Pri kapeli sv. Cirila in Metoda na Komnu (župnija Ljubno ob Savinji) je bila 14. julija 2024 ob 12h sveta maša, ki jo je daroval škof Maksimilijan.

Uvodoma ga je v imenu župljanov pozdravil g. Budna:

»Res prelep je božji svet, krasen je pogled. Vse je krog in krog, delo Božjih rok. 

S temi besedami Vas pozdravljam, spoštovani gospod škof Maksimiljan, v imenu faranov Ljubnega in ostalih prisotnih, tukaj pri kapelici sv. Cirila in Metoda, na k sreči ugaslem vulkanu Komnu.  Dobrodošli v naši fari. Veseli smo, da ste si vzeli čas in se odločili priti na naše tradicionalno planinsko bogoslužje v čast slovanskih bratov, svetega Cirila in Metoda.  Maševali boste v visokogorski kapelici, katera je bila prva v Sloveniji, ki je pridobila dovoljenje za postavitev leta 1987, celo pred kapelico na Kredarici. To se moramo zahvaliti pokojnemu župniku Martinu. 

Po opravljeni daritvi in vašem blagoslovu, ko nas boste poslali izpolnjevat Božjo voljo v vsakdanjem življenju, Vas vabimo, da se povzpnete na vrh 1684 m visokega Komna, od koder boste videli svojo rojstno Koroško. Videli boste, da nas ta gora ne razdvaja, ampak ponuja preko svojih prelazov poti, preko katerih so stoletja prebivalci hodili med kraji. 

Stali boste na smrekovškem prelomu, tektonski prelomnici med evropsko in afriško ploščo,  kar daje posebno zadoščenje in dela človeka zemeljskega in ponižnega.  Vaš pogled bo lahko zaobjel del Vaše škofije in upam, da boste lahko pritrdili uvodnim  besedam, res prelep je Božji svet.  Še enkrat dobrodošli.«

Med pridigo je škof zbrane nagovoril:

Božja beseda današnjega evangelija nam govori, kako so bili Jezusovi učenci najprej poklicani k Jezusu, da bi jim pokazal, kam jih želi poslati in kaj jim želi povedati, potem pa jih je poslal. 

Podoba našega krščanskega življenja je prav POT. V sebi imamo zapisano, da želimo na pot, da želimo na vrh, da želimo do razgledov, da se nam odprejo oči in vidimo dlje. To je tisto, k čemur nas Bog vsak dan spodbuja in kliče, da se ne bi utopili v vsakdanjih skrbeh, ki so samo del našega življenja. Da bi videli dlje, da bi videli, kaj je načrt, ki ga je Bog vsakemu izmed nas položil v svoje srce od začetka sveta naprej.

Današnja Božja beseda nam govori prav to. Tudi mi smo tisti Jezusovi učenci, ki smo nekoč zaslišali glas. Da ste danes tukaj, je do vas morala priti beseda evangelija, morali ste slišati o veri. Če pomislimo, kako dolgo pot je to oznanilo naredilo. Časovno 2000 let; prvi učenci so bili razposlani ok. leta 30 po Kr., saj jih je Jezus poslal že v času svojega zemeljskega življenja. Glavni poziv in glavno moč pa so dobili na binkoštni dan, ko je prišel vanje Duh nebeškega Očeta. Takrat so se zavedali, da jih Bog kliče, da gredo in oznanjajo, da niso sami, ampak da so Božji, rojeni za Boga in za nebesa.

Od prvih učencev naprej so mnogi slišali to besedo in jo prenašali naprej z nogami, z rokami, od ust do ust, od človeka do človeka.

Nekje v 8. stoletju so se na grškem mladi zbirali okrog samostanskih šol. Pravijo, da sta Ciril in Metod poznala begunce iz severa, ki so prišli tja na jug, proti Solunu in da sta se od njih naučila slovanskega jezika. Ko je slovanski knez Kocelj, ki je vladal na področju današnjega Prekmurja pa tja do Save, poklical krščanske apostole, sta se javila onadva. A vedela sta, da morata priti med to ljudstvo v njihovem jeziku, da se morata učiti njihovih navad, da jim bosta lahko preko tega pokazala, kdo je Bog ljubezni, ki je tudi njih poklical, da postanejo Božji otroci.

Od apostolov naprej je so bili vedno znova nasledniki, ki so predajali to besedo. Ta beseda se je preko vaših starih staršev in staršev dotaknila tudi vas. In preko vas se dotika tudi vaših otrok.

Gospod od nas pričakuje, da se ta beseda o Bogu in evangeliju, o tem, da Bog ljubi vse ljudi in da je vsem prinesel zagotovilo večnega življenja, ne ustavi zdaj pri nas.

Da jo tudi mi predajamo naprej. Z besedo in dejanjem. Morda je danes človek veliko bolj občutljiv na dejanje, na naše zglede. Tudi nam se zdi, da je pomembno, kako živimo in na ta način širimo mir, spravo in razumevanje med nami. Ampak danes v svetu raznih ideologij lahko odkrivamo, da nekatere misli in načrti človeku pomagajo k razvoju, na drugi strani pa so tiste, ki želijo človeka izkoristiti, podjarmiti, ga spreti drug z drugim ter iz tega izpeljati tak ali drugačen profit. So ideologije, ki govorijo, da je človek koristen samo toliko, kolikor lahko naredi in dela, ko pa več ne, se ga lahko odstrani. So ideologije, ki človeka ne postavljajo več v center. Ko se zdi, da je Bog pozabljen, je v resnici pozabljen človek in vrednota njegovega življenja. 

Zato je prav, da kristjani ne samo s svojim delovanjem pričujemo, da smo drugačni, da smo Božji, ampak tudi s svojo besedo. Da znamo izreči besedo, se o besedi poučiti, da se znamo postaviti za resnico, za pravico malih, ubogih, za poštenost. Če smo družbeno glasni za vrednote, potem smo glasni tudi za evangelij in za Boga.

Zato danes na tej sveti gori prosimo Boga in slišimo njegovo besedo, ki pravi: Ne jemljite s seboj ničesar, samo palico. V Svetem pismu se spomnimo na Mojzesovo palico. Mojzes je bil poslan, da izpelje ljudstvo iz egiptovske sužnosti, a je Bogu rekel, da ne zmore, da je šibek, da ne zna niti govoriti, da so Egipčani premočni,.. Bog pa ga pošlje in mu pravi: Dovolj ti je ta palica, ki pomeni mojo moč, Božjo moč. Jaz sem s teboj in če sem jaz s teboj, ti nobene sovražne sile ne bodo mogle do živega.

V to lahko zaupamo tudi mi. Danes prosimo tudi na priprošnjo teh dveh velikih bratov, da bi besedo, ki so jo prinesli na ta kraj, tudi mi ohranjali. Samo na ta način bo lahko ta pokrajina ostala tako lepa in živa.

Ne delajo gozdovi in travniki pokrajine lepe, ampak jo delajo lepi ljudje, ki z ljubeznijo negujejo te travnike, gozdove, polja, ceste in naše kraje, predvsem pa naše občestvo, naše skupnosti, naše ljudi.

V hvaležnosti, da smo sprejeli to vero od naših prednikov, naših staršev, od apostolov, od prvih Jezusovih učencev in s prošnjo, da bi jo znali izreči in ponesti tudi naprej našim prihodnjim rodovom, zdaj skupaj izpovejmo to apostolsko vero.

Fotografije: Arhiv Škofije Celje

Več fotografij najdete na spletni strani 📸Občine Ljubno.