Na nedeljo dobrega pastirja, sklepni dan molitve za duhovne poklice, 22. aprila, so se v Celju, Marijini cerkvi, zbrali romarji od blizu in daleč, da bi se spomnili svetniških kandidatov celjske škofije, še posebej duhovnika Izidorja Završnika ob 75. obletnici mučeniške smrti.
   Potem ko je bil dvakrat zaprt in mučen v nekdanjem celjskem zaporu Stari pisker, je namreč v zaporu v Mariboru star komaj šestindvajset let 10. marca 1943 prostovoljno stopil v vrsto talcev in dal življenje namesto mladega fanta Franca Žvana iz Hoč. To je naš slovenski »Maksimilijan Kolbe«. Poljaki so se svojemu rojaku primerno oddolžili, sv. papež Janez Pavel II. ga je leta 1982 razglasil za svetnika. Slovence to še čaka. Zelo so hvaležni postulatorju p. dr. Metodu Benediku, ki spodbuja in usmerja postopek, pa kanclerju Jožetu Kužniku s sodelavci za razpoložljivo gradivo, četrto knjigo »Krvave zvezde Starega piskra« in dr. Karlu Gržanu za knjigo z naslovom »Zmagovita ljubezen«.
   Kot je poudaril škof dr. Stanislav Lipovšek v pridigi pri slovesni maši, »je prav, da smo na to pozorni, da bi napravili še važnejši korak, ki je naša molitev za njihovo beatifikacijo, in tudi istočasno zoreli za veliko nalogo, ki se ji pravi sprava in odpuščanje, ki naj celi še vedno skeleče rane naše pretekle in polpretekle zgodovine.« Tudi tokratno srečanje, molitev in daritev naj po škofovih besedah pomaga, »da bomo vsi predstavniki Cerkve in tudi države složno in potrpežljivo iskali pota in načine, da se bomo približali osnovnim zahtevam kulture in civilizacije in vsem žrtvam omogočili, da imajo svoje ime in svoj grob.« Pa ne samo to. Iz te zemlje, prepojene z mučeniško krvjo, te ljubezni in darovanega življenja, trpljenja in smrti klije novo življenje za posvečenje, srečo in blagor našega naroda in Cerkve v naši domovini. Svetniki, mučenci in še posebej duhovniki-mučenci imajo tu nenadomestljivo vlogo.
   Zato so se hvaležno spomnili in v molitev zajeli še številne druge žrtve komunističnega, nacističnega in ustaškega nasilja pa tudi nje, ki niso umrli mučeniške smrti, a so se odlikovali v herojskih krepostih iz nekdanje mariborske škofije, ki je zdaj razdeljena na mariborsko nadškofijo, celjsko in soboško škofijo. Pričevalce in svetilnike živega krščanstva v naši domovini ter obenem priprošnjike v »nebeškem Jeruzalemu«.
   Molitveno uro so doživeto oblikovali mladi iz župnije Gomilsko, od koder je bil doma Izidor Završnik, vokalno instrumentalna skupina, sestavljena iz članov glasbenih skupin Sije iz Gomilskega in Dominik iz Žalca, mašo z velikonočnim petjem stolni opatijski pevski zbor z instrumentalisti, s škofom Lipovškom je somaševalo okoli trideset duhovnikov, med številnimi navzoči pa so bili tudi svojci nekaterih svetniških kandidatov, delegacija Slovencev iz Zagreba in člani molitvene zveze za nove duhovne poklice. Slavje je zaznamovala tudi nova naslikana podoba Završnika, delo duhovnika Damjana Kejžarja, in priložnostna zgibanka z zbranimi imeni in osnovnimi podatki svetniških kandidatov v mariborski metropoliji in še posebej celjski škofiji.

Vir: Družina; avtor teksta in fotografije: Jože Potrpin

Pridiga škofa Lipovška (zapisano po zvočnem posnetku Radia Vatikan)
   Danes, na Nedeljo Dobrega pastirja, in na škofijski dan, posvečen našim svetniškim kandidatom, smo slišali Jezusovo besedo »Jaz sem dobri pastir, ki da življenje za svoje ovce.« In 10. marca leta 1943 je naš Izidor Završnik dobesedno uresničil to Jezusovo besedo in dal življenje za mladega sojetnika. In zato smo danes tukaj, v Marijini cerkvi. Zakaj v Marijini cerkvi? Mogoče vsi ne veste: tu zraven je bil Stari pisker, kjer je zdaj zapor. Tu je bil Izidor dvakrat zaprt in mučen! Veste, kaj se to pravi, če ti trske zatikajo za nohte in te za noge obesijo na strop in vse drugo, kar so znali! In potem so ga izpustili, da bi njim služil, ko ni hotel, so ga znova zaprli in potem prestavili v Maribor, kjer je potem 10. marca prišlo do tega dejanja. Mlad duhovnik, star komaj 26 let gre v smrt za mlajšega fanta, Franca Žvana iz Hoč.
   Danes smo se zbrali tu v Marijini cerkvi, da bi se zahvalili našemu slovenskemu Maksimilijanu Kolbeju. Saj vemo, da imajo tudi Poljaki podobnega pričevalca, ki pa je v Auschwitzu 14. avgusta leta 1941 dal življenje za družinskega očeta Gajowniczeka in namesto njega šel v celico smrti. In ko smo bili v Rimu škofje na Ad limina, nas je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov opozoril, da imamo mi Slovenci tudi svojega Maksimilijana Kolbeja in nas je povprašal, kako je z njegovim procesom za beatifikacijo. In zato smo tudi danes tukaj. Poljaki, vemo, so se svojemu rojaku Maksimilijanu Kolbeju oddolžili primerno in poskrbeli, da ga je papež Pavel VI. 17. oktobra leta 1971 v Rimu razglasil za blaženega, sveti papež Janez Pavel II. pa 10. oktobra 1980 za svetnika. Zelo smo hvaležni tebi, p. dr. Metod Benedik, profesor cerkvene zgodovine na Teološki fakulteti, da animiraš in usmerjaš ta postopek, da bomo nekako uresničili vse to, kar je velika naloga vsake krajevne Cerkve. Zato se skupaj s teboj zahvaljujem vsem, ki sodelujete pri tem dogajanju. Zato posebej pozdravljam s hvaležnostjo vas, spoštovani sorodniki – nečaki našega mučenca, Janeza Straška, doma iz Podčetrtka, ki so ga ustrelili leta 1947 v župniji Svetice pri Karlovcu in je že v teku proces za njegovo beatifikacijo. Pozdravljam delegacijo Slovencev iz Zagreba, skupaj z gospod Ireno Jurinič, ki je tudi sodelavka in nam je predstavila našega rojaka, duhovnika iz Slivnice pri Celju, tukaj je gospa, ki je bila na njegovi novi maši. Vidite, je še nekaj tega! In on je umrl mučeniške smrti v župniji Ervenik v šibeniški škofiji na božični večer, grozljive mučeniške smrti. In cela vrsta drugih, kakor imate napisano. In Izidor je bil tu zraven, dvakrat zaprt, zato smo danes tukaj! In bomo še prišli, bomo še molili.
   Zelo smo hvaležni našemu kanclerju Jožetu Kužniku, ki je s svojimi sodelavci poskrbel, da to pričevanje ne bo utonilo v pozabo in je kot član tega slovenskega odbora za medvojne in povojne mučence zbiral razpoložljivo gradivo in ga izdal v 4 knjigah, zadnja je izšla leta 2007 z naslovom Krvave zvezde Starega piskra, tu zraven. Kdo so te krvave zvezde? Mihael Grešak, doma v Grižah, gospod župnik, si tu? In Ferdinand Potokar, doma iz župnije Sv. Jedert nad Laškim, umrl 5. novembra 1942 tukaj, v Starem piskru. Grešak tu ustreljen leta 1942 in Izidor Završnik tu zaprt. Našteli smo samo nekaj podatkov, nekaj jih imate na vaših listih. Vendar je prav, da smo na to pozorni, da bi napravili še tisti važnejši korak, ki je naša molitev za njihovo beatifikacijo. Pa tudi, da bi istočasno zoreli za tisto nalogo, ki se ji pravi sprava in odpuščanje, ki naj celi rane, še vedno skeleče rane naše pretekle in polpretekle zgodovine. Kristjani in mi katoličani, učenci Jezusa Kristusa tu ne bi smeli biti v zadregi, saj imamo zgled Jezusa Kristusa, ki je na križu molil za svoje ubijalce: Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo. In dalje pravi v Govoru na gori: Če ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate. Jaz pa vam pravim, ljubite svoje sovražnike. Ljubite svoje sovražnike, da boste otroci Očeta, ki je v nebesih, ki veleva soncu, da vzhaja nad dobrimi in hudobnimi in pošilja dež pravičnim in krivičnim. Kaj slovenski kristjani mislimo o spravi in pobojih v medvojnem in povojnem obdobju, je na mozaiku v kapeli v Kočevskem Rogu izrazil p. dr. Marko Rupnik, ki je kljub negodovanju nekaterih žrtev in zločinca v nebeškem kraljestvu postavil za isto mizo. Žrtev in zločinca! Kajti žrtev in krvnik sta odrešena z isto Jezusovo krvjo. Oba, če to le sprejmeta, sta deležna dela odrešenja. Pot, ki vodi k temu srečanju z Jezusom, je molitev in duhovniki in mučenci, tudi Izidor z njimi, in mnogi drugi so umirali z molitvijo na ustnicah. Z molitvijo, ki jim je pomagala, da so vstopili v skrivnost Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Nekateri evropski narodi so že prehodili to pot sprave in odpuščanja in prerasli temna obdobja svoje zgodovine. Tudi pri nas se nekaj premika v tej smeri, posebej tam, kjer so kraji trpljenja, nasilja in smrti postali kraji molitve in bratskega srečanja. In tudi sprave med sprtimi in razdvojenimi sorodniki in tudi med ubijalci in žrtvami – nekaj tega se dogaja v naši domovini. Pomembna so prizadevanja vseh, tudi vladne komisije. Tudi novi zakon o ureditvi grobišč in morišč.
   Tudi današnje srečanje in naša skupna molitev in daritev naj pomaga, da bomo vsi predstavniki Cerkve in države složno in potrpežljivo iskali pota in načine, da se bomo približali osnovnim zahtevam kulture in civilizacije in vsem žrtvam omogočili, da imajo svoje ime in svoj grob. Pa ne samo to, iz te zemlje, prepojene z mučeniško krvjo, iz te ljubezni darovanega življenja in trpljenja in smrti klije novo življenje za posvečenje, za srečo in blagor našega naroda in Cerkve v naši domovini. Svetniki, mučenci in še posebej duhovniki mučenci imajo tukaj nenadomestljivo vlogo. Sveti papež Janez Pavel II. je zato že na predvečer vstopa v tretje tisočletje zapisal: »Ne pozabimo, da se je Cerkev prvega tisočletja rodila iz krvi mučencev. Na koncu drugega tisočletja je Cerkev znova postala Cerkev mučencev. Pričevanje za Kristusa do prelitja krvi je postalo dediščina katoličanov, pravoslavnih in evangeličanov. V Hrastniku, v Hudi jami in drugod so pokopani tudi pravoslavni kristjani. To pričevanje se ne sme pozabiti, zato naj krajevne Cerkve, pravi sveti papež Janez Pavel II., storijo vse, da bo zgled in pričevanje teh, v križu in trpljenju preizkušenih bratov in sester, ki razodeva duhovno moč in življenjsko bližino krajevne Cerkve, bogatila vse človeštvo. Tako sveti Janez Pavel II, ki je ostal zvest tej svoji želji in načelom, ko je proglasil k blaženim toliko pričevalcev, med njimi tudi nepozabnega 19. 9. 1999 našega blaženega škofa Antona Martina Slomška.
   Ko smo letos v začetku marca bili škofje na obisku, kot rečeno, so nas o tem vprašali, kako je danes. Morali smo priznati, da smo Slovenci na tem področju nekoliko boječi ali pa, dovolite izraz, zavrti. Tujim svetnikom in zavetnikom se še nekoliko priporočamo, z domačimi pa imamo kar nekaj težav. Počenši od svete Emo, ki je bila deželna mati in je danes skupaj s škofom Maksimilijanom Celjskim sozavetnica naše škofije. Tudi bl. škof Slomšek je še preveč v ozadju, pa je glavni zavetnik naše škofije. Lahko se vprašamo, koliko župnij je, v katerih redno molijo za Slomškovo kanonizacijo in koliko je župnij, kjer smo ustanovili Slomškovo bratovščino Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, ki je dediščina bl. škofa Slomška in nekaj edinstvenega v vesoljni Cerkvi, ustanova, ki moli za edinost kristjanov, to se pravi apostolat, ki ga priporoča 2. vatikanski koncil in sinoda o novi evangelizaciji. V Celju je bila 13. junija 2010, se še spomnimo, beatifikacija 19-letnega pričevalca Alojzija Grozdeta, ki so ga pripadniki Tomšičeve brigade zverinsko mučili in umorili 1. januarja leta 1943 v Mirni na Dolenjskem. Mladi pričevalec želi vsem, posebej mladim veliko povedati, a ga večkrat ne poslušamo. Nič boljše se ne godi redovnicam, drinskim mučenkam, med katerimi sta bili dve Slovenki, ki sta bili proglašeni k blaženim 24. septembra 2011 v Sarajevu. V Savinjski dolini imamo, kot rečeno, še druge duhovnike svetniške kandidate. To so: Grešak Mihael, doma v Grižah, ustreljen tukaj leta 1942, Franc Grobler, doma iz Sv. Jurija ob Taboru, ubit leta 1942 v Jasenovcu, Kač Franc, doma iz Polzele, ubit leta 1942 v Jasenovcu, Sen Jakob, doma v Radmirju, ubit leta 1942 v Jasenovcu, Tušek p. Kerubin, doma iz Škofje Loke, a je bil dolgo časa župnik v Nazarjah, ubit v taborišču Dachau. Vsi si bili vzorni duhovniki in vsi so umrli mučeniške smrti, zato smo Bogu hvaležni, da jih imamo. In res je skrajni čas, da krenemo na pota nove evangelizacije, da te pričevalce globlje spoznavamo in z zaupno molitvijo in ustrezno pastoralno spodbudo razglasimo za vzornike, zavetnike in priprošnjike narodne sprave in nove evangelizacije, da bodo naše župnije postajale bolj živa občestva in bomo vstopili v skrivnost Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja.
   Bratje in sestre, smo v velikonočnem času, obhajamo nedeljo svetniških kandidatov in še nedeljo molitve za duhovne poklice. In ti naši pričevalci, skupaj z Izidorjem Završnikom, nas vabijo k novemu začetku na vseh ravnem našega krščanskega življenja, tudi naši molitvi za beatifikacijo mučencev. Zdaj ej čas milosti, stopimo torej v to skrivnost in dovolimo, da nas Jezus tudi nagovarja, kot je nagovoril izbrane učence na Gori Tabor, ko je Peter rekel: Gospod, dobro je, da smo tukaj, lepo je, da smo tvoji učenci. Naj to tudi nas nagovori in prevzame, da bomo z našo molitvijo in z našim delom v večji meri sodelovali in gradili božje kraljestvo. Amen.