji.
Vedno, še posebej danes, na njen največji praznik, nas Marija sprejema in nas vodi k Jezusu, tudi pri tej slovesni maši, ko bomo znova uresničili Jezusovo naročilo: »To delajte v moj spomin« (prim. 1 Kor 11,24). Vse je pripravljeno: praznično urejeno in slovesno okrašeno svetišče, urejeno okolje, domači pevski zbor na koru, pripravljen, da nam bo s praznično pesmijo pomagal doživljati skrivnost in vsebino današnjega praznika… ministranti, ministrantke, vsi sodelavci… Lep pozdrav sobratom duhovnikom, ki so pri oltarju in vsem, ki so v spovednicah…
Vsaka sv. maša je predokus nebeške gostije. Jezus v priliki o kraljevi svatbi pravi, da morajo gostje imeti svatovska oblačila. Vemo, kaj to pomeni… Jezus misli na naše srce, kjer naj bo veliko ljubezni do Boga in do bližnjega, kjer naj vlada harmonija med božjimi in našimi potmi in načrti… Obhajamo Sveto leto božjega usmiljenja. Smo v škofijskem Marijanskem svetišču, ki je tudi svetoletno svetišče, ko imamo priložnost, da prejmemo tudi svetoletni odpustek, duhovni dar za naše posvečenje, ko smo že, ali še bomo stopili skozi sveta vrata, imate priložnost, da obhajate sveto spoved, ki skupaj z veroizpovedjo in Očenašem po namenu sv. očeta, ki ga bomo molili pri sv. maši, ustvarja pogoje za svetoletni odpustek.
Če tega nismo vedno uspeli uskladiti, če smo kaj dobrega opustili ali morda kaj slabega storili, potem obžalujmo svoje grehe, da bomo vredno obhajali to sveto daritev in bomo po Marijinem vzoru in njeni priprošnji deležni obilo božjega miru, tolažbe, veselja in upanja…

Homilija
Dragi romarji, častilke in častilci Božje Matere Marije, sestre in bratje v Kristusu!

Veselimo se v Gospodu, ko obhajamo slovesni praznik Marijinega Vnebovzetja. Že sinoči, na predvečer praznika in še posebej danes, so naša Marijina božjepotna središča in svetišča polna romarjev, ki so se na ta praznik podali na pot in se želijo na nek način srečati z Marijo, s skrivnostjo in vsebino slovesnega praznika Marijinega vnebovzetja.
Kaj je tisto, kar nagiba ljudi, da na ta praznik množično obiskujejo Marijina svetišča? Tu gre za nekaj velikega, skrivnostnega, tu je Marija Vnebovzeta, ki je kot Jezusova Mati bila po končanem teku zemeljskega življenja z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo in je kot taka »začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu«, kakor njeno vlogo in pomen praznika izraža vera Cerkve v hvalospevu današnjega prazničnega bogoslužja. Marija je upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu, to se pravi nam, ki smo na poti življenja proti nebeški domovini. Marija je tisto veliko znamenje na nebu, o katerem govori današnje 1. berilo iz knjige Razodetja. To ni le znamenje na nebu, ampak je znamenje na poti našega, mojega in tvojega življenja.

1. Kaj se dogaja na tej poti našega življenja? Skrbi in vznemirja nas veliko stvari. Kar priznajmo, da smo že nekoliko utrujeni, morda tudi malodušni ob nenehnem soočanju z zaskrbljujočimi pojavi in posledicami vsesplošne krize, ekonomsko-socialne, pa tudi versko-moralne, ki ne popusti in se s svojimi zloveščimi lovkami priplazi celo v zavetje naših domov in družin, v sredo našega življenja. Ne bomo naštevali dobro znanih tegob in problemov, ki jih ne manjka, ne doma, ne po svetu. Upravičeno se vprašujemo, kam vse to vodi? Kje je rešitev?
Verjemite, sestre in bratje, je rešitev. Resnična tolažba in rešitev je današnji praznik, praznik Marijinega Vnebovzetja, njegova vsebina in sporočilo. To ni privid, slepilo ali opij, kot so včasih rekli, ampak je znamenje, ki jasno govori, da na tem svetu niso samo problemi in tegobe, niso samo temine, ampak je na ta svet, v naše življenje posijala luč, ki še vedno sije; in ta luč je Jezus Kristus, ta luč, to upanje, ta rešitev je njegovo delo odrešenja, ki se uresničuje v moči Jezusovega naročila učencem že 2000 let in se bo uresničevalo do konca sveta, do Kristusovega drugega prihoda, ko bo nastopilo novo nebo in nova zemlja, kjer prebiva pravičnost (2 Pt 3,13).
In ta luč je prišla na svet po Mariji, po Mariji, ki je ob angelovem oznanjenju s svojo znamenito privolitvijo: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38) sprejela Božji načrt in postala Odrešenikova Mati.
Pa ne samo Marija. Tudi mi smo pri krstu vstopili v to dogajanje, ko smo postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa in po njem ljubljeni otroci nebeškega Očeta.

2. V današnjem evangeliju smo slišali dobro znani dogodek, kako Marija, potem ko je sprejela Božje sporočilo, da bo postala Odrešenikova Mati, obišče sorodnico Elizabeto, ki jo blagruje, ko pravi: Blagor Ti, ki si verovala in sprejela Božji načrt, ki si sprejela to imenitno ponudbo, da si postala Mati Božjemu Sinu, Jezusu Kristusu, Odrešeniku sveta (prim. Lk 1,45). In Marija, ob vsej negotovosti, ki je povezana s tem poslanstvom, v vsej skromnosti, ne skriva veselja in nadaljuje: »Da, moja duša poveličuje Gospoda, zakaj velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto« (Lk 1,46-49).
In kako je z nami? Ali je v nas kaj tega globokega veselja, da smo kristjani, da imamo kot učenci Jezusa Kristusa svetlo prihodnost, da so naša imena zapisana v nebesih, da nam Marija, poveličana v nebeški slavi, kaže pot, ki je polna tolažbe in nepremagljivega upanja? Ali smo kaj veseli, da smo člani Cerkve, te velike Božje družine, ki ji je Jezus zaupal svoje delo odrešenja za posvečenje vsega stvarstva?
Morda bo kdo rekel: Vse lepo in prav, toda zakaj božje kraljestvo ni bolj vidno med nami, zakaj se naše cerkve praznijo ter molitev po naših domovih in družinah ugaša in se krščanska vera in njene vrednote vedno bolj izrivajo iz življenja. Kdo je temu kriv? Razlogov je veliko. Po krstu in birmi smo vsi poklicani k svetosti, pa žal vedno ne sledimo temu božjemu klicu, grešimo in na mnogotere načine podlegamo silam teme, ki so vedno na delu, nekoč in danes. Apostol Peter je to predvidel, zato v svojem prvem pismu svari vernike: »Trezni bodite, čujte: vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče koga bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri«… (2 Pt 5, 8).
Jezus sam je v puščavi doživljal napade hudega duha in je skušnjave odločno zavrnil (prim. Mt 4,1-11) in tudi nas vabi, da uporabimo vsa sredstva ter vztrajno zavračamo zlo in delamo dobro.

a/ Med mnogoterimi potmi in možnostmi, ki nam pomagajo, da poživimo našo vero in globlje okušamo lepoto, življenjsko bližino in moč krščanskega življenja je prav gotovo Sveto leto božjega usmiljenja, ki ga je lani decembra razglasil papež Frančišek in želi biti odgovor Cerkve na duhovno situacijo v današnjem svetu. Ko vsak dan poslušamo in večkrat tudi sami doživljamo mnogovrstne oblike zla in hudobije vseh vrst, smo prav mi kristjani, učenci Jezusa Kristusa poklicani, da v ta svet prinašamo luč Jezusovega evangelija in vrednote božjega kraljestva. Papež Frančišek pravi, da se moramo vreči v morje božje ljubezni, ki se nam razodeva v Jezusu Kristusu, ki nas vabi: »Pridite k meni, učite se od mene… in našli boste mir svojim dušam« (Mt 12,28-29). V svetem letu smo povabljeni, da vstopimo skozi sveta vrata, ki pomenijo Jezusa in njegov evangelij. Stopiti skozi sveta vrata zato pomeni uskladiti pota in cilje našega življenja s potmi in cilji Jezusovega evangelija. Ko vedno znova okušamo lastno nemoč in nezvestobo, nam Jezus daje zdravilo, ki je zakrament sprave, sv. spoved, ki omogoča nov začetek in v naše krščansko življenje prinaša duhovni polet in novo upanje. Prehod skozi sveta vrata, sv. spoved ter molitev veroizpovedi in Očenaša po namenu sv. očeta tako ustvarja pogoje za svetoletni odpustek, duhovni dar za naše posvečenje.
Duhovna pot svetega leta nas je tudi povabila, da smo, upamo, na novo odkrili in tudi uresničujemo telesna in duhovna dela usmiljenja, ki, se zdi, postajajo prav našem času izredno aktualna, ko imamo na vsakem koraku toliko priložnosti, da lačne nasičujemo, da sprejemamo popotnike, da obiskujemo bolnike, da žalostne tolažimo, da krivice in žalitve odpuščamo, da molimo za žive in rajne.
Še vedno je čas, da popravimo zamujeno in stopimo na pot svetoletne duhovne prenove, ki jo, seveda, moramo vedno začeti pri sebi, ne pri drugem.
To je svoj čas lepo povedala bl. mati Terezija, znamenita redovnica, ki je služila in še danes po svojih sestrah služi najbolj ubogim med ubogimi in bo letos 4. septembra v Rimu proglašena k svetnikom. Neki novinar jo je nekoč vprašal: »Sestra, vi gotovo veste, kaj je treba storiti, da se bo prenovila Cerkev?« Mati Terezija je rekla: »Vem; jaz in vi se morava poboljšati«. Prenova Cerkve se začne pri meni in pri tebi.

b/ Podobno je papež Frančišek govoril mladim, letos avgusta, na 31. SDM v Krakovu, ko jim je svetoval, naj v svetu, kamor jih pošilja Gospod, ne bodo lenobni opazovalci dogajanja, ampak naj gradijo mostove dobrote, ljubezni, miru, prijateljstva in sodelovanja in dejavno sodelujejo pri reševanju problemov, ki vznemirjajo svet in Cerkev v sedanjem svetu.
Na to pot nas bo vodilo tudi novo šolsko, veroučno in pastoralno leto, ki se približuje. Posebej smo veseli pobud, ki jih bo prinašalo novo pastoralno leto, ko se bomo podrobneje srečevali z navodili in smernicami, ki jih za blagor naših družin prinaša nova apostolska spodbuda papeža Frančiška »Radost ljubezni«, ki povzema vse tisto, kar so sodobni družini svetovali škofje in različni strokovnjaki, zbrani na škofovski sinodi v Rimu, ko so iskali pota in načine, kako naj ta družina postaja resnično domača Cerkev, da bo lahko tudi danes in jutri uresničevala svoje poslanstvo.

3. Zato se danes, na slovesni paznik Marijinega Vnebovzetja, ne želimo vrteti le v teminah tega sveta, ampak prižigati luči. In ta luč je, smo že rekli, Jezus Kristus, ta luč je Božja Mati Marija. Ta luč ste vi, dragi Marijini častilci, ta luč ste vi, dragi in spoštovani zakonci in starši, očetje in matere, možje in žene, ki ste odkrili zaklad in vrednoto lepega, urejenega domačega, z zakramentom sv. zakona in z vašo molitvijo posvečenega družinskega življenja. Ta luč ste vi, spoštovani starši, ki sprejemate in vzgajate otroke, ki ste kljub vsem nasprotnim trendom in tokovom odkrili zaklad, bogastvo in vrednoto večjega števila otrok, ta luč ste vi, spoštovani stari starši, dedki in babice, ki, če je treba, znate potrpeti, razumeti in predvsem pomagati otrokom, vnukom in pravnukom pri vzgoji in premagovanju vseh mogočih ovir in težav na poti življenja. Ta luč ste mladi, ki stopate življenju naproti in ste izpostavljeni mnogim negativnim vplivom okolja ter pritiskom brezverske in uživaške kulture. Vi ste luč in upanje, če znate izbirati in, če je potrebno, tudi plavati proti toku, ko gre za temeljne vrednote življenja, še posebej za vašo pripravo in zorenje za življenjsko poslanstvo, za poklic, ki ga boste opravljali. Posebej smo veseli in smo vam hvaležni, da vedno globlje odkrivate lepoto in pomen zorenja za ljubezen, za čisto mladost in odgovorno pripravo na življenje v zakonu in družini ali v Bogu in bližnjemu posvečenem življenju v duhovniškem ali redovniškem poklicu.

Letos obhajamo 10. obletnico ustanovitve naše škofije in hvalimo Gospoda, da je domala 1800 let na področju naše škofije prisotno krščanstvo. Globoki hvaležnosti za prejete darove se pridružuje tudi boleča zaskrbljenost, ko imamo že 38 župnij brez rednega duhovnika. Starejši duhovniki omagujejo vsled bolezni in starosti in odhajajo; v zadnjem času, odhajajo, žal, tudi nekateri mlajši duhovniki, v bogoslovju pa imamo zaenkrat le tri bogoslovce. Tako se v naši škofiji in tudi v Cerkvi v Sloveniji ponavlja prilika o sejalcu in semenu. Božja setev je obilna. Bog tudi danes kliče fante in dekleta v duhovniško ali redovniško službo, a božje seme pade med trnje in na kamenita tla in ne more obroditi sadu.
Veliko je poti, ki pomagajo reševati vprašanje duhovnih poklicev. Najvažnejša je gotovo tvoja, moja in naša molitev, ki pomaga, da v puščavi začno izvirati vode (prim. Iz 41,18).
V želji, da bi vsa ta upanja polna znamenja dobila novo moč in duhovni polet, bomo sedaj obnovili in utrdili našo posvetitev, našo izročitev Božji Materi Mariji; to, kar smo obljubili na začetku naše samostojnosti, letos, ob 25. obletnici osamosvojitve, slovesno obnavljamo in potrjujemo.
V našo molitev in obnovo posvetitve vključujemo tudi bolne, doma in po bolnišnicah, onemogle in ostarele in vse trpeče brate in sestre, doma in po svetu.

Dragi Marijini častilci, drage sestre, dragi bratje v Kristusu!
Naj vas na novo nagovori in prevzame sporočilo današnjega praznika, ki svet in človeštvo zanesljivo vodi proti nebeški domovini, v smeri novega neba in nove zemlje (prim. 2Pt 3,l3).
Marija Vnebovzeta nas vabi na to pot. Ona je ta cilj že dosegla, potem ko je
na poti zemeljskega življenja zvesto sodelovala in spolnila božji načrt in je
zato mogočno znamenje na nebu, na nebu mojega in tvojega življenja (prim. Raz 12,1).
Zato bratje in sestre, vstopimo tudi mi na to pot, da bomo obrodili bogate sadove za naša sedanjost, za našo bodočnost, za našo večnost.
Marija je z nami, Tudi mi bodimo z njo, vedno, tudi sedaj, ko skupaj molimo in obnavljamo posvetitev Božji Materi Mariji…

+ Dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof