Škof Maksimilijan je na 7. velikonočno nedeljo med sveto mašo podelil zakrament svete birme mladim iz župnij Podčetrtek, Olimje in Sv. Ema ter se srečal z župnijskim občestvom. Po uvodnih pozdravih jih je v pridigi nagovoril:

»Dragi birmanci, starši, botri in vsi zbrani!

Vesel sem, da smo se danes zbrali v tako lepem številu v tej binkoštni dvorani, ob zavetnici sveti Emi. Skupaj smo prišli prosit za naše mlade, za vaše dragocene bisere, ki se pripravljajo na pomemben korak, da bi v življenje stopili pripravljeni in opremljeni – kot kristjani, z močjo svoje vere in z Božjim blagoslovom od zgoraj.

Na ta dogodek ste se, dragi birmanci, dolgo pripravljali. Učili ste se o tem, kaj pomeni biti Jezusov učenec, nekdo, ki Jezusa pozna. S tem ste šli skozi podobno šolo kot prvi Jezusovi učenci, o katerih smo slišali v prvem berilu. Današnja Božja beseda nam govori o času priprave na prve binkošti, ko so se apostoli – Peter, Janez, Jakob, Andrej in drugi – zbirali in zadrževali v gornji izbi.

Danes bi temu seznamu lahko dodali vaša imena. Tudi mi smo v tej »gornji izbi« – na kraju, kjer je Jezus prvič obhajal veliko noč s svojimi učenci. Mi pa smo v cerkvi, kjer Jezus vedno znova obhaja sveto evharistijo, ki je skrivnost njegove navzočnosti med nami. Sveto pismo pravi, da so vsi ti enodušno vztrajali v molitvi z Marijo, Jezusovo materjo, in z njegovimi brati.

Odpreti vrata Svetemu Duhu

V dneh priprave pa tudi na praznik Jezusovega vnebohoda, ko smo bili skupaj, smo govorili o tem, da je Sveti Duh dar, na katerega se je treba pripraviti, ga sprejeti in mu odpreti vrata. Sveti Duh ni neka zunanja sila, ki bi človeka udarila po ramenih ali glavi in mu ukazala, kaj mora govoriti. Bog deluje povsem drugače – z ljubeznijo.

Če želimo Svetega Duha sprejeti, če želimo, da dela v nas, da prevzame tudi naša bremena in nam pomaga v težkih trenutkih, ga moramo sprejeti kot prijatelja. Odnos z njim moramo graditi tako, kot gradimo odnose z najboljšimi prijatelji.

Če želimo zgraditi neko prijateljstvo, se s človekom pogovarjamo, ga hočemo spoznati, mu zaupamo, preprosto smo z njim. Zato je prvo orodje, ključ in zagotovilo za rast prijateljstva z Bogom molitev. Vendar ne le tista molitev, ki se jo naučimo na pamet in jo včasih izgovarjamo, ne da bi vedeli za pomen besed, ampak molitev kot pogovor. Ko vem, da je Nekdo z menoj, da me ima rad in mu lahko preprosto povem vse, kar sem, kar si želim, tudi svojo stisko, nemoč in žalost.

Ura odločitve

V današnjem evangeliju smo slišali eno najlepših Jezusovih molitev. Bili smo priča njegovi molitvi v vrtu Getsemani, ko se je poslavljal in vedel, da ga čaka trpljenje. Takrat ga je bilo strah, kot je strah vsakega človeka pred trpljenjem. V tistem trenutku je na poseben način k Očetu molil molitev, ki se dotika vseh, ki danes hodimo za njim: »Oče, prišla je ura, poveličaj svojega Sina.«

Jezus pravi, da je prišla ura – ura odločitve. Najprej njegova, takšna ura pa čaka tudi vsakega izmed nas.

Naša vera se namreč prepozna prav v trenutkih, ko se moramo odločati prav.

Odločati se ned resnico in lažjo, med tem, da ostanemo zvesti ali gremo po svoje, ko bi morali nekomu vrniti, kar mu pripada, ali mu izrekli besedo »oprosti«. Ko se odločamo med dobrim in hudim. To pa ni vedno lahko. 

Zato se želimo danes, dragi birmanci in birmanke, na poseben način opremiti in se zavezati temu Duhu, ki nam ga Gospod daje, da bi se lahko v ključnih življenjskih trenutkih spomnili Nanj. Jezus namreč pravi: »Ne prosim samo zase, prosim za vse tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame.« Jezus moli za vsakega izmed nas in ta njegova molitev lahko obrodi sad tudi v naših »Getsemanijih«. V teh trenutkih je prav, da se spomnimo na ključno sporočilo naše vere, ki ga potrjujemo pri zakramentu svete birme.

Smo ljubljeni

Na začetku obreda boste najprej prižgali sveče, ki vas bodo spomnile na krstno svečo in na trenutek vašega svetega krsta. To je bil trenutek, ko ste postali Božji otroci, ko je Bog v vas vdihnil svojega Duha in vam odprl srce za besede, ki jih vedno znova z ljubeznijo izreka: »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči. Zelo sem te vesel. Dragocen si v mojih očeh.«

To besedo boste na poseben način slišali danes. Bog želi potrditi svojo zavezo z vami zdaj, ko pred njega stopate z več védenja, zavesti in z odločitvijo. S svojo voljo, razumom in vero, ki jo imate, boste Bogu rekli svoj »da« – želim živeti s teboj. 

On nam podarja Duha Tolažnika. Ta tolažba ne pomeni le sladkih besed v času žalosti, ampak globoko zagotovilo: »S teboj sem. Tvoj sem, nisi sam.«

Daj, Bog, da bi nam ta trenutek in ta beseda v trenutkih odločitve pomenila oporo in moč, ki vam bo dala pogum za prave odločitve in prave korake v življenju.

Dar vztrajnosti

Ob tem mi prihaja še ena misel. Včeraj se je papež Leon XIV. prvič srečal z več tisoč birmanci iz sosednjih škofij. Zanimivo je, kaj jim je položil na srce in kar bi tudi sam položil vam danes: Pri birmi nam Gospod ponovno izreka svoj »da«, da se ne bi bali, ampak bili pogumni in postali njegovi pričevalci. Pozval jih je, naj bodo žive priče živega Boga.

Danes je v svetu spomin na Boga postal redek. Boga sicer še vidimo v cerkvah, ki nas pozdravljajo z vsakega griča, manj pa opazimo živega Boga, ki nam daje moč, upanje, zagon, ki se dotika našega vsakdana. Za pričevanje o takšnem Bogu potrebujemo pomoč od zgoraj.

Papež je zato poudaril, naj boste posebej pozorni na enega izmed darov Svetega Duha – dar vztrajnosti. Ne pozabite tega, kar ste živeli in izkusili v času priprave.

Bodite vztrajni v svojih odločitvah, v molitvi in v pripravljenosti iskati poti do Boga. 

Danes bomo skupaj prosili Svetega Duha, da bi bili vztrajni, pogumni, da bi vas v življenju gnala ljubezen in želja, da bi se lahko darovali in postajali bližnji drugemu. Da bi postali tisti, ki vas ta svet tako zelo potrebuje.

Staršem in botrom

Tudi vas, dragi starši in botri, prosim, da v tem trenutku obnovite svojo prošnjo, vero in zvestobo. Bodite zvesti svojim otrokom, spremljajte jih in bodite z njimi. Naj se ne zgodi, da bi otroke sami poslali v cerkev, sami pa ostali doma ali v avtu.

Otroci vas potrebujejo in vas opazujejo. Bolj kot besede jih prepričajo vaša drža in vaša dejanja. Vem, da se zavedate velike odgovornosti, ki jo imate za življenje in prihodnost svojih otrok, zato tudi vi prosite za Božjo pomoč in blagoslov od zgoraj. Amen.«