V nedeljo, 21. julija 2024 je bilo slovesno ob godu zavetnice cerkve na Sladki Gori, sv. Marjete Antiohijske. Obeležili so tudi 270 let posvetitve Marijine cerkve, ene najlepših baročnih cerkva na Slovenskem. Ob tej priložnosti je škof Maksimiljan blagoslovil končanje del na veličastnem cerkvenem obzidju, ob jubileju pa so izdali tudi knjigo o sladkogorski cerkvi z naslovom Baročna Sladka gora, avtorice umetnostne zgodovinarke Marje Lorenčak Kiker.

Škof Maksimilijan je v pridigi uvodoma pozdravil vse zbrane romarje, ki so prišli od blizu in daleč, da bi počastili god nebeške zavetnice tega kraja sv. Marjete in se poklonili naši nebeški Materi, ki v tem čudovitem svetišču kraljuje in deli svoje milosti že 270 let.

»Za ta jubilej se danes želimo zahvaliti. Za to dolgoletno pričevanje in navzočnost Božje milosti na tem kraju, predvsem pa za Božjo navzočnosti v čudovitih ljudeh, ki so v preteklosti živeli na tem kraju in ki danes živijo tu. Ki poslušajo Božjo besedo, živijo po besedi Boga in želijo živeti njegov evangelij v vsakdanjem življenju. Pa tudi v vseh romarjih, ki so skozi stoletja stopali skozi vrata tega svetišča pred podobo milosti ter tukaj prosili in se zahvaljevali za vse milosti v življenju.

Obrabljeni pragovi cerkvenih vrat pričajo o tem, da so mnoge stopinje drsele skozi ta vrata pred Gospoda in pred milostni pogled nebeške Matere. Pod korom je podoba, ki jo v sebi nosi vsak romar, ko ga Božja mati in Sin prijazno pozdravljata in mu kličeta: Zaupaj in prosi! Gospod je s teboj!

Zahvaljujemo se za pričevanje in vero naših prednikov, ki sta nam ohranila ne samo to svetišče, ampak tudi srce tega svetišča – našo vero. Ohranila sta naše zaupanje, da se h Gospodu in k nebeški Materi lahko zatekamo, da je pri njima usmiljeno in odprto srce. Ko se Gospodu zahvaljujemo za to vero, ga hkrati prosimo, naj krepi našo vero. Naj utrdi naše zaupanje tudi danes v časih, ki niso lahki. Ko se zdi, da je od naše vere ostala zgolj naša navada in tradicija. 

V tej cerkvi so vtisnjene mnoge podobe nebeškega, pa tudi našega vsakdanjega življenja, podobe različnih stisk pa tudi čudežev Božjega posega v konkretno človeško življenje. Poleg nebeške Matere se je tu častila tudi svetnica Marjeta, ki ji pripisujejo prav to zvestobo v najhujših stiskah življenja brez upanja, ko se zdi da je hudi duh močnejši.«

Ob koncu bogoslužja je škof blagoslovil obnovitvena dela na mogočnem obzidju, ki obkroža in varuje to cerkev. Med pridigo je zato spomnil na pogled na zidove z očmi naše vere, s katerimi lahko v tem mogočnem zidu vidimo vsaj dvoje:

1. Jezusove besede prvemu apostolu Petru: »Ti si Peter, skala in na tej skali bom sezidal svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.« Ta zid naj nas najprej spominja na to, kam je postavljena naša vera. Kaj je temelj naše vere in našega upanja. Ne moja šibka volja, odločitve, čustva, zvestoba, ampak zvestoba in moč Boga. Bog je tisti, ki je garant naše sedanjosti in naše prihodnosti, pa čeprav tolikokrat nanj pozabljamo in marsikdaj ni več postavljen za temeljni kamen našega življenja.

Na koncu današnjega evangelija smo slišali Jezusove besede: Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja.

On ni samo trden kamen, na katerem lahko gradimo svoje življenje. Naš Gospod ima tudi mehko in odprto srce, ki vidi stisko in konkretno težavo mojega osebnega življenja. Njegovo srce je prebodeno za nas.

Sv. Marjeta  tukaj v rokah drži srce kot tisto najbolj občutljivo pa tudi najbolj dragoceno, kar je v človeku, kjer se zbirajo vse njegove misli in hotenja. Bog vidi to srce. V tem srcu si želi najti predvsem iskrenost, zaupanje in ljubezen. Ne naših mnogih besed, ne naše pozunanjenosti, ne naših izgovorov, ampak našo ponižno prošnjo: Gospod, tukaj sem, pomagaj mi.

2. Zid je postavljen za to, da brani, da varuje cerkev, da se ne bi zrušila. Takšen zid, ki nas brani, potrebujemo tudi danes, da bi ohranili duha vere. Živimo namreč v svetu, ki nam vedno znova ponavlja, da nam on lahko da vse, kar potrebujemo. Da je vsa resničnost v moči, denarju in uspehu. Da je Bog nekdo od zgoraj in se nas ne tiče. Da moramo zaupati in graditi samo na naši moči, uspehu in denarju, ker da nam bo samo to prineslo srečo in mir. Pa vemo, da ni tako. Danes je pri nas veliko duhovne revščine. Ne moremo reči, da je človek izpopolnjen in srečen kljub temu, da mu na zunaj nič ne manjka. 

V današnjem evangeliju smo slišali, kako je Jezus učence poslal same zase na samoten kraj, da bi se odpočili. Morda nikoli prej ni bilo toliko hrepenenj človeka po odmoru in dopustu, kot je danes. Pravijo, da človeštvo še nikoli ni toliko potovalo v daljne kraje, kot danes. Po vseh potovanjih in odmorih pa se nam pojavlja vprašanje: Ali smo našli tisti mir, smo se res odpočili?

Notranjega miru si ne moremo pridobiti z velikim naporom, niti z mnogimi doživetji in novostmi.

Pravi mir bomo začutili, ko se bomo znali ustaviti, odložiti, ko bomo zaslišali tisti glas, ki nam pravi, da ni najpomembnejše, da vse postorim, ampak da je morda najpomembnejše, da vem, kaj delam, da vem, kdo sem, da vem, kdo je tisti, ki me je poklical v življenje, kdo je tisti, ki moje življenje blagoslavlja, kdo je tisti, v katerega moje življenje raste in se izteka.

Prej ali slej bodo prišli trenutki, ko bom vse to, kar se mi zdi tako pomembno, izpustil iz rok. Takrat bom v resnici samo to, kar sem pred Bogom. Ostali bodo trenutki, ko sem res čutil, je Nekdo z menoj, da nisem sam, da je Bog garant mojega miru.

To nam želi Gospod vsak dan podarjati s svojo besedo, navzočnostjo  v zakramentu evharistije in molitvi. Bogu se želimo odpirati ne samo s suhimi in praznimi naučenimi besedami, ampak s svojim srcem. Ko so se učenci vrnili nazaj h Gospodu, kot beremo v evangeliju, so mu pripovedovali o vsem, kar se je zgodilo. To je molitev – pripovedovati Bogu svoje življenje, svojo stisko, svojo zahvalo, svoje veselje. To je molitev, ki odpira srce, ki povezuje moje srce z Božjim srcem, ki mehča tudi še tako trde zidove in rane, ki jih človek dobiva takrat, ko jih nosi sam. Ko pa jih zmorem odpreti in deliti, takrat vstopi ne samo moj bližnji, ampak tudi Bog sam.

Ob koncu je škof vsem zbranim zaželel, da bi vedno ob vstopu v to lepo cerkev, zazrti v te podobe videli najprej ljubeče in čuteče srce vseh tistih, ki so z vero in ljubeznijo tukaj živeli, hkrati pa da bi skozi te podobe zagledali tudi Božji pogled, ki gleda v naše srce, v naš vsakdan in nam želi dati tisto, kar najbolj potrebujemo. Če bomo le zmogli obstati, prositi in se za darove zahvaljevati.

Fotografije: Kozjansko.info

Fotografije: Marjana Perkovič