V nedeljo, 28. septembra 2025, je bila pri Svetem Jožefu nad Celjem skupna slovesnost ob Slomškovi nedelji in obhajanju 400-letnice lazaristov.

Začela se je ob 15.30 z molitveno uro vincencijanskih ustanov, ob 16.00 pa je bila slovesna sveta maša, ki jo je ob somaševanju slovenskih škofov in duhovnikov daroval celjski škof Maksimilijan.

V pridigi je zbrane nagovoril:

»Upanje ne osramoti« – tako je pokojni papež Frančišek naslovil bulo, v kateri je predstavil neke vrste teološke temelje praznovanja rednega svetega leta 2025. Poleg običajne vsebine svetega leta, ki je zahvala za dar odrešenja, ki nam ga je Bog podaril po daritvi svojega Sina in poziv k poglobitvi vere ter sprejemu milosti Božjega otroštva, ki so nam podarjeni v zakramentih, je papež posebno naglasil potrebo po poživitvi upanja, ki nam ga vera daje. 

Ker smo iz vere v Jezusa Kristusa že odrešeni, lahko živimo v miru z Bogom – in tako tudi v miru s samim seboj in svetom (prim. Rim 5,1), poudarja Frančišek, s sklicevanjem na apostola Pavla. A okoliščine v katerih živimo, ne kažejo, da bi svet živel v tem miru, ki ga Bog podarja.

Tudi med nami verniki v Cerkvi čutimo premalo tega pravega miru – včasih se zdi, da se utapljamo v podobnih skrbeh, kot jih ima svet, padamo v podobno logiko imetja, ugleda, oblasti, strahu zase in bojev z nasprotnikom z vsemi sredstvi, kot to počno tisti, ki Boga ne poznajo. Ker so otroci tega sveta, kot je ugotovil že naš Gospod, podjetnejši kot otroci Luči, se laž in zlo uspeta pogosto bolje predstaviti kot dobro in resnica, in pritegneta večjo pozornost kot ljudje, ki živijo po evangeliju. 

Zato nas Frančišek s svetim letom tudi spodbuja, da ponovno odkrijemo in se bolj močno zazremo v znamenja upanja, ki nam jih ponuja Gospod. Teh znamenj Božje milostne navzočnosti, ki lahko okrepijo našo vero, je tudi danes med nami veliko. Za takšna živa znamenja Božje ljubezni do našega naroda in Cerkve se danes zahvaljujemo z obhajanjem Slomškove nedelje tukaj na hribu Sv. Jožefa nad Celjem.

Sv. Vincencij Pavelski in bl. Anton Martin Slomšek

Zahvaljujemo se za rodovitno srečanje dveh velikih preroških duhov Cerkve, ki je povezano s tem krajem in je dalo neizbrisni pečat zgodovini in tudi aktualnemu življenju našega časa, sv. Vincencija Pavelskega in blaženega škofa Slomška. 

Vincencij je živel v nemirnem času pred francosko revolucijo in je leta 1625 na zemljišču avguštinskega samostana Svetega Lazarja v Parizu ustanovil skupnost duhovnikov in bratov, ki so se posvečali ljudskim misijonom in vzgoji duhovščine. Slomšek je postal škof leta 1846, dve leti pred t.i. pomladjo narodov, ko so Evropo pretresali veliki nemiri in vojne. Rušile so se stoletne institucije in države, tudi papeška, rojevale so se nove ideje in vrednote.

Slomšek se je zavedal, da mora poglobiti predvsem korenine, tako narodne kot verske, če želi, da bosta slovenski človek in vera preživela. Zato je Slomšek leta 1852 poklical v Celje sinove sv. Vincencija, ki so zaradi svojega dela za malega človeka in socialno pravičnost, postali moteči marsikateri evropski kronani glavi. Zaupal jim je skrb za ljudske misijone, to je za temeljno versko vzgojo najširšega sloja Božjega ljudstva ter skrb za sistematično vzgojo in spremljanje duhovnikov.

Kmalu so se duhovnikom v pridružile v velikem številu tudi sestre usmiljenke, ki so z organizirano skrbjo za bolne, ostarele, reveže in zapuščene, rodovitno dopolnile evangeljsko poslanstvo Cerkve. Ti sadovi milosti so bili posajeni na globoko, z evangelijem prepojeno zemljo, zato rojevajo znamenja upanja tudi našem času. 

Odpreti oči, da bi v bližnjem prepoznali Vstalega Gospoda

V Božji besedi, ki nam je bila danes oznanjena, lahko z lahkoto prepoznamo istega Duha, ki je navdihoval škofa Slomška in sv. Vincencija, da sta zmogla izvrševati svojo preroško pastirsko poslanstvo. Njuno delovanje je bilo vedno znova slišano kot krik preroka Amosa, ki je s pogledom na reveže dramil neobčutljive iz njihovega udobnim in mirnega življenjem in jim prebujal in srce za sočutje:

»Gorje vam, lahkomiselni na Síonu, brezskrbneži na samaríjski gori! Poležavajo na slonokoščenih posteljah in se pretegujejo na svojih ležiščih, jedo jagnjeta od drobnice in teleta iz hleva. Derejo se ob brenkanju na harfe, mislijo, da igrajo na glasbila kakor David.« (Am 6,1-2)

Blaženi Slomšek in sv. Vincencij nam danes kličeta v isti intonaciji kot Jezusova prilika o slepem bogatašu, ki je v zaverovanosti v samega sebe in svoje ugodje, prezrl ubogega Lazarja.

Jezus ne obsoja bogatih in ne poveličuje siromaštva. Govori samo, kako naj prav uporabljamo to, kar nam je dano.

To namreč, kar danes živimo, kakor se odločamo, govorimo, delamo, je seme iz katerega se rojeva življenje. Eno, ki ostane zaprto vase, bo propadlo, drugo, ki se odpre, ki vidi drugega, ki se daruje, bo živelo. Težava bogataša je v njegovi brezbrižnost in samozadostnosti. 

Lahko smo prepričani, da sta si oba, tako Slomšek in Vincencij prizadevala, da bi človeku pomagala odpreti oči, da bi lahko v bližnjem, v svojem bratu in sestri, odkril učlovečenega Božjega Sina in s tem Boga v svojem konkretnem življenju. Prepoznati Gospoda – Vstalega – v revežu, ki je pred mojimi vrati; tisti, ki ga morda raje ne vidim, tisti, ki mi prekriža načrte, ki od mene nekaj terja: čas, moči, znanje, bližino, tišino, uho, denar, hrano. Vemo, da to ni lahko in da sami tega ne zmoremo ali zelo težko. 

A vsakemu človeku se enkrat odprejo oči, da spozna, kaj je postavil v središče svojega srca – kaj je bilo tisto, kar ga je vodilo. Vsakemu Bog naklanja možnost, da se lahko odloča.

»Imamo Mojzesa in preroke«, pravi Abraham. »Imamo Božjo besedo, imamo molitev in zakramente, imamo občestvo Cerkve in občestvo svetnikov«, pravi Slomšek. »Imamo reveže«, pravi Vincencij.  

Kristus je stopil v življenje sveta in v moje življenje

Iz razodetja in iz lastne izkušnje vemo, da naš Bog ni čudodelnik s čudežno palico, ki bi urejal vse probleme mojega življenja in sveta. Ne, on je stopil v življenje sveta in v moje življenje. Sprejel je nase naše stiske, celo naš greh in smrt, da bi nas v našem življenju naredil sposobne odpreti se in skupaj z njim uresničevati življenje. 

Papež Leon XIV. je prav to sredo, na god bl. Slomška, spregovoril o Kristusovem vstopu v predpekel:

Kristusov sestop v predpekel ne zadeva samo preteklosti, ampak se dotika življenja vsakega izmed nas. Predpekel ni samo stanje tistih, ki so umrli, ampak tudi tistih, ki živijo smrt zaradi zla in greha. Je tudi vsakdanji pekel osamljenosti, sramu, zapuščenosti, napora življenja. Kristus vstopa v vse te temne stvarnosti, da nam pričuje o Očetovi ljubezni. Ne da bi sodil, ampak da bi osvobodil. Ne da bi krivil, ampak da bi rešil. To stori brez hrupa, na prstih, kot tisti, ki vstopi v bolniško sobo, da bi ponudil tolažbo in pomoč. 

Naj nam sveta moža, za katera se danes zahvaljujemo, Slomšek in Vincencij, izprosita dar poguma, da bomo sprejeli ponujeno roke, ki nam jo usmiljeni Oče podaja na različne načine, da bi lahko skupaj z njim zgradili most iz sedanjosti v večnost. Naj nam izprosita poguma in ljubezni, da bomo »bojevali dober boj« – v ljubezni, stanovitnosti in krotkosti – in dosegli večno življenje (1 Tim 6,11-12). Amen.

Fotografije: Jože Potrpin

Fotografije: Marjana Perkovič