Na nedeljo pred godom sv. Klare je škof Maksimilijan ob 9:00 maševal v Nazarjah pri sestrah klarisah.

AVDIO POSNETEK ŠKOFOVEGA NAGOVORA:

 

✍🏻Sestre klarise so za Družino zapisale poročilo o dogodku:

V nedeljo, 7. avgusta, je v Samostanu Brezmadežne v Nazarjah škof dr. Maksimilijan Matjaž po molitveni uri za celjsko škofijo vodil zahvalno bogoslužje v čast sv. Klari.

»Naj bodo nebeška vrata vedno odprta nad tem krajem, ki je molitveno srce za našo škofijo in za vse, ki se priporočajo v molitev,« je dejal škof.

»Sv. Klara je velika žena, po kateri Bog spreminja svet,« je v pridigi poudaril škof. Leta 1212 je v Porcijunkuli ob sv. Frančišku začela svoj red ubogih sester, v katerem že 810 let živijo v privilegiju uboštva. Svoje življenje je postavila na dva temelja: Božjo besedo in evharistijo. Zbrane je ob dnevni Božji besedi povabil, naj se ob Abrahamu učimo preproste in trdne vere, ki nam daje gotovost, da zmoremo narediti velike korake. »Ne bojte se! Bog nam hoče dati kraljestvo. Skupaj stopímo na pot kot občestvo. On ima za nas načrt, za nas ima pripravljen dar. Sprejmímo ga z zaupanjem in hvaležnostjo.«

Predstavnica Frančiškove družine Irena Vačovnik je izročila šopek zahvale opatinji s. M. Katarini ob zlatem redovniškem jubileju. Na praznik sv. Klare je l. 1972 naredila zaobljube v samostanu klaris v Zagrebu, od koder so l. 1978 prišle tri sestre v Nazarje. »Hvala za vse milosti, ki smo jih po Vas deležni! Tudi Vaše življenje je, kot je bilo življenje sv. Klare, daritev in hvalnica troedinemu Bogu v služenju bratom in sestram.«

Ob prvi obletnici škofovskega posvečenja se je zahvalila tudi škofu Maksimilijanu »za modro upravljanje in vodenje škofije na skupni sinodalni poti«. Slikar Jožef Kramberger iz Mozirja pa mu je podaril podobo koroškega kruha. Po pogostitvi so se nekateri dobrotniki pridružili še pétim litanijam Matere Božje.

Na 10. obletnico odprtja Klariškega samostana Marije, Matere Cerkve v Turnišču je 28. junija daroval sv. mašo v zahvalo soboški škof dr. Peter Štumpf, ki je ta dan obhajal biserni življenjski jubilej. Slovesno pa bo tudi na praznik sv. Klare, 11. avgusta. V Nazarjah bo še v soboto, 13. avgusta, daroval zahvalno sv. mašo škof Lipovšek. Bogu in Mariji hvala za vse.

Škof Maksimilijan je v pridigi povedal:

“Hvaležen in vesel sem, da smemo tukaj danes obhajati ta lep, močan praznik v čast sveti Klari, tej veliki ženi molitve ali kakor smo slišali v litanijah njej na čast, ženi in častilki evharistije, ženi trdne vere, pogumni ženi in še bi lahko naštevali. Ženi, katere življenje je spremenilo svet, po njenem življenju je Bog spreminjal in spreminja svet še zdaj, da raste vedno bolj po Njegovi podobi, v Njegovo kraljestvo.

Danes se lahko s hvaležnostjo spominjamo velikih jubilejev:

Najprej 810. letnice ustanovitve reda ubogih sester sv. Klare. Ko gremo nazaj v začetek drugega tisočletja, v leto 1212, ko se je Klara ob sv. Frančišku zbrala v Porciunkuli in postavila začetek tega novega gibanja, po katerem Bog spreminja svet še danes.

S hvaležnostjo se danes spominjamo tudi 10. obletnice ustanovitve samostana sester klaris v Turnišču, l. 2012.

Z veliko hvaležnostjo pa se spominjamo tudi zlatega jubileja, zlatih obljub prve sestre, prve matere tega samostana, matere Katarine. Vse sestre vključujemo v našo molitev, se zanje zahvaljujemo in hkrati prosimo, naj bodo nebeška vrata vedno znova odprta nad tem svetim prostorom, ki mu lahko rečemo, ne samo molitveno srce naše škofije, ampak tudi molitveno srce vsega našega naroda, tudi za tolike družine in ljudi v stiski, ki se sem vračajo in prosijo, da b bili povezani v to živo občestvo, ki tukaj živi, to neprestano občestvo z Gospodom v presveti evharistiji, ki se po molitvah sester dviga pred nebeškega Očeta.

Zato so lahko naša srca še posebej razpoložena in odprta za to bogato Božjo besedo, ki smo jo danes slišali. Beseda, ki nas spodbuja predvsem k tistemu temeljnemu in bistvenemu, k trdni in zaupni veri. Iz pisma Hebrejcem smo slišali o tej veliki veri Abrahama, ki je pravzaprav temelj vsega človeštva. Vero si danes predstavljamo kot nekaj naučenega, kar moramo sprejeti od zunaj, kar nam je naloženo. Pa vendar se lahko pri Abrahamu lahko učimo tiste preproste, resnične in trdne vere. Vera je pravzaprav zaupanje v Boga, ki je močan in živi v mojem življenju in je gospodar mojega življenja.

Vera je tista gotovost, v kateri zmoremo narediti korake tudi takrat, ko jih po človeški pameti, po našem človeškem razumu in pogumu ne bi nikoli naredili.

In lahko rečemo, da samo takšni koraki postavljajo in gradijo novi svet, so zagotovilo prihodnosti sveta in človeka, samo takšni koraki pravzaprav gradijo tudi tisto novo življenje, tisto srečno življenje, po katerem hrepeni vsak človek in ki si ga v življenju pravzaprav vsi tako želimo in v njem rastemo. In za takšno vero nas želi Gospod vedno znova krepiti in nas spodbujati. Danes z besedo, ki je pravzaprav ena najpomembnejših besed ali spodbud v Svetem pismu in ki povezuje, povzema tisto osnovno oznanilo Božje besede in Svetega pisma: »Ne bojte se!« Ko je Jezus zbiral svoje učence, jim je velikokrat govoril prav to: »Ne bojte se!« Slišimo tisto besedo, slišali so jo učenci, še posebej takrat, ko so bili v stiski, ko so bili na morju, v čolnu, ko je grozilo, da bodo potonili, da bodo propadli … Gospod pa jim pravi: »Ne bojte se! Mar še vedno nimate vere?« Ko so bili sami na gori, ko se jim je približal po morju, jim pravi: »Ne bojte se.« Ko se je moral oče umirajoče hčerke, načelnik shodnice, srečati s to temeljno preizkušnjo, kako iz rok odhaja še tisto najdražje, kar je imel, mu Jezus pravi: »Ne boj se, samo veruj.« In tako dalje in tako dalje. Pravijo, da nam vsaka stran Svetega pisma govori o tem, naj se ne bojimo.

In to je tista beseda, ki je najgloblje vstopila tudi v srce sv. Klare (in potem v vse tiste, ki so se ji pridružili) in jo osvobodila strahu zase, za svoje življenje in jo s tem naredila sposobno, da je lahko Bog po njej delal velike reči. Prav zaradi tega je Klara lahko bila to, kar je bila, ta velika žena, žena molitve, žena, ki je podirala meje tistega časa, ki je podirala navade tistega časa, zakone, ki si jih človek ustvarja pa mu počasi postanejo nekaj, kar ga ne osvobaja, ampak kar ga ovira. Vemo, da je bila pravzaprav prva žena, ki je v Cerkvi lahko uveljavila pravilo, po katerem bodo živela dekleta in žene v skupnosti, ki ne bo temeljila na človeški gotovosti, ampak bo temeljila predvsem na trdni veri in zaupanju. To, kar vi tako dobro poznate, ta veliki privilegij uboštva, ki se nam danes pravzaprav zdi nekaj nenavadnega ali nerazumljivega, je tudi takrat bil pravzaprav nekaj zelo posebnega. Privilegij uboštva, privilegij, da se lahko odpoveš vsemu in res gradiš in zaupaš samo Bogu in v Božjo pomoč. To se morda sliši lahko, ampak vendarle je nekaj, kar presega človeško logiko, kar vsak dan trka na naša srca in preizkuša našo vero. Koliko je pravzaprav tudi v nas tiste resnične pripravljenosti in svobode, da gradimo ne na svoji moči, niti ne na svojih kvalitetah, na svojih talentih, ampak da gradimo na ljubeči previdnostni modrostni odločitvi nebeškega Očeta, na njegovi ljubezni, ki se včasih kaže tudi po križu, ki ga človek mora in vedno znova lahko sprejema.

Sv. Klara je prav zaradi tega lahko postavila svoje življenje in tudi svoj red na dveh temeljih, ki sta ji zadostovala: Beseda in evharistija.

Beseda, ki pomeni voljo Boga, ki mi vsak dan na svoj izvirni način govori, me usmerja, mi odpira oči, mi daje upanje.

Evharistija pa ne samo, da je tisto občestvo ljubezni, bratsko snidenje ali obhajanje liturgije v krogu bratov in sester, ampak je tudi vedno znova znamenje in povabilo, da na to mizo oltarja darujemo predvsem svoje življenje. Da verujemo, da nas Gospod prav ob tej mizi srečuje takrat, ko smo pripravljeni in sposobni dati, položiti na to mizo svojo moč, pa tudi svoji šibkost, da jo lahko Gospod kakor takrat tiste uboge hlebe v puščavi spremeni v novo življenje.

»Ne bojte se torej, ne boj se mala čreda«, pravi Jezus, »kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo.« Tukaj je pravzaprav tudi ta temelj tega poguma oz. izrek, ki nam ga Gospod daje. Ne bojte se, ne bojmo se, zato ker Gospod skrbi za nas.

Za nas ne skrbi nekdo, ki bi si želel in pričakoval od nas samo naše popolnosti in uspešnosti, ampak nekdo, ki nam daje moči, ki nam daje sredstva, ki nam daje vse, da lahko, da zmoremo iz svojega življenja in iz sveta narediti velike stvari.

Zato danes prosimo še posebej, da bi lahko ta klic ne boj te se slišali tudi mi, naša Cerkev v tem našem času in našem prostoru. V tem našem času in prostoru, kjer se vedno znova prebuja toliko različnih sil, ki na nek način želijo prestrašiti, ogroziti in uničiti Božji načrt. Ko nam Gospod govori Ne bojte se!, nam ne daje neke neprave ali vzvišene samozavesti, ampak nam govori, da je On tisti, ki skrbi za našo prihodnost, da je On tisti, ki nam daje moč, da je On tisti, ki je prihodnost, ki nam je Božje kraljestvo že podaril! Zato ga sprejmimo. Sprejmimo tudi na ta način, da stopimo na pot, o čemer v tem času tudi tako razmišljamo, da stopimo na pot kot Cerkev, kot občestvo, kot verniki, ki živimo v tem kraju in prostoru in ki moramo biti pravzaprav na nek način bolj povezani med seboj v tistem temeljnem, v tistem resničnem in to je to, kar nam oznanja današnji praznik in današnja Božja beseda – da smo povezani okoli tega daru Božjega kraljestva, ki nam ga Gospod tudi danes zaupa in nam ga daje.

Ne boj se torej Cerkev, ne boj se človek, ker Gospod ti je podaril vse!

In v tem duhu prosimo, da bi bili vredni sprejetja teh darov. To, kar Cerkev, naš narod v tem času tudi tako zelo muči in skrbi je, da ne kot Cerkev in ne kot narod nismo več dovolj odprti za te darove življenja, za darove Svetega Duha, ki nam jih Gospod daje.  To se kaže na tolikih področjih, nenazadnje tudi v krizi duhovnih poklicev in krizi družin. Skupni imenovalec vseh teh kriz pa je vendarle vedno znova ta šibka vera človeka, ali pa njegov strah v mislih ali v prepričanju, da je on tisti, njegova moč tista, ki bo spreminjala čas in prostor, ki bo uveljavljala Božje kraljestvo med nami. Ne, Gospod ima za nas načrt, Gospod ima za nas pripravljen dar. Sprejmimo ga z zaupanjem, sprejmimo ga vsak v svojem življenju in na svoj način, tako da smo pripravljeni vsako jutro z zaupanjem in s hvaležnostjo in v Božjem imenu stopiti v dan in izpolniti njegovo voljo. Amen.”