V nedeljo, 22. junija je škof Maksimilijan vodil slovesnost pri sv. Uršuli nad Dramljami. Ob 9.30 je bila procesija Svetega Rešnjega telesa s štirimi blagoslovi, po procesiji pa je sledila sveta maša.

V pridigi je škof uvodoma pozdravil vse romarje na tem čudovitem kraju pri cerkvi sv. Uršule in spregovoril o globini slovesnega praznika:

»Praznik Svetega Rešnjega telesa nam odpira duhovne oči, da bi prepoznali velike darove, ki nam jih Bog daje.

Prvi veliki dar je prav gotovo dar življenja, zato se moramo Bogu vedno znova zahvaljevati za ta njegov dar. da smo. Ob tako čudovitem razgledu na stvarstvo s tega prelepega kraja nam srce kar samo zapoje v zahvalo za blagoslov domovine, tega našega koščka raja pod Triglavom. Kamorkoli seže pogled, vidimo, kako obilno je Bog blagoslavljal to zemljo in jo zaupal človeku, da jo neguje, ustvarja ter ga na ta način hvali in se mu zahvaljuje.

Na praznik Svetega Rešnjega telesa pa je na prvem mestu za nas priložnost, da se Bogu zahvalimo za njegovo ponižnost in navzočnost. Navzočnost Božjega blagoslova se nam podarja na tako presenetljiv način, da se tega pogosto premalo zavedamo, prav zato, ker se nanj preveč navadimo.

Pa vendar je prav, da ob tej veliki skrivnosti Božje navzočnosti v tem preprostem znamenju kruha in vina obnemimo, se ustavimo in se zahvalimo. Zato ob tem prazniku nesemo evharističnega Gospoda tudi ven – na naša polja in v naš svet -, da bi na ta način vse izročili njemu, od katerega smo vse prejeli.

Vsaka sveta maša, kjer se dogaja ta skrivnostna zamenjava, je pravzaprav največji dogodek vsega stvarstva.

Kaj se pravzaprav dogaja pri maši? Prav to, o čemer smo slišali v današnjem evangeliju, ko smo brali o čudežu pomnožitve kruha. Množica je ves dan poslušala in opazovala Jezusa, kako je učil, ozdravljal in molil. Ko pa je prišel večer in je bilo treba poskrbeti zase – za hrano, morda tudi za prenočišče – so učenci zaskrbljeni pristopili k Jezusu in mu rekli, naj odpusti množico, da si bo lahko vsak sam priskrbel kruha in kar potrebuje.

A Jezus jim reče: »Vi jim dajte jesti.« Učenci so ga zaskrbljeno pogledali, saj so se upravičeno spraševali, kaj naj vendar naredijo s to skromno malico: le pet hlebov in dve ribi za tolikšno množico. Gospod pa jim reče: »Prinesite sem in razdelite.« Na to, kar so prinesli, je Jezus izrekel zahvalo in blagoslov. In teh pet hlebov je nasitilo množico pet tisoč ljudi.

Kaj nam ta čudež pove tudi danes? Govori nam ne samo o skrivnosti življenja, ampak tudi o skrivnosti Božjega življenja, skrivnosti evharistije, skrivnosti življenja.

Pove nam, da se vsako življenje pomnoži in obogati šele takrat, ko smo se pripravljeni odpreti in darovati.

Šele takrat, ko človek ne misli več samo nase, ko odpre oči za drugega, se začnejo graditi odnosi in se začne rojevati to, čemur pravimo ljubezen, predanost, daritev. Takrat se rodi in se ohranja življenje. To je temelj naših družin in našega življenja tudi danes. Samo ljudje, ki so sposobni darovanja, so sposobni tudi živeti v družini, živeti drug z drugim in graditi skupnost.

Ta skrivnost in resnica pa se pravzaprav dogaja tudi v najsvetejšem trenutku našega verskega življenja – pri sveti maši. Kaj se v resnici dogaja pri sveti maši? Pri vsaki sveti maši ministranti na oltar prinesejo kruh in vino. V tem je skrito vse, kar prinašamo vsi mi. Bodite pozorni na duhovnikove besede, ko moli:

»Po tvoji dobroti, Gospod, smo prejeli ta kruh. Sad zemlje je in dela človeških rok. Naj postane kruh življenja.« 

To so besede, ki jih duhovnik izreče v moči daru Svetega Duha, v katerem sprejme vse, kar smo prinesli pred oltar. Vaše vsakdanje delo, vse, kar ste počeli v tednu, ki je za vami; kar ste razmišljali, želeli, kar je bilo težko, vse stiske in tudi vsa veselja. Vse, kar imamo, je dar za skupnost, za Cerkev, za Boga. Ne le tisti »dinar«, ki ga položite v puščico, ampak predvsem to, kar nosite v sebi: vse vaše molitve doma, vaš trud, ko ste si prizadevali sprejeti Božjo voljo in Božjo besedo, da bi bili drugačni do svojih bližnjih, da bi znali odpuščati, da bi bilo v vas več potrpljenja in modrosti; vse tisto, kjer smo zmagali nad hudim pa tudi naše poraze.

Vse to pri sveti maši izročamo Bogu na oltar. Duhovnik to v podobi kruha in vina daruje nebeškemu Očetu. In ko Sveti Duh sestopi na te darove, ti darovi postanejo telo in kri našega Gospoda.

Ko pri svetemu obhajilu sprejmemo ta blagoslovljeni dar, postanemo Kristusovo telo, živa Cerkev, živi Kristus med nami.

To je ta velika skrivnost, na katero moramo biti ponosni in katere se želimo še posebej zavedati v tem svetem letu, ko se zahvaljujemo za skrivnosti naše vere. Bog nas ni postavil v ta svet, da bi sami nosili križe in trpljenje, ampak da bi Njega ponesli v svet, da bi Njemu izročali ta svet, da bi On po nas vstopil v ta svet, ker v nas živi in raste to novo življenje, ki bo na koncu postalo vse Božje – ko bomo Boga gledali v obličje takšnega, kakršen je.

Zato, dragi bratje in sestre, molimo danes najprej zato, da bi se zavedali in bili hvaležni za ta veliki dar evharistije, Božjega kruha in Božje navzočnosti, ki ga pri vsaki sveti maši in pri vsakem zakramentu prejemamo.

Molimo pa tudi za nove duhovniške poklice. Molimo, da bi Božja beseda klica ostala rodovitna tudi v teh naših krajih. Bog tudi danes kliče in želi po človeku in s človekom blagoslavljati ta svet. Da bi imeli pogum in vero, da bi lahko zaupali, da to, kar Bog kliče, On tudi blagoslavlja daje tudi moč, da rodi tisti sad, ki si ga vsak najbolj želi in mu je v Božji previdnosti že pripravljen. Amen.«

Fotografije: arhiv Škofije Celje