Škof Maksimilijan je v nedeljo, 21. septembra 2025 ob prazniku nadangelov Mihaela, Gabrijela in Rafaela z župljani Vranskega obhajal šmihelsko nedeljo. Z njim sta somaševala domači župnik Jože Turinek in župnik iz Münchna Izidor Pečovnik Dori. Ob tem prazniku je blagoslovil obnovljeno župnijsko cerkev sv. Mihaela, kaplanijo z učilnicami, pevsko sobo in prostorom za druženje ter streho in fasado župnišča.

V uvodnem pozdravu je škof poudaril, da je za to, da cerkev in njeno občestvo živita, najbolj zaslužen Bog.

Ne samo, da je cerkev lepo obnovljena navzven, ampak živi tudi v srcu – v vaših družinah in v tej vaši skupnosti na Vranskem.

Z veliko hvaležnostjo in veseljem sem se odzval vabilu, da lahko pridem in blagoslovim to vaše delo. Poznamo se že od prvih let moje službe v celjski škofiji, ki zdaj teče že peto leto. Geografsko ste naša tako imenovana mejna župnija, na stičišču Kranjske in Štajerske. Na tej meji so bile skozi vso zgodovino tiste plemenite napetosti, ki so na eni in drugi strani rojevale pridne in angažirane ljudi ter dobre oskrbnike. In prav o oskrbnikih govori današnja Božja beseda.

Prilika o oskrbniku

Zato se mi zdi tako zelo pomembno, da res prisluhnemo, kaj nam Bog hoče povedati ob vseh dogodkih, ki jih živimo. Eno do imen našega Boga je ljubezen. Drugo ime pa je logos, to je beseda. Bog se je človeku razodel po besedi, ker je z njim želel odnos, dialog, pogovor, občestvo. Ne bi se zadovoljil s tem, da bi mu človek postavljal spomenike in oltarje, kamor bi sipali kadila in samo s tem opravljali bogoslužje. Ne, želel je človeška srca.

Vse, kar delamo in kar imamo, upravljamo s hvaležnostjo, ker so to darovi, ki nam jih je Bog dal, da jih lahko pomnožujemo in iz njih nekaj storimo. Vendar darovi nikoli ne smejo prevladati in postati maliki ali voditelji našega življenja. Noben kamen, pa naj bo še tako zlat, in noben kip ni vreden enega človeškega srca, če gledamo v duhovnem pomenu.

Koliko pozornosti posvečamo naši zunanjosti, skrbi za naše lepe domove in hiše. Ko se vozimo po naši deželi, vidimo, da imamo Bogu hvala vsepovsod večinoma obnovljene in lepe domove, kar kaže na skrbnost, ljubeč odnos in pridnost naših ljudi. Gotovo pa se vsi strinjamo, da je še pomembnejša tista lepota za štirimi stenami.

Da se ne bi zgodilo, da si družina zgradi lepo hišo, zapravi in uničil pa si dom in ognjišče. To še tem bolj velja za naša svetišča, za naše cerkve – da ne pozabimo, komu vse to služi. V prvi vrsti graditvi naših medsebojnih odnosov; ustvarjanju priložnosti, da se lahko zbiramo, da lahko vzgajamo svoje otroke, da lahko dostojno proslavljamo naše življenje in naše praznike in z vsem tem častimo Boga.

Vse, kar delamo, je čaščenje Boga. Ne samo, ko pridemo v cerkev in se pokrižamo, z mislimi pa smo morda že zunaj, ampak naj vse naše življenje, od jutranjega vstajanja do nočnega leganja v posteljo, hvali Gospoda.

Le naši odnosi ostanejo

Današnja Božja beseda, ki nam v priliki govori o oskrbniku, je lahko izzivalna. Kot smo slišali, je oskrbnik oskrboval gospodarjevo imetje. Na koncu ga gospodar pohvali, da je dobro ravnal. Če ste dobro poslušali, ste slišali, da je ta človek vedno trgoval s tujim imetjem, ne s svojim. Ker je slabo gospodaril,  je gospodar rekel, da ga bo odstranil. Ko je videl, da prihaja čas, ko bo odstavljen s te službe, pa je poklical svoje dolžnike in jim gospodarjev dolg malo znižal. Kaj si je s tem kupil? Kupil si je naklonjenost. Jezus ga ni hvalil, da je delal krivično in nepošteno. Rekel je samo, da je bil iznajdljiv. 

In na koncu prilike Jezus pravi: »Tudi vi bodite za Božje stvari tako iznajdljivi, kakor so otroci tega sveta iznajdljivi za svoj posel.« Koliko smo mi goreči zato, da bi naše vrednote, to, za kar živimo, in naši medsebojni odnosi, rasli in se krepili?

Kakor so npr. zdaj v septembru iznajdljive župnije, šole in občine, kako uskladiti urnike v šoli in pri verouku ter vse prevoze otrok. Tudi v tem se kaže naša iznajdljivost za stvari Božjega kraljestva. Da se ne ustavimo. Vemo pa, da so župniki in katehisti v tem samo pomočniki staršev. Naloga staršev je, da poskrbijo tudi za verouk svojih otrok ob sodelovanju vseh ostalih v dobro otrok.

Česa nas še lahko nauči ta prilika? Kaj je na koncu naredil oskrbnik? Razdelil je vsem. Pomislil je, da ga na koncu ne bo rešil njegov denar, ampak ga bodo rešili dobri odnosi, ko ga bodo ljudje sprejeli in imeli radi.

Ob vsem prizadevanju za lep vrt in lepo travo okoli hiše, ne pozabimo na urejen dom, kjer so na prvem mestu naši odnosi; družina, sozakonec, stari starši,…. To je gradnja, ki ostane za večno življenje. Vse ostalo, še tako lepo, pa preraste mah. 

Molitev, Božja beseda in sveta maša nam dajejo rast

Zunaj me je presenetila tabla z napisom na ta dan blagoslova: To obnovo smo naredili v svetem letu. Dobro je, da se zavedamo, da smo v posebnem letu, letu, ki je bilo v svojem izvoru najprej mišljeno kot leto počitka. Zakaj počitka? Zato, da bi spoznali, kaj je bistveno, se odpočili od drugih skrbi in pognali korenine tam, kjer je voda, kjer je resnica.

Zato so v svetem letu, ki je bilo v Izraelu vsakih sedem let, najprej pustili počivati zemljo, potem pa so počivale tudi živali in ljudje. Ko spet vedeli, kdo so, kaj imajo in zakaj so tukaj, pa so z novo močjo lahko delali naprej. 

V svetem letu je zato prav, da se dotaknemo svojih korenin kot ljudje in kot kristjani. Katere stvari bodo dale vodo in rast mojim koreninam?

Prva je gotovo molitev. A ne samo kot ponavljanje besed z jezikom. Molitev je tudi tišina. Naš Bog je beseda, kar pomeni, da nam želi nekaj povedati. Ne samo, da mu mi naštevamo, kar on že ve – kaj nas boli, kaj bi si želeli, kaj nam manjka – ampak da ga poslušamo: »Kaj nam želiš povedati?«

Zato je druga točka poslušati Njegovo besedo. Božjo besedo slišimo pri vsaki maši in nam vsak dan pove nekaj za tisti dan. Smo si že kdaj kaj zapisali in se vprašali, kaj pomeni zame osebno? Kako moram danes ravnati? Mnogi ljudje, ki so vzeli Božjo besedo za dnevnik svojega življenja, so postali uspešni, ker niso več delali iz svojega koledarja, ampak iz Božjega koledarja. 

Tretja pomoč, ki nam je v svetem letu s posebnim poudarkom Gospod daje, pa je evharistija, sveta maša. Da bi mašo odkrili res kot tisti skupni prostor, kot tisto mizo, kamor skupaj prinesemo stvari, ki jih Sveti Duh posveti; naše vsakdanje delo, to, kar imamo, kar smo čez teden delali in to spremeni v Jezusovo telo in kri ter nam da, da ga uživamo in v tej moči živimo. To je izmenjava darov. Bog nam ne daje samo zapovedi, ampak predvsem moči, da bi te zapovedi lahko živeli. 

Povabim vas, da se v tem duhu zahvalimo za vse darove in kličemo Božjega blagoslova, da bo lepota, ki jo zdaj občudujemo, rodila svoje sadove predvsem v naših srcih. Amen.«

Fotografije: Primož Jerman

Fotografije: Rafko Novak