Krajnska Gora; 29.7.2017 ob 18.30: nagovor celjskega škofa Stanislava Lipovška pri sveti maši za ruske vojne ujetnike ki jih je 8.3.1916 zasul snežni plaz pri gradnji ceste na Vršič.
Fotografije prikazujejo obisk delegacije Ruske pravoslavne Cerkve v Celju, ki jo je vodil metropolit Pavel Hantimansijski: sprejel jih je celjski škof dr. Stanislav Lipovšek v stolnici na Slomškovem trgu v petek, 28. julija. Po kratkem verskem programu so si ogledali stolnico in celjsko kapelo z znamenitim kipom Matere Božje in s freskami iz 15. stoletja. Gostje so obiskali še Pokrajinski muzej Celje – knežji dvor. V zgodovini knežjega mesta je bil to prvi obisk predstavnikov Ruske pravoslavne Cerkve na tako visoki ravni,
Božja beseda:
1. berilo: Ezek 34,11-16, Bog skrbi za svoje
Ps 22: Gospod je moj pastir
2. berilo: Ef 4,1-6, Živite v miru in edinosti
Evangelij: Jn 15,9-17, Ljubimo se med seboj
Uvod v bogoslužje:
Spoštovani vsi navzoči!
Zbrali smo se k sv. bogoslužju, pri katerem se spominjamo in v globokem spoštovanju molimo za blaženi pokoj ruskih vojnih ujetnikov, ki jih je 8. marca 1916 zasul snežni plaz pri gradnji ceste na Vršiču. Ker vsled vojnih razmer nimamo točnih podatkov, poznavalci pravijo, da je bilo zasutih okrog 150 ujetnikov, ki so se jim prej in pozneje pridružili še mnogi drugi sotrpini, ki so umrli zaradi bolezni, izčrpanosti in neznosnih življenjskih pogojev.
Ob tej tragediji pripadnikov ruskega naroda, smo hvaležni za vse pobude, ki so bile v teh letih storjene, da so rajni dobili primerno spominsko obeležje in da je ta kraj bolečega spomina postal kraj molitve in srečanja med predstavniki ruskega in slovenskega naroda in še posebej kraj srečanja med predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve in predstavniki Katoliške Cerkve in krščanskih Cerkva, ki delujejo v Sloveniji, pa tudi s predstavniki drugih verskih skupnosti, ki so s svojimi vojaki sodelovale v prvi svetovni vojni.
Zato pri tej spominski sv. maši z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo v imenu Slovenske škofovske konference pozdravljam delegacijo Ruske pravoslavne Cerkve, ki jo vodi Njegovo Visokopreosveštenstvo gospod metropolit Hanti-Mansijski in Surgutski Pavel, ki ga spremlja Praznični zbor patriarške Cerkve Gospodovega razglašenja iz Moskve in drugi člani delegacije. Pozdravljam predstavnika Srbske pravoslavne Cerkve, Nj. Visokopr. gospoda Porfirija, metropolita zagrebšk-ljubljanskega, gospoda Geza Fila, škofa Evangeličanske Cerkve v Sloveniji, predstavnika Islamske verske skupnosti v Sloveniji, gospoda ambasadorja Saša Gržino, predsednika društva Slovenija-Rusija in njegove sodelavce. Pozdravljam domačega župnika g. Janeza Šimenca, vse navzoče duhovnike, cerkveni pevski zbor na koru, ministrante in vse vas, dragi verniki župnije Krajnska Gora in vse, ki ste se nam pridružili pri tem spominskem slavju.
Sveto bogoslužje nas sedaj vabi, da vstopimo v skrivnost Gospodovega trpljenja smrti in vstajenja, v katero so svojo tragično smrtjo na tako pretresljiv način vstopili ruski vojaki, ki se jih spominjamo. Mi smo še na poti in v to skrivnost vstopamo po veri, zato odprimo srca Božji milosti, ki nas povezuje med seboj in z našimi rajnimi. In če je kaj tega, kar ovira Božje delo v nas, to iskreno obžalujmo, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti in bo ta daritev sv. maše Bogu v čast, našim rajnim v zveličanje in vsem nam v duhovno rast in posvečenje…Vsemogočnemu Bogu…
Homilija:
Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu!
Pri sv. maši, pri kateri molimo za žrtve snežnega plazu na Vršiču, smo poslušali Jezusovo besedo, odlomek iz njegovega poslovilnega govora pri zadnji večerji, kjer svojim učencem in tudi nam govori: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad. To vam naročam, da se ljubite med seboj« (Jn 15,16-17).
Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, se moramo vedno znova vprašati, kako je z nami, kako živimo in uresničujemo Jezusov evangelij, v koliki meri si prizadevamo in dovolimo, da je ta evangelij naša pot, naša resnica, smer, polnost in smisel našega življenja.
To velja še posebej za naše medsebojne odnose, za našo medsebojno edinost in ljubezen, ki je po zapovedi našega Gospoda razpoznavno znamenje Kristusovih učencev (prim. Jn 13,35).
1. Če se kratko ozremo na prehojeno pot, lahko rečemo, da smo v 1. tisočletju kljub vsem težavam uspeli ohranjati vrednote medsebojne edinosti in ljubezni, ki so jo poživljali in bogatili mnogi pričevalci vere in učitelji krščanskega življenja. Ta skupna vera in pravila krščanskega življenja so se bogatila in preverjala na cerkvenih zborih, ki so tudi danes vir in navdih za življenje in delovanje bratskih krščanskih Cerkva. Žal je to stoletno in tisočletno skupno duhovno izročilo v 2. tisočletju doživljalo mnoge preizkušnje in nasprotovanja, vendar je Božji Duh v vseh časih napolnjeval med seboj ločena bratska srca z močno željo, hrepenenjem in prizadevanjem za tisto edinost in ljubezen, ki jo prinaša Gospod.
V našem času je to temeljno dogajanje v življenju Cerkve močno spodbudil 2. vatikanski koncil (1962-1965), ki ga je sklical papež Janez XXIII. z namenom, »da bi verniki bolj krščansko živeli, da bi ustanove, ki so spremenljive, prilagodili potrebam našega časa in bi pospeševali vse, kar bi moglo prispevati k edinosti vseh, ki verujejo v Kristusa (prim B 1).
2. In potem se je začelo. Močno znamenje na poti k edinosti je bilo srečanje med papežem Pavlom VI. in carigrajskim patriarhom Atenagorom 6.1.1964 v Jeruzalemu, ko sta na Oljski gori, na kraju Jezusovega smrtnega boja preklicala izobčenje in skupaj molila za edinost. To znamenje je navdihovalo koncilske očete, zbrane na koncilu, ko so pripravljali in sprejemali odlok o ekumenizmu, v katerega so vključili tudi posebno poglavje o Vzhodnih Cerkvah (prim. E 14-23), kjer posebej izpostavljajo liturgično in duhovno izročilo vzhodnih kristjanov, pomen meništva ter češčenje Matere Božje in svetnikov.
Slomškova molitvena bratovščina Apostolstvo Sv. Cirila in Metoda, ki jo je leta 1851 ustanovil bl. škof Slomšek, je bila duhovno gibalo tudi tako imenovanih Velehradskih kongresov, pa tudi drugega ekumenskega dogajanja, posebej pobude, ki so jo dali profesorji Pravoslavne Teološke fakultete v Beogradu ter Katoliške teološke fakultete v Zagrebu in v Ljubljani z oddelkom v Mariboru, ko so septembra leta 1974 pripravili prvi ekumenski simpozij v Mariboru. Tu so ustanovili medfakultetni odbor, ki je potem nadaljeval to delo in pripravljal vrsto simpozijev in srečanj po različni krajih takratne Jugoslavije, vedno v sodelovanju s pravoslavno pa tudi evangeličansko Cerkvijo. Žal so bili ti simpoziji vsled vojnih spopadov na Balkanu in njihovih posledic prekinjeni, zato smo bili zelo veseli, ko je to dragoceno izročilo znova oživelo in je bil oktobra 2014 znova ekumenski simpozij v Mariboru, posvečen vprašanjem teologije v dialogu s sodobno znanostjo.
3. Tem srečanjem in simpozijem so se v svetu pridružile še druge pobude, posebej Duh Assisija, ki ga je sedaj že sv. papež Janez Pavel II. leta 1986 začel v Assisiju – mestu sv. Frančiška, ko je začel zbirati predstavnike krščanskih Cerkva in nekrščanskih verstev k skupni molitvi za mir in edinost, kar je močno odmevalo v svetu, ki je zelo potreben luči in duha sv. Frančiška, ko se vedno znova zapleta v mnoge konflikte, vojne spopade in nasilje, ki prinaša bolečino, smrt, lakoto, begunstvo in druge tegobe. Kristjani bi morali več narediti in z združenimi močmi premagovati probleme, s katerimi se soočajo naši trpeči bratje in sestre, doma in po svetu.
To željo in pripravljenost sta izrazila Njegova Svetost Kyril, patriarh Ruske pravoslavne Cerkve in papež Frančišek, ko sta se 12.2.2016 srečala v Havani, in v skupni izjavi med drugim zapisala: V skupni odločitvi, da bi storila to, kar je potrebno, da presežemo zgodovinska razhajanja, ki smo jih podedovali, hočeva združiti najine moči pri pričevanju za Kristusov evangelij in o skupni dediščini Cerkve prvega tisočletja, da skupaj odgovorimo na izzive sodobnega sveta… Naša krščanska zavest in naša pastoralna odgovornost nam ne dopuščata biti neodzivni pred izzivi, ki zahtevajo skupni odgovor« (čl.7).
To pripravljenost smo izrazili in v skupni izjavi tudi zapisali predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve, Srbske pravoslavne Cerkve in Katoliške Cerkve lani, na jubilejnem srečanju ob 100. obletnici tragedije na Vršiču. Pota medsebojne edinosti in razumevanja so iskali tudi predstavniki pravoslavnih Cerkva, ki so se od 16. do 27. junija 2016 zbrali na Vsepravoslavnem koncilu na Kreti.
Tudi papež Frančišek ne zamudi nobene priložnosti in se v svojih molitvah, nagovorih in srečanjih kot dober pastir in usmiljeni Samarijan nenehno obrača k ljudem našega časa in jih vabi na pota edinosti, miru, odpuščanja. Tako je storil tudi na svojem apostolskem potovanju v Sveti deželi, od 24. do 26. maja 2014, ko je v baziliki Božjega groba v Jeruzalemu molil skupaj s katoličani in s pravoslavnimi, da bi vsi kristjani resnično bili priče vstajenja in kot taki nosilci novega življenja v miru in edinosti. Za mir in edinost je skupaj s carigrajskim patriarhom Bartolomejem molil tudi 29. novembra 2014 na obisku v Istanbulu. Tako je storil tudi 30. oktobra lani, ko se je v Lundu na Švedskem srečal s predstavniki Svetovne luteranske zveze, ob 500-letnici reformacije. To dogajanje smo potrdili tudi na srečanju med predstavniki in verniki Evangeličanske in Katoliške Cerkve, ki je bilo lani, 6. novembra v Murski Soboti.
Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu!
Našteli smo nekaj dogodkov in priložnosti, ki nam pokažejo, kako pomembna je tako imenovana ekumenska razsežnost našega krščanskega življenja; to se pravi, naša medsebojna povezanost in edinost, kakor se spodobi za brate in
sestre v Kristusu, saj nas, kot pravi apostol Pavel v 2. berilu, povezuje »en Gospod, ena vera, en krst, en Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi in po vseh in v vseh« (Ef 4,5-6).
Naše letošnje srečanje pri Ruski kapelici na Vršiču poteka v luči dveh pomembnih dogodkov. V teh dneh zaključujejo svojo romarski pot po Rusiji relikvije sv. škofa Nikolaja iz Mire v Mali Aziji, ki je izredno priljubljen svetnik med verniki Katoliške in Ruske pravoslavne Cerkve. Mediji poročajo, da se je v Moskvi in v Sankt Petersburgu relikvijam sv. Nikolaja poklonilo preko 2 milijona vernikov. V avgustu obišče Rusko pravoslavno Cerkev kardinal državni tajnik Pietro Parolin, ki medijsko velja za drugo osebnost Katoliške Cerkve.
Naj vsa ta plemenita prizadevanja poživlja in bogati tudi letošnje spominsko srečanje na Vršiču in tudi ta sv. maša, ki jo obhajamo v slavo božjo, za našo svetlo prihodnost, v edinosti in ljubezni. Amen.
+ Stanislav Lipovšek, celjski škof