V združeni župniji Šoštanj, Bele Vode in Zavodnje smo v nedeljo 17. 11. 2024, s slovesno sveto mašo in procesijo ter s popoldanskim srečanjem gibanja Vera in luč zaključili misijon, ki je potekal pod geslom »Poslan.si«. S preprostostjo, srčnostjo, predvsem pa z misijonarsko gorečnostjo so ga vodili brata kapucina Jožko Smukavec in Luka Modic ter sestra Grazyna Mech.

Ko smo župljani združene župnije prvi dan, takrat še sramežljivo in okorno, z misijonarji zapeli: »Odpri oči mi, da vidim te Jezus, da se Te dotaknem in rečem, da Tvoj sem…« nismo niti slutili, da  bo desetdnevni misijon za vse, ki smo se dan za dnem srečevali na misijonskem dogajanju, tako milostni čas. Da bomo doživeli toliko Božjih dotikov in da bo ob zaključku misijona pri slovesni sveti maši, v zahvalo, da smo Božji otroci, cela cerkev zaplesala in zapela: »Srečni, srečni so ljudje, katerih Bog je Gospod!« 

Misijonsko dogajanje je nagovarjalo vse generacije

Dneve misijona smo začenjali s hvalnicami in jutranjo sveto mašo. Čez dan so misijonarji obiskovali naše domove, srečali so se tudi s stanovalci Centra starejših Zimzelen v Topolšici. Koliko je bilo ob teh obiskih smeha, pesmi, sproščenosti, dobre volje, pa tudi razkrivanja stisk, ranjenosti, solza… Misijonarji so oznanjali Jezusa tudi med veroukarji, z njimi peli, se smejali, delili misijonarske izkušnje. Posebej sproščen je bil pohod k sv. Antonu v Skorno pri Šoštanju. Udeleženci smo po poti veliko klepetali, se smejali in občudovali Božje stvarstvo. Za otroke je potekal oratorijski dan, kjer so otroci spoznavali starozaveznega preroka Jona in njegovo poslanstvo. Pluli so s papirnatimi ladjicami, se borili z veliko ribo in na koncu skupaj ugotovili, da so tudi sami poslani. Tudi mladi so v misijonskem dogajanju našli mesta, ki so še posebej nagovarjala njihova srca.  Prisluhnili so pričevalcem Zavoda Živim in slavili Gospoda z glasbeno skupino Svetnik in Tadejem Vindišem, skupaj z vrstniki in misijonarji pa so v sproščenem večeru odpirali mladostniške dileme, življenjska vprašanja.

Skupina za ženske je gostila Rebeko Ravš, ki je s svojo življenjsko zgodbo obogatila ženske duše, možakarji pa so v družbi Romana Ravša poklepetali, seveda po moško. Prisluhnili smo tudi zakoncema Vereni in Andreju Perku, ki sta nam pričevala, kako je v zakonu s skupnimi močmi in zaupanjem v božjo pomoč mogoče prebroditi še tako težke stiske. Ganljiv je bil večer, ko smo bili v molitvi združeni z našimi rajnimi. Na enem izmed večernih srečanj pa je bil skrivnostni gost sam Jezus. Bil je na oltarju, Najsvetejši, mi pa smo molili in mu prepevali. Z zrnom kadila mu je vsak od nas prinesel sebe in mu izročil svoje stiske in težave, pa tudi veselje in radosti.

Na okrogli mizi o poklicanosti so o svojem poslanstvu in življenjski poklicanosti spregovorili domači župnik Jože Pribožič, duhovnik in eksorcist Marjan Veternik, duhovnik in pisatelj Branko Cestnik, stalni diakon Milan Čivre, redovna sestra Tina Dajčer ter zakonca Jožica in Jože Plešnik. S svojo odprtostjo in iskrenostjo so marsikoga od poslušalcev nagovorili, da razmisli tudi o svoji poti, o svoji poklicanosti. Zanimiv pa je bil tudi večer, preživet z nekdanjimi ključarji Zdravkom Atelškom, Andrejem Lenkom, Francem Turinekom, Zdravkom Turinekom in Francem Brglezom, na okrogli mizi z naslovom Kako biti aktivni član župnije. Z nami so podelili zanimive spomine, bogate izkušnje in nas s svojim pričevanjem spodbudili k predanosti našemu občestvu.  

Ob vseh delavnicah, pričevanjih, nagovorih in drugih aktivnostih, pa smo se vsak večer kot ena družina srečevali z Jezusom pri sveti maši. Svoja srca smo mu odpirali s celodnevnim češčenjem Najsvetejšega. Veliko je bilo priložnosti za sveto spoved. Veliko je bilo Božjih dotikov.

Milostni čas, ki je odpiral srca

Misijonski program smo v misijonski skupini skrbno načrtovali in pripravljali že leto dni pred misijonom. Pripravili smo bogat program in ja, vsi misijonski dogodki so lepo stekli. Malo čudno se je zdelo, ko je brat Jožko prvi dan misijona, ko smo bili še vsi čisto napeti, v načrtovanju, s skrbmi, v negotovosti, kako bomo vse izvedli, rekel: ..« zdaj smo mi svoje delo opravili«. In z vsakim novim dnem misijona smo globlje spoznavali, kaj je resnično pomembno.  

Ob zaključku misijona smo kot občestvo in kot posamezniki čutili to, kar je Jožica Plešnik ubesedila in nagovorila misijonarje: »… Kot Jezus Marti ste nam nežno prigovarjali: Skrbi in vznemirja vas mnogo stvari, a le eno je potrebno. Dan za dnem ste nam odpirali oči, da lahko spet vidimo, da se lahko spet čutimo ljubljene Božje otroke. Vaši nagovori so nas ne le nagovorili, ampak nas pretresli, prebudili in navdihnili, da življenje ponovno pogledamo z očmi vere, hvaležnosti in ljubezni. Hvala za vaša pričevanja, ki so nas učila o moči odpuščanja, o veselju služenja in o neizmerni Božji milosti. Hvala, da ste bili z nami v trenutkih tihe molitve, v zakramentih, v svetih mašah in pri preprostih srečanjih. Vaša bližina nam je pokazala, kako Gospod deluje – ne z oddaljenostjo, temveč z ljubečo bližino. V tem veličastnem trenutku mi na misel prihajajo Pavlove besede iz pisma Korinčanom: Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo. Hvala vam, dragi misijonarji, da ste nam pokazali, kaj ima Bog od vekomaj pripravljeno za nas…«  

Zdaj pa smo poslani. Poslani k sokrajanom, sodelavcem, sosedom, sošolcem, bolnim, osamljenim, drugače mislečim, neverujočim, prijateljem… ja, k našim bratom in sestram, da jim z dejanji in ljubečo bližino pričujemo o Božji ljubezni. Bogu hvala, da smo na misijonu prejeli tako bogato popotnico.   

Za župnijo Šoštanj zapisala: Andreja Dermol

Foto: Arhiv župnije Šoštanj