Škof Maksimilijan je v nedeljo, 3.9.2023 med sveto mašo v cerkvi sv. Marjete pri Rimskih Toplicah podelil zakrament svete birme mladim iz župnij Sv. Marjeta pri Rimskih Toplicah, Sv. Miklavž nad Laškim in Sv. Jedert nad Laškim.

Birmanec Erik ga je v uvodu v sveto mašo takole pozdravil:

Pozdravljeni, gospod škof!

Zahvaljujemo se vam za prihod v našo župnijo in že vnaprej za prejem zakramenta svete birme.

Z birmanci smo zbrani, da pred vašimi očmi in pred vsemi drugimi, duhovno pripravljeni sprejmemo Svetega Duha v naša srca.

Pomagajte nam odpreti oči, da se bomo zavedali, da prejemamo zakrament svete birme ne le zato, da prejmemo darila in denar od sorodnikov, temveč, da bo sam Sveti Duh prebival v naših srcih. 

Prosimo vas, da molite za tiste, ki se tega ne zavedajo in po birmi pozabijo na Boga in sveto mašo. Naj bo vaša molitev pri Bogu zapisana kot uslišana in bodo uvideli, kaj zamujajo in kaj so zamudili.

Prosimo vas, da se spomnite tudi birmanskih botrov, da bodo zvesto opravljali svoje naloge in nam bodo zgled v krščanskem življenju.

Naj vam in nam pomaga Sveti Duh in nas izpopolni v veri, kot je tudi apostole na binkošti. Naj tudi v nas vžge ogenj svoje ljubezni, da bomo zmeraj oznanjali in živeli Božje kraljestvo.

Škof Maksimilijan je med pridigo nagovoril zbrano občestvo:

Dragi bratje in sestre, dragi župljani treh župnij, dragi gospod župnik!

Res sem vesel, da sem lahko danes prvič z vami na uraden, pa tudi na lep način. Da ste se zbrali z najlepšimi in najdragocenejši darovi, ki jih neka skupnost premore, to pa so prav ta mlada življenja, mladi ljudje, naša prihodnost, kakor rečemo, pa ne samo prihodnost, ampak tudi sedanjost.

Prepričan sem, da ste vsi prišli sem z namenom, da bi podprli te mlade ljudi, ki vstopajo v življenje, da bi jim lahko dali pričevanje, da ne vstopajo v življenje praznih rok, ampak da jih je Gospod Bog, nebeški Oče, na neločljiv način položil v svoje srce, sklenil z njimi zavezo, jim dal svojo obljubo, da so njegovi ljubljeni in dragoceni, da jih bo spremljal in bo njihova moč na poti njihovega življenja.

Tako smo se danes zbrali v tej binkoštni dvorani. Danes je za nas ta binkoštni dogodek, o katerem smo slišali v današnjem berilu, dogodek prve Cerkve, dogodek začetka. Zakaj je pomembno, da se vedno znova spominjamo tega začetka, ko se je Cerkev rodila in stopila v svet s svojim poslanstvom? Morda prav zaradi tega, da bi si vedno znova živo postavljali v spomin in v zavest,

da nismo mi tisti, ki gradimo, ki oznanjamo, ki dajemo življenje in moč Cerkvi, ampak da po nas deluje Bog sam, da je Bog tisti, ki nam in svetu razodeva, da je on življenje, da je on odrešenje za vsakega izmed nas in da je on tudi naša prihodnost.

Ne samo prihodnost naše Cerkve, ampak tudi prihodnost našega naroda in naših osebnih življenj, tudi vaših, dragi bratje in sestre, dragi birmanci.

Zakaj se mi zdi, da je tako pomembno, da to vidimo? Prvi zapis evangelistov nam govori, da so bili apostoli do binkoštnega dneva zelo podobni nam oz. so bili na nek način navadni ljudje. Čeprav so tri leta hodili z Jezusom, čeprav so se o njem veliko naučili, iz prvih rok slišali in videli, kaj Gospod dela, videli čudeže in nenavadne stvari, pa vendar jih tudi ti čudeži niso tako močno prepričali in se jih dotaknili, da bi verjeli, da je v resnici Bog tisti, ki deluje, ki jih spreminja in je navzoč v njihovem življenju.

Ampak so še vedno mislili, da je vse to, kar so slišali, povedano za to, da bodo oni ostali učenci in si naložili breme tega Gospodovega križa ter s svojimi močmi in z mukami nosili ta križ in izpolnili Božjo očetovo voljo. Zato so pravzaprav tako hitro začeli iskati rešitev sami zase – kako bodo preživeli, kako bodo čim lažje naredili, kar morajo narediti.

Ker je v nas vseh pravzaprav takšen strah in boj za to, da bi si jaz sam zagotovil srečo in prihodnost, je prav, da o tem razmišljamo in da na tak svet trenutek in dan, kot je današnji, za to še posebej prosimo.

Tudi prvi izmed Jezusovih učencev, Peter, ki je imel glavno vlogo v današnji Božji besedi in v evangeliju prejšnjega tedna, nam govori o tem. Prejšnjo nedeljo ste slišali, kako Jezus sprašuje svoje učence, kaj pravijo ljudje, kdo sem.

Na nek način se je zgodila njim tudi neke vrste “skušnja”, kakor ste jo tudi vi doživeli ta teden, ko smo se srečali v župnišču v Laškem. Kaj pravite vi, kdo je Bog? Tako so se bolj ali manj glasila vprašanja, ki vam jih je zastavil vaš katehet Klemen. Kaj vemo o Bogu, o zakramentih, o Cerkvi, o Svetem pismu, o Jezusu, o njegovem življenju. Vsebine in znanja je veliko.

Žal še vedno rečemo vero-uk in zato tako hitro verouk in pouk povežete s šolo, kar ni čisto napačno, je pa zelo zelo premalo. Tudi danes ne veste vsega in tudi jutri ne boste vedeli vsega ne o Jezusu, ne o Bogu. Morda veste vsaj to, da je to neka resničnost in skrivnost, katero je prav, da je kot kristjani poznamo, da vemo, kdo smo, že iz spoštovanja do samih sebe. Vi ste s krstom in z vzgojo postali kristjani.

Danes biti veren kristjan ni nekaj modernega. V šolah ste kristjani po razredih večinoma manjšina. Lahko gledamo, da je naša vera nekaj, kar počasi umira in se umika. Lahko pa gledamo tudi z druge plati – da pripadamo izbranim, ki jih je malo, a imajo zato svoje pomembno poslanstvo. Tako je bilo pravzaprav že od vsega začetka. Jezus je svojim učencem rekel: “Vi ste sol zemlje in luč sveta.” Ni jim rekel: Vi ste morje, vi ste voda, vi ste testo, ki morate vse zavzeti. Vi ste tisto malo – sol zemlje. Veste, koliko je soli v enem kruhu? Če bi bil 1 kg, potem kruh ne bi bil užiten. Soli je malo.

Gospod potrebuje te priče, včasih tudi to malo skupinico. Tudi učencev je bilo zelo malo. Ampak so vedeli, kdo so, da niso na tem svetu samo slučajno, ampak da imajo neko poslanstvo, vedeli so, kdo v njih živi, kdo po njih govori svetu besede, ki jih svet nikjer drugje ne bo slišal.

Besede, ki jih oznanja Jezus in smo jih slišali tudi v današnjem evangeliju, ko pravi: “Če kdo hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Če pa kdo svoje življenje da, ga daruje in ga bo rešil.” To se sliši skrajno nepopularno, ampak je resnično.

Pomislite na svoje starše, stare starše, botre. Če bi se ti držali kakšnega drugega vodila in bi rekli: “Če hočem svoje življenje rešiti, moram čim bolj poskrbeti zase, si čim več na prigarati, čim bolj misliti samo nase.” Če bi vi, dragi starši tako mislili, ne bi imeli otrok in vsega, kar so vam otroci prinesli v življenje.

Če namreč hočemo nekaj v življenju ustvariti, če hočemo ustvariti tisto najpomembnejše – žive odnose, novo življenje, ljubezen, potem moramo v to dati samega sebe, se učiti odpovedovati se samemu sebi, ne postavljati sebe vedno na prvo mesto. Noben zakon ne bi zdržal skupaj, če bi bil samo eden kralj v teh odnosih. Kolikokrat ste morali biti tiho, požreti besedo, moliti za drugega, narediti kaj dobrega. Šele ljubezen je drugega prepričala. Ampak tista ljubezen, ki ni bila samo na ustih, ampak se je dala dokazati. Ko ste dali nekaj več, kakor ste dobili, je drugi lahko verjel v to ljubezen.

Verjamem, da izkušate, dragi starši in botri, da je to tudi edini način, s katerim boste svoje otroke ne ohranili zase, ampak jih ohranili v življenju, jih prepričali, da so v življenju vrednote, ki so večje, ki so globje, iz katerih živite in ki jih pridobivamo tako, da se učimo odpovedovati tistemu svojemu, videti najprej drugega, iti preko sebe, dati drugemu prednost. To je blagoslov. To naredi naše življenje lepo in srečno.

In to je hotel Jezus povedati Petru in vsem učencem že na začetku, ko jih vpraša, kaj pravijo ljudje. In potem je Peter rekel: “Ti si Mesija, ti si Bog.” In Jezus mu reče: “Molči.” Ne govori o tem, ker še vedno misliš, da je Mesija Bog nekdo, ki bo s čarobno palico pometel vse, predvsem tvoje sovražnike, tebe pa postavil na njegov prestol.

Danes smo slišali: Če kdo hoče hoditi za menoj, če hoče biti moj učenec, naj vzame vsak dan svoj križ in hodi za menoj. Na tem križu je umrl naš Gospod. Križ lahko gledamo kot kraj trpljenja. Ampak križ ni samo to.

Na križu nam je Gospod dokazal, da gre za nas do konca, do zadnje kaplje krvi, da se je pripravljen dati v roke grešnikov, tudi v roke tistih, ki si tega ne zaslužijo.

Dobro je, da to vemo.

Apostol Pavel je zapisal v današnjem berilu: Bog nas je vzljubil takrat, ko smo bili mi še grešni. In ljubezen do Boga ni v tem, da mi ljubimo njega, ampak da je on nas vzljubil in dal za nas svoje življenje. To je tisto, na kar nas more vedno najprej spomniti pogled na križ: Bogu ne zmanjka veselja in ljubezni do nas, niti takrat, ko nam vse pade dol, ko si mi tega ne zaslužimo (ker v bistvu si to malokdaj res zaslužimo). To, kar naredimo dobrega, naredimo zato, ker smo od drugih spodbujeni, ker smo nenazadnje od Boga spodbujeni, ker nam on daje moč. In če bi se zmogli takrat, ko naredimo kaj dobrega, zahvaliti, prepoznati tistega, ki nam je to dal, potem smo pravzaprav s tem naredili že največjo molitev, hkrati pa okrepili to svojo zavest, kar nam mu bo pomagalo tudi takrat, ko nam bo vse padlo dol.

Drugo, kar se ob križu spomnimo, pa je, da nismo sami.

Križ je pečat in znamenje, da je On z nami, da je vse, kar težkega nosimo, On že nosil pred nami in nosi zdaj z nami.

Obe stranici križa nas objemata, tudi takrat in predvsem takrat, ko smo v stiski in ko ga potrebujemo.

Zato, dragi bratje in sestre, dragi birmanci, sprejmite danes na poseben način ta paket, ta dar Svetega Duha. Slišali boste, kako bom izrekel to molitev nad vami: Prejmi potrditev, dar Svetega Duha. To potrditev, zavezo, ta dar Svetega Duha ste prejeli pri svetem krstu.

Takrat so to slišali vaši starši in botri, zdaj pa boste vi sami na glas izrekli svoje ime in s tem izpričali, povedali, izrekli, da ste Božji, da ste ljubljeni Božji otroci. Bog se bo po tem maziljenju v vaših srcih trajno naselil in vam dal svoj dar.

Ta dar pa je na nek način podoben, kakor so tudi drugi darovi. Moramo ga sprejeti, ga odpreti in ga uporabiti.

Danes vas doma od vaših staršev in botrov čakajo lepi darovi in vem, da ni nobenega, ki tega daru ne bi z veseljem odprl in se ga razveselil. Ko ga boste odpirali, boste najprej videli ta dar. Potem pa se boste vedno, ko boste tisto stvar gledali, spomnili na tistega, ki vam je to dal. In to je najpomembnejše. Ti darovi, ki jih dobite, morajo graditi med vami ter starši in botri trajni odnos, vez, nasmeh, toplino, … To boste potrebovali. Njihovo zvestobo, to družino, to ljubezen, to srce. Na to vas bodo darovi spominjali.

Z darovi Svetega Duha je prav tako. Kako jih odpiramo? S preprostimi dejanji, kot je beseda, kot je molitev. Molitev ni to, da bi samo izgovarjali velike besede, ki nas bodo same po sebi reševale. Molitev je to, da mi sebe dajemo pred Gospoda, da ga gledamo, spoznavamo, da prepoznavamo, da je On tukaj med nami v vseh naših dogodkih.

Da bi ta molitev res bila vedno bolj zanimiva, da bi vedeli, kaj se z Gospodom pogovarjati, da bi se nam odpirale podobe o njem, nam je dano tudi Sveto pismo. Božja beseda je tisti ključ, ki nam odpre darove, pakete te milosti, ki ji rečemo darovi Svetega Duha. Sveto pismo je zapisana zgodba našega življenja in življenja z Bogom. V Svetem pismu lahko odkrivamo, da smo tudi mi del te zgodbe, ki jo Bog piše za življenje sveta in za naše življenje. Da smo mi del te zgodbe, da je Bogu mar za nas. Da se to, kar se je zgodilo v preteklosti, dogaja tudi danes. Pri Bogu ni včeraj, danes in jutri. Bog je vsemogočen, vedno navzoč, v Božji besedi vedno živ.

Vedno, ko z ljubeznijo in vero odpremo Božjo besedo, ko izrečemo to Božjo besedo, ko ponovimo to Božjo besedo, ki jo slišimo pri maši, je ta kot kaplja vode, ki nas začne namakati.

Kot pravi Sveto pismo: Ne vrne se nazaj, dokler zemlje ne napoji. Dokler mojega življenja ne napoji, da zabrsti in da končno rodi tudi sad. To je ključno, da si vtisnete danes v srce.

Najprej se bomo z vsemi zbranimi, z vso Cerkvijo spomnili na dogodek svetega krsta. Tako kot takrat se bomo odpovedali hudemu, odpovedali zlu, izpovedali svojo vero, hkrati pa prosili, da temu daru, ki ga imamo, damo svoje srce, svoje zaupanje, da ga  sprejmemo, se nanj spomnimo.

Da bi ta dar sprejeli tudi po molitvi vse Cerkve, kakor ste na začetku lepo rekli po vašem predstavniku, birmancu in ministrantu Eriku.

Da boste vedeli, da škof vsak dan moli za vso Cerkev, čeprav ne izreče imena, ampak tako kot se pri vsaki sveti maši, ne zaradi nečimrnosti, izgovarja škofovo ime, ki je vez edinosti in povezava med lokalno Cerkvijo, vso Cerkvijo, s svetim očetom in z nebeškim Očetom; da ste vedno v mojih molitvah, vi in vaše potrebe. Ko boste molili, takrat smo skupaj. To je dobro, da veste.

📷Peter Okorn: