Na veliki četrtek obhajamo spomin zadnje večerje, ko je Jezus postavil zakrament svete evharistije in mašništva.

Škof Maksimilijan je na ta dan ob 19ih v stolnici daroval sveto mašo ob somaševanju nuncija Jean-Marie Speicha, škofa Stanislava Lipovška, opata Marjana Jezernika in stolnega župnika Tadeja Linasija.

V pridigi je spregovoril ob Božji besedi:

Pred velikonočnimi prazniki je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k očetu in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. (Jn 13,1)

Dragi bratje in sestre, veliki četrtek nas uvaja v središče skrivnosti velikonočnih praznikov z dvema simboloma, oljem in vodo.

Danes dopoldne smo pri krizmeni maši skupaj z duhovniki naše škofije in s predstavniki vseh naših župnij blagoslovili sveta olja. Posvetili smo sveto krizmo v znamenje zakramentov, po katerih se bo Božja milost pretakala na vse, ki bodo sprejeli vero, na vse, ki bodo v njej utrjeni v svojih človeških in duhovnih šibkostih in tudi na njih, ki jih bo Bog poslal in postavil v posebno službo duhovništva ali škofovstva. Veliki četrtek je prav po tej skrivnosti zakramenta znamenje neizbrisne Božje zaveze med človekom in Bogom.

Danes pri tej večerni sveti maši, ko prehajamo v molk in zrenje skrivnosti Kristusovega trpljenja, pa je pred nami simbol vode. Evangelist Janez presenetljivo ne govori o sami večerji, ki je v središču te svete liturgije. Ne govori o kruhu, ki ga bo Gospod dal kot svoje telo v hrano za večno življenje, ampak govori o pripravi na to večerjo, govori o poti učencev in tudi o naši poti do te večerje. Govori o našem konkretnem pričakovanju življenja z Bogom.

Zato se je Jezus pred večerjo sklonil pred vsakim izmed svojih učencev in jim umil noge. Osemkrat je v današnjem evangeliju zapisana ta beseda: Umil jim je noge. Ni jim umil src, ni jim umil rok, ni jim umil oči. Umil jim je noge. Noge zarisujejo življenjsko pot človeka, ki hodi za Jezusom, pa tudi pot tistih, ki so Jezusa zapustili.

Našemu Bogu Očetu so mar noge vsakega človeka. Zato je noge vsakogar položil v roke svojega Sina.

Če ima Jezus v rokah naše noge, jih lahko naravnava, umiva, krepi in zdravi, da lahko stopajo za njim. A noge ljudi so svobodne. Med temi nogami so bile tudi noge izdajalca Juda pa tudi učenca Petra. Oba sta na nek način izbrala drugo pot. Učenci mu niso ostali zvesti niti pri molitvi v vrtu Getsemani, niti kasneje, ko jih Jezus kot Vstali zbira in kliče, da bi mu bili zvesti.

Tudi naše noge, čeprav so bile v krstni kopeli prerojene v novo Božje življenje, tolikokrat stopajo po svoji poti, stopajo mimo ali pa na stran poti, ki nam jo pripravlja Gospod. Jezus pa se vztrajno sklanja tudi pred nas, tudi pred naše noge in jih želi umiti, pripraviti in utrditi, da bodo sposobne hoditi to pot življenja. Zakaj tolikšno ponižanje Božjega sina? 

Morda prav zato, da bi razumeli, kaj je v resnici ljubezen. Morda bi se nam zdelo bolje, če bi Jezus svoje učence za mizo objel, če bi jih potrepljal po rami, če bi se jim nasmejal. Pa vendar se skloni in objame njihove noge. Če bi jim Gospod govoril samo preko kruha in vina, ne bi razumeli, kaj je to Božja ljubezen, ki gre ki gre do konca. 

Človek težko razume, kaj pomeni biti nekomu hrana in pijača, če tega ne vidi, če ne vidi, da je ljubezen sklonjena tudi k tistemu, ki je majhen in tega nevreden, če ne vidi, da je ljubezen nezaslišano darovanje, ki ne želi povračila.

Ko je Jezus prišel k Petru, mu je ta rekel: »Ne boš mi umival nog, nikoli ne!« Res je, ljubezni, ki nam jo daje Gospod, se ne da zaslužiti. Lahko jo samo hvaležno sprejmemo in jo na ponavljamo. Ponavljamo pa jo, ko jo sprejemamo, ko se tudi mi sklanjamo pred drugega, čeprav tega ni vreden. Ko skušamo na svoj način bratom in sestram, tudi oddaljenim, umivati noge.

Gospod to ponavlja pri vsaki sveti maši, ko stopa v borno podobo kruha in vina, da bi ga mi lahko okusili in sprejeli, da bi se ga lahko dotaknili s svojim življenjem, s svojim delom, s svojimi skrbmi, s svojim veseljem, pa tudi z svojimi razočaranji in z žalostjo.  K sveti maši prinašamo vse, kar smo. Gospod vse to sprejema in umiva, kot umiva noge svojih učencev. 

Ta njegova gesta pa nam govori še o nečem. Če sem torej jaz, Gospod in učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drugemu umivati noge.

Kdor spozna, da je vreden, kdor se prepriča o tem, da je ljubljen že sam po sebi, ker ga Bog ljubi nad vse in mu zato ni potrebno storiti ničesar, bo spoznal tudi lepoto, vrednost in dragocenost drugega človeka.

Še več, vedno jo bo poskušal iskati, tudi če ta človek tega ne kaže in se skriva za tolikimi neprijaznostmi in težkimi besedami. Iskal jo bo v vsakem človeku, tudi v izdajalcu, nasprotniku in sovražniku. To pomeni drug drugemu umivati noge.

Danes na veliki četrtek je rojstni dan tega spominjanja, da bi delali, kakor nam je Jezus pokazal in naročil. Izprosimo si darov Svetega Duha, da bomo lahko to skrivnost ljubezni spoznali, jo vzljubili in jo z Božjo pomočjo tudi živeli. Amen.

___________________________________________________________________________________

Nunciju Jean-Marie Speichu, ki ga je sveti oče 12.4.2025 imenoval za veleposlanika Svetega sedeža na Nizozemskem, sta se na koncu maše v imenu duhovnikov in Božjega ljudstva celjske škofije zahvalila dr. Alenka Krk in Jernej Godnik in mu zaželela veliko Božjega blagoslova pri njegovem prihodnjem poslanstvu.

Fotografije: arhiv Škofije Celje