Jutro na Martinovo se je začelo deževno, mrzlo in sivo. Katehistinje in katehisti, ki so nameravali priti na Jesensko katehetsko srečanje, so gledali skozi okna in si mislili: Kaj če bi rajši ostala doma? Brrrr, kakšno vreme… Pa še naslov dneva je čuden – Bosi na avtocesti. Pa se ja ne mislijo z nami iti kakšne izkustvene, doživljajske kateheze, da bomo bosi skakali po travi?
No, kljub vremenu in pomislekom je okoli 45 katehistinj in katehistinj prišlo v Celje k Svetemu Duhu in ni se jim godilo hudo. Pričakala jih je bogato obložena miza z domačimi dobrotami župnijskih gospodinj, toplim čajem in kavo, pričakala so jih srečanja z brati in sestrami in gradiva in pripomočki katoliških založb.
Pridružil se jim je tudi škof Maksimilijan, ki jih je ob začetku programa pozdravil in prelil v srca udeležencev nekaj navdušenja in gorečnosti iz svojega izkustva sinode, ki jo je doživel v Rimu. Povedal je, da mu je delo na sinodalnem zasedanju še potrdilo gotovost, da smo Cerkev ljudje, osebe, v krstu poklicani v Kristusovo telo.
Božje življenje in milost, ki odrešuje, ne more priti do ljudi drugače kot po odnosih, ki so zato nekaj svetega – človeški, medosebni odnosi postanejo skrivnostno ožilje za pretok božjega življenja in milosti. Zaradi odnosov pa je dragocen in ključen vsak izmed nas, ne glede na položaj, talente, sposobnosti in to je velika tolažba in vir veselja. Spodbudil je navzoče k zaupanju: ko naredijo, kar zmorejo v svojem poslanstvu katehista in katehistinje, ko po veroučnih urah pridejo domov, naj verujejo z vsem srcem in zaupajo, da je seme posejano in odslej raste SAMO OD SEBE v moči božjega življenja. In naj se v miru spočijejo in počnejo, kar jih veseli, ker so delo opravili.
Po škofovih besedah so se udeleženci odpravili v tišino cerkve, kjer so pred Najsvetejšim s petjem slavilnih pesmi in v molitvi zajemali iz Gospodovega studenca.
Sledil je nagovor Janeza Medena, sodelavca v ekipi Katehetske službe Celje, ki je predstavil Jezusa kot kateheta: kako je Jezus katehiziral, kakšen zgled nam je dal s svojim načinom delovanja in govorjenja, z odnosi, ki jih je spletal z ljudmi v srečanjih… Predstavil je Jezusa, ki moli za svoje, ki so mu zaupani, Jezusa, ki pozna svoje poslanstvo in je osredotočen nanj in ga ne zmotijo druge skrbi in težave; Jezusa, ki ima rad ljudi in je pozoren nanje v vsakem trenutku, Jezusa, ki spoštuje tradicijo in pravila, vendar ni njihov suženj ter jih nadgrajuje, ko išče pot do posameznika.
V pogovoru po skupinah so udeleženci podali odmev na vsebino in si podelili svoja izkustva, izkušnje, bolečine in radosti katehetskega dela. Spregovorili so in poslušali drugega, ko je govoril o doživljanju Boga v svojem življenju in poslanstvu in tako so obrazi dobivali imena in znanec, znanka sta postajala brat in sestra.
Med vsem tem dogajanjem se je zgodil še kakšen zunanji blagoslov: zjasnilo se je in posijalo je sonce, odmor pa je prinesel sprostitev, ki se je nadaljevala v igrivem vzdušju nadaljevanja. V veliki igri so se zbrani razdelili v skupine in se podali na pot iskanja odgovora na vprašanje, kako NE biti bos, saj je biti bos vendar neprijetno in te omejuje. Čakale so jih naloge in izzivi, od teka, preizkušanja spomina, skupnega reševanja zavozlanosti, hitrega uživanja čokolade, reševanje izzivov brez besed in bosega obračanja šotorskega platna. Pri tem so zbirali gesla, ki so jih na koncu napotila k zadnjemu odgovoru. V skrinji zaveze so jih čakali zvitki, za njih pa se je izkazalo, da so prazni. Šele s pomočjo toplote in luči sveč so se izrisali skrivnostni napisi, ki so povzeli sporočilo tega dne:
V redu je biti bos, kajti Jezus pravi po Pavlu: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti« (2 Kor 12,9).
Kosilo, druženje in sproščeni pogovori so srečanje pripeljali k zaključku. Gospod pa naj blagoslavlja to, kar so udeleženci v svojih srcih odnesli domov, v svoja življenja, delo in odnose.
