Na prvo postno nedeljo, 9. marca popoldne, je potekalo svetoletno romanje dekanije Celje-Nova Cerkev v celjsko stolnico. Romarji so se zbrali v Marijini cerkvi na Prešernovi ulici ob spokornem bogoslužju. Sledila je spokorna pot v stolnico in sveta maša. Somaševanje je vodil škof Maksimilijan, kjer je v pridigi nagovoril zbrane:

Dragi bratje in sestre, dragi duhovniki, dragi romarji,

s tem, ko ste danes prišli iz svojih domov in iz svojih župnij sem, v našo stolnico, ste na simbolni način pokazali na dva temeljna namena svetega leta, ki ju želimo v tem letu še bolj živo zaživeti:

• Da smo na tem svetu vsi romarji, ki potujemo od rojstva preko vseh različnih postaj svojega življenja proti cilju.
• Da na tem romanju nismo sami, da nas je nekdo poklical v življenje. Še posebno nas je s svojo Božjo močjo poklical nebeški Oče pri svetem krstu in dal temu našemu romanju tudi konkreten cilj – da pridemo k njemu, v naročje nebeškega Očeta.

To je temeljna resnica, ki jo kristjani nosimo v sebi in zaradi tega je naše življenje drugačno, bolj polno upanja in ne tako obteženo zaradi različnih skrbi, preizkušenj, vzponov ali padcev, ki nas na tej poti doletijo. Ker se zavedamo, da vse, kar se nam tukaj zgodi, ni dokončno in da ima vse globok smisel. Zato smo kristjani že po naravi romarji upanja.

Puščava in skušnjave

Vaše letošnje dekanijsko romanje je prvo v tem postu, ko nam Cerkev na prvo postno nedeljo oznanja evangelij o začetkih Jezusove odrešenjske poti, ko srečamo Jezusa v puščavi. Tudi on se mora boriti, ko stopa na pot Velike noči, pot poveličanja in končnega prehoda k Očetu.

Taka je tudi naša življenjska pot, ko se zavestno odločimo, da želimo svoje življenje živeti z Gospodom v iskanju njegovega navdiha, njegovih besed, njegovih spodbud in njegovega obličja. Na tej poti se prej ali slej tudi mi znajdemo v puščavah, v krajih preizkušenj, kjer se morajo očistiti in okrepiti naš namen, naša volja, predvsem pa naša vera in naša ljubezen.

Prvo oznanilo upanja, ki nam ga daje prva postna nedelja, ko gledamo Jezusa v boju s Satanom, je, da v boju s hudim duhom nismo sami. Da je že nekdo pred nami stopil na to pot in zlu zadal dokončno usodno rano. Zato lahko na to pot stopimo s pogumom. Ne bojmo se puščave, ne bojmo se preizkušnje. Zakaj tudi puščava bo postala rodovitna.

Tudi v našem življenju se odvijajo skušnjave, s katerimi se je boril Božji sin. Skušnjava, da bi naredil iz kamnov kruh, nam govori, da bomo srečni šele takrat, ko si bomo lahko privoščili vse, ko bomo imeli vse, ko bomo lahko sami poskrbeli za svoje življenje, ko bomo izpolnili še to ali ono, ko bomo imeli končno toliko kamnov ali toliko denarja, da si bomo lahko vse privoščili. V tej skušnjavi moramo zaslišati Božjo besedo: Človek ne živi samo od kruha, ne živi samo od obilja, ne živi samo od zlata. 

Skušnjava, da bi imeli oblast nad vsemi kraljestvi, je skušnjava, ki tudi nas pogosto preizkuša – da bi si pridobili moč, da bi si zagotovili vpliv, da tudi mi lahko ravnali in se odločali po načinu tega sveta, kjer vlada močnejši, kjer vlada brezobzirnost, kjer si lahko vse privoščiš, če si močan in na pravem mestu. Ta svet ima druga pravila, ki pa niso pravila nebeškega kraljestva in niso blagri življenja.

Zadnja skušnjava, ki jo je doživel Jezus, je lahko tudi za nas skušnjava, da bi zlorabili Boga v svoj namen. Da bi v Bogu videl in prepoznal nekoga, ki mu moram nekaj dati, nekaj besed, nekaj molitev in potem bo on zame postoril to in to. Vera, ki se ustavi zgolj pri besedah, ni prava vera. Vera, ki jo “vklopim” samo takrat, ko mi kaj manjka, ko bi hotel kaj doseči, ko sem žalosten. A prava vera je veliko več, ker zadeva naše srce.

Skupno vsem trem Jezusovim skušnjavam je en sam namen hudega duha – da bi nas ločil od Boga ali pa nas vsaj prepričal, da je Bog nek gospodovalen tiran, ki si me želi podrediti, ki mi želi nekaj vzeti, še posebej tisto, kar imam rad. Želi nas pravzaprav prepričati, da ni ljubljenega Boga.

Bog nam v vseh skušnjavah daje moč in nas ne pušča samih. Ne daje nam samo zapovedi in naukov, ampak nam daje samega sebe in svojo besedo.

Kot smo slišali, je Jezus vedno, ko mu je skušnjavec prišepetoval hude misli o njem in o Bogu, nanje odgovarjal z besedami Svetega pisma: Človek ne živi samo od kruha. Gospoda svojega Boga moli. Ne preizkušaj Gospoda svojega Boga.

Tri spodbude za sveto leto

Tudi nam, dragi bratje in sestre, Bog daje svojo besedo, daje nam Sveto pismo, ki je Božja moč, s katero se lahko ubranimo vseh hudičevih udarcev in sulic. Apostol Pavel je zapisal, kot smo slišali danes v berilu: Kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.

Vsaka beseda Svetega pisma na izraža Gospodovo ime in vero v moč Gospodovega imena. To niso mrtve besede, ampak so besede živega in ljubečega Boga, ki so namenjene prav meni v mojih stiskah in mojih preizkušnjah.

Zato vas še enkrat vabim, kot nas neutrudno vabi tudi papež Frančišek, da zaupamo v moč svete besede, ki nam je dana v Svetem pismu. Naj knjiga Svetega pisma postane naša spremljevalka, ki jo postavimo na vidno mesto, si iz nje tudi kaj zapomnimo, jo ponavljajmo. Da bomo lahko to besedo, ki smo jo slišali pri sveti maši ali jo sami prebrali, izrekli takrat, ko nas bo skušnjava želela odtrgati stran od Gospoda. Takrat nam bo zazvenela beseda Boga: Ne boj se, črviček, Jakobov izbranec, na obe dlani svojih rok sem te zapisal. Nič, kar se nam dogaja, ni izven Božje previdnosti. 

Druga pomoč, ki nam jo Gospod daje in za katero sem vas prosil že v pastirskem pismu na začetku tega postnega časa, je, da bi na novo sprejeli Kruh življenja –  sveto mašo kot središčni trenutek našega življenja, kjer se Bog dotika naših konkretnih šibkih teles in našega duha. Vedno znova nam daje možnost, da v cerkev na njegov oltar prinašamo svoje življenje, samega sebe, svojo stisko in svojo nemoč. Ko Bog vse to v svoji ponižnosti sprejme v teh bornih podobah kruha in vina ter po besedi duhovnika in Svetem Duhu, naša človeška revščina postaja Kristusovo telo.

Naj bo sveta maša v tem svetem letu res prostor, ki ga bomo iskali, si ga želeli, se v njem srečali z Gospodom ter se okrepili v tej resnici, da nismo sami ter da ima naše življenje v Njem in z Njim velik smisel.

Tretja pomoč, ki nam jo Bog daje, da bi lahko bili res ljudje upanja, je odpuščanje v zakramentu svete spovedi. Ne bojmo se spovedi. Ne bojmo se tega trenutka, ko lahko preprosto pokleknemo pred živega Boga, ki nas v globini pozna in predenj položimo samega sebe. Gospod nam ničesar ne jemlje, ampak nam daje zdravilno moč, ki celi naše rane in krepi naše upanje. Spoved ni srečanje z sodnikom, ampak je srečanje dveh ljubečih src.

Božji služabnik Izidor Završnik

Ob zakramentu svete sprave se želim danes še posebej spomniti našega velikega in dragega Božjega služabnika Izidorja Završnika, ki mu tudi posvečamo ta prvi romarski shod. Smo namreč blizu dneva njegove smrti. Na jutrišnji dan, 10. marca, bo minilo 82 let od dneva, ko je bil leta 1943 ustreljen v mariborskih zaporih. Na dan njegove smrti je bila pepelnica. Dan pred tem, na pustni torek, sta ga obiskala njegov oče in sestra ter mu prinesla pustne krofe – spomin na dom, na mir, na lepoto domačega kraja. Takrat ju je prosil, naj mu ob naslednji priložnosti prineseta tudi čevlje, ker je mislil, da ga bodo odposlali v taborišče. Z njim v zaporu je bil tudi duhovnik Maks Ledinek in ravno na tisto pepelnico ga je Izidor prosil, naj mu podeli zakrament svete sprave. Opravil je življenjsko spoved, verjetno ne zavedajoč se, da bo čez nekaj ur že v Božjem naročju. Nekaj ur zatem so pazniki pripravljali vrsto za uboj talcev. Ko so stali v vrsti, je Izidor rekel fantu, ki je stal poleg njega in bil izbran, da bi bil ustreljen: »Ti si še mlad, ti moraš živeti. Bom stopil jaz.« In sta se zamenjala.

Danes bi še posebej položil na srce prav ta milostni trenutek, ki se je zgodil na koncu dolge in težke poti, ki jo je moral preživeti ta naš pričevalec, mladi duhovnik Izidor Završnik. Duhovnik je bil samo slabi dve leti – škof ga je posvetil v maju leta 1941, takoj ko se je vojna začela. In ker na tem področju ni bilo več nobenih duhovnikov, ker so bili že vsi izseljeni, je Izidor opravljal službo dušnega pastirja na vseh župnijah Spodnjesavinjskega področja. Svojo službo je opravljal goreče in srčno, kot se mlademu in srčnemu človeku, ki veruje v dobro, tudi pritiče.

Zato je hitro padel v oči novih oblastnikov okupatorjev in tajna policija ga je nekajkrat zaprla in strašansko mučila, a ga niso mogli zlomiti. Zato so ga nameravali odposlati v taborišče. Na tem svojem križevem potu si lahko predstavljamo, da ni doživljal samo temo in stisko življenja in zapuščenosti, ampak tudi stisko vere in smisla.

Vrh te njegove poti se je gotovo zgodil v trenutku, ko je duhovnik nad njim izrekel: »Jaz te odvežem tvojih grehov, jaz te odvežem tvojih bremen. Jaz te odvežem tvoje krivde in vseh tvojih ran.« In prepričani smo lahko, da se je v tistem trenutku lahko z novim pogledom in z novo močjo ozrl na svoje življenje, tudi na tiste, ki so mu prizadejali takšno zlo in v sebi prepoznal ljubljenega Božjega otroka, v Bogu pa ne samo strogega sodnika, ampak usmiljenega Očeta, ki mu vsi pripadamo.

Zato, dragi bratje in sestre, naj bo duhovnik Izidor naš priprošnjik še posebej v tem svetem letu. Naj nam izprosi milost hrepenenja po odpuščanju, milost Božjega pogleda, ki odpušča vsem in iz sovražnikov ustvarja brate in sestre. Tega smo tako zelo potrebni, tako mi v Cerkvi kot tudi naš slovenski narod, da bi lahko zaživeli kot bratje in sestre, kot občestvo, nosili bremena drug drugemu in tako skupaj izpolnili načrt, ki nam ga je v tem času zaupal vsemogočni Bog. Naj bodo sveti mučenci, naši svetniki in nebeški zavetniki, naši priprošnjiki. Amen.

Fotografije: Aleksandra Košir, Rolando Radej