V soboto, 9. avgusta 2025, na dan, ko se spominjamo potrditve Vodila sv. Klare, je bila v kapeli samostana Brezmadežne sester klaris v Nazarjah molitvena ura sester klaris in maša, ki jo je v čast sv. Klari ob somaševanju Vinka Čonča in ob sodelovanju s petjem sester klaris daroval škof dr. Maksimilijan Matjaž.

V tem svetem letu bo na veliki šmaren minilo 770 let od Klarine kanonizacije. Veliko število njihovih svetih sester kaže, kako čudovito lepa, bogata je res Božja ta karizma. Letos se zahvaljujejo tudi za 25 let navzočnosti njihovih sester v Dolnicah.

V imenu vseh sester, tudi v Dolnicah in Turnišču, je škofa Maksimilijana in zbrane »romarje upanja«, med njimi škofovega očeta Cirila in prijatelje iz domačega kraja, prof. dr. Marijo Stanonik, diakona Andreja Vrabiča in bogoslovca Marka in Janeza ter p. Ivana Rampreta pozdravila mati Katarina Ambrož.

Škof Maksimilijan je v pridigi spregovoril ob dnevni Božji besedi:

»Danes smo v evangeliju slišali Gospodovo besedo, njegovo molitev, lahko rečemo njegovo najglobljo prošnjo, ki jo je izrekel svojim učencem ob slovesu: »Ostanite v meni, kakor jaz ostajam v vas. Brez mene ne morete ničesar storiti. Če ostanete v meni in moje besede ostajajo v vas, prosite, karkoli hočete, in se vam bo zgodilo.«

To so Gospodove srčne besede, ko nas ne želi zapustiti in želi, da ga tudi mi ne bi zapustili. Ta njegov klic: »Ostanite v meni, ostanite z menoj!« odmeva skozi vso zgodovino in ga ljudje vedno znova slišijo na tak ali drugačen način. Ko ga slišijo, se odločijo stopiti iz samega sebe, iz kroga svojega zadovoljstva, iz svojega človeškega pogleda in se zazreti preko, k izvoru tega klica. Na ta način lahko tudi naša uboga človeška življenja postanejo nekaj velikega. Te naše »lončene posode«, ki se ob vsakem težjem udarcu lahko razbijejo, v sebi nosijo ogenj večnega Boga, ogenj večnosti, ki ostaja.

Ta klic ste ve sestre slišale na poseben način, pa tudi vsak izmed nas, ki je danes tukaj – prav zaradi tega klica in po tem klicu smo tukaj, poznamo Gospoda in hodimo za njim. Za ta klic se želimo danes še posebej zahvaliti ob godu svete Klare, te velike žene upanja, molitve, evharistije, zaupanja, pa tudi zastonjske ljubezni in velike moči uboštva.

Ostajati v Gospodu

Kot veste, je Klaro že v zgodnjih letih navdihnil njen rojak sveti Frančišek s svojo preprostostjo in pogumom. Človek, ki je sposoben izpustiti iz svojih rok stvari, ki ga ovirajo, in ima pogum in vero, da se zaveda, da vse, kar izpušča, izpušča v Božje roke, je obogaten z nepredstavljivimi močmi in darovi, ki jih Bog namenja človeku in po njem tudi vsemu svetu. Tako je Klara že z 18 leti, marca leta 1212 v Porciunkuli pred Frančiškom naredila svoje večne obljube, sprejela redovno oblačilo in se vsa predala v roke Gospodu. To je storila po navdihu, ki ga je prejela in bila deležna po svetem Frančišku. »Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ostanete v meni,« je Gospod govoril njej in govori tudin nam.

V tej odločitvi za Gospoda Klara ni bila sama, saj so se ji pridružili mnogi. Živela je v občestvu, v skupnosti ljubezni. To je bila zelo močna in zanimiva, včasih verjetno tudi napeta izkušnja. Ko človek želi biti popolnoma sam, hkrati pa so ob njem vedno znova novi ljudje, ki mu predstavljajo izzive in skrbi, kako ostajati v Gospodu kljub vpetosti v vsakdanje obveznosti.

Menim, da je to velik izziv tudi za vsakega kristjana našega časa, ko smo obkroženi z množico ponudb, izzivov, novic, … Kako v vsem tem ohranjati mir in upanje kljub nemiru in strahu? Kako v vsem tem izkušati, da so uboštvo, preprostost in zaupanje v Božjo pomoč tisto, kar človeka rešuje, je najboljši dar in najboljša odločitev? 

Človeku je bilo vedno težko izpuščati iz rok in mu je tudi danes. Tako smo ustvarjeni: z rokami, z nogami, z glavo, s srcem – vsi ti organi so nam dani zato, da ustvarjamo, da si pridobivamo, da živimo. Zato nam Gospod polaga v srce ta izziv, da moramo postajati svobodni. Samo takrat bo to, kar imamo, obrodilo res pravične in resnične sadove. Ta izziv nas dela majhne, ranljive, ponižne, skromne, ki se zatekajo h Gospodu in iščejo pri njem odgovor, nasvet in rešitev.

Veselo uboštvo

Papež Frančišek je v enem svojih zadnjih nagovorov redovnicam in redovnikom dejal, da je prav uboštvo tisto, ki rojeva za posvečeno življenje. Uboštvo, ki ga človek ne živi samo za mrežami, za zidovi, ampak ga mora živeti tudi v svojem načinu življenja. Tako uboštvo te pripelje do iskanja edinega bogastva, ki je bogastvo odkritja, da je vrhunec človeškega življenja dar, ko se lahko odlepimo od samega sebe in se darujemo. Frančišek pravi, da je to resnično bogastvo. Materialne dobrine so potrebne, a uboštvo pomaga živeti bližje Gospodu in bližnjemu. Uboštvo pomeni biti na razpolago za resnično služenje, pomeni umazati si roke in živeti preprosto brez umetno ustvarjenih potreb, živeti v harmoniji, kar pomeni živeti v veselju.

Tudi za ta dar, ki ga tako zelo potrebujemo, se danes priporočamo sveti Klari, njeni modrosti in priprošnji. Ta pogumna žena je, kakor smo slišali že na začetku od matere Katarine, prva zapisala vodilo, ki je postalo nekakšna Magna carta ženskim redovom skozi vso krščansko zgodovino. Papež je njeno vodilo potrdil ob koncu njenega življenja, nekaj dni pred njeno smrtjo. Pa vendar je to vodilo rodilo in rojevalo sadove. Tudi to, da je že dve leti po njeni smrti njeno življenje bilo razglašeno za sveto. Srčika tega vodila je prošnja oziroma zahteva v ljubezni, da dekleta, ki se odločajo in pridejo skupaj, da bi živela v ljubezni, živijo v veselem uboštvu.

To je beseda, ki nas lahko poveže tudi z zadnjimi papeži. Papež Frančišek je vse svoje enciklike in pisma zaznamoval z veseljem. Veselje evangelija, radost evangelija, veselje življenja v skupnostih. Vse, kar delamo v veselju, pomeni, da delamo v resnični predanosti in izročitvi.

Papež Leon je na zadnjem srečanju z mladimi, ko je gostil mlade z vsega sveta na jubilejnem romanju mladih izrekel mnogo močnih besed. Med drugim je dejal, da bomo največje priče za evangelij in za posvečeno življenje, če bomo živeli odrešeno in to odrešenost pokazali na sebi, v sebi. Tudi papež Frančišek je velikokrat rekel, da je težko govoriti o veselem oznanilu in veselem evangeliju z zaskrbljenimi in žalostnimi obrazi. Veliko bolj prepričljivi smo, če to veselje evangelija sije tudi iz našega ravnanja. Vemo, da nam skrbi in prezaposlenost našega časa, ki si jih vedno znova sami nalagamo, jemljejo ta najbolj dragoceni dar, dar veselja, in dar zaupanja.

Spodbude papeža Leona XIV. za vsakdanje življenje v odločitvi za Gospoda

In če omenim še nekaj močnih besed papeža Leona, ki jih je namenil našim mladim in vsem nam na večer čaščenja v Rimu, ko se je na velikem Tor Vergati zbralo preko milijon mladih. Tam jim je položil na srce nekaj, kar sem prepričan, da vsaka izmed vas in tudi vsi, ki ste tukaj, na nek način živite in ste slišali. Gre za klic, ki pravi: »Ne bojte se resnih odločitev!«

Danes so morda prav mladi tisti lakmusov papir, ko se začenjajo upirati puhlosti in nečimrnosti, ki vladata v našem času. Ko se zdi, da bi z opuščanjem takih ali drugačnih pravil in načinov življenja človek lahko bolje, lepše, srečnejše živel šele takrat, ko bomo svobodni vsega. Pa vendarle svoboda in sreča, pravi tudi papež, prihajata samo iz odločitev, ki zaznamujejo celotno človekovo življenje. Samo odločitev, ko se ves daš, je vredna vašega življenja in takšna odločitev rojeva novo življenje. Odgovore na vprašanje, kako priti do takšne odločitve velikokrat iščemo v raznih modrostih in učenostih, knjigah, tudi v dejavnostih. Pa vendarle je to velikokrat samo beg, da sami ne naredimo odločitve, ki je lahko preprosta, majhna, a vendarle zvesta.

Papež je mladim položil na srce pet preprostih korakov:

1. Poslušajte njegovo besedo.

Poslušajte Božjo besedo, poslušajte evangelij, ki je tudi danes za nas beseda življenja. Vedno znova se lahko vprašamo, kakšno vlogo ima ta beseda življenja, ta evangelij moči, ki nam je vsem dan in dostopen, v našem vsakdanjem življenju. Ko poslušamo toliko stvari, koliko časa namenjamo tej besedi življenja?

2. Vzemite si čas za razmislek o svojem življenju. 

Ob veliki zaposlenosti je zelo pomembno vedeti, da nas nobena aktivnost ne bo rešila in spremenila, če ne bomo našli trenutkov tišine in razmisleka. Podobno kot v naravi, kjer po intenzivni rasti pomladi, poletja in jeseni, vedno znova pride zima in hlad, ko se narava umiri, ustavi in razmisli. Enako si moramo tudi mi vsak dan vzeti čas za trenutek tišine in razmisleka o svojem delu, o tem, kar se je zgodilo in na kakšen način se nas je dotaknilo.

3. Služite ubogim v pravičnosti in dobroti. 

Čeprav se zdi, da je beseda služiti izginila iz današnjega načina pogovarjanja, služiti pomeni rasti v ljubezni. Ljubezen pa je tisto, kar vsakdo potrebuje, išče in si želi.

4. Častite Kristusa v Najsvetejšem zakramentu. 

Molitev pred Gospodom, ki je navzoč na tako preprost, a veličasten način, vsakemu omogoča, da ob njem postane resnično to, kar je. Vsakega lahko prevzame, ne da bi se moral odpovedati svoji svobodi, svoji resničnosti ali svoji posebnosti. To zmore samo Kristus. To zmore samo Gospod, ponižno navzoč v preprostosti človeške materije, v kruhu in vinu. Ob Kristusu v Najsvetejšem zakramentu se učite, kdo je Bog, kdo ste vi, kaj zmaguje v življenju, kaj je močno in kaj je prvo. Ne vaša volja, ne vaši občutki, ampak Bog, sveti Bog.

5. Po zgledu Jezusa Kristusa, Dobrega Pastirja, ki hodi z vami, se učite, delajte in ljubite to, kar je tisti dan postavljeno pred vas. 

Z drugimi besedami, z Gospodom opravljajte vsa vaša vsakdanja opravila. Tolikokrat mladi in tudi stari iščemo velike stvari, s katerimi bi lahko proslavili svoje življenje in izpolnili Božji načrt. Pa vendar vemo, da se nam Bog daje v vsakdanjih in preprostih stvareh. Zato je Jezusova beseda tako odmevna in močna: »Kdor hoče hoditi za menoj, naj vsak dan vzame svoj križ,« kar pomeni, naj vsak dan vzame resničnost svojega življenja skupaj z mojo navzočnostjo, z menoj, z mojo ljubeznijo in naj hodi za menoj.

Za to želimo prositi tudi na tem svetem kraju. Prosimo za našo Cerkev, da ne bi izgubila tiste prave usmeritve, pogleda na Luč, h kateri je poklicana v teh izzivih sodobnega sveta. Prosimo tudi za vse naše brate in sestre, za naše vernike, za vse tiste, ki se morda čutijo stiskane, izgubljene, neuslišane. Prosimo, da bi bili za to besedo odprti, da bi zaupali v Gospoda, ki pravi, da je z nami in nam daje svojega Duha, ki nas bo učil vsega in spomnil vsega, kar nam je obljubil. Naj bo v tem poveličanje našega Očeta, kot pravi Jezus, da tudi mi obrodimo bogate sadove in ostajamo njegovi učenci. Amen.«

Fotografije: Tatjana Splichal