V soboto pred drugo postno nedeljo so v celjsko stolnico romali romarji upanja iz župnij dekanije Gornji Grad – Šaleška dolina.

Na spletni strani župnije Velenje so takole opisali romarsko dogajanje:

Zbrali smo se v Marijini cerkvi in v molitvi po celjskih ulicah poromali do stolnice sv. Danijela, kjer nas je prijazno sprejel celjski škof msgr. dr. Maksimiljan Matjaž in nas skozi svetoletna vrata popeljal v stolnico. Pred izpostavljenim Najsvetejšim smo zmolili žalostni del rožnega venca, mnogi romarji so pristopili tudi k zakramentu sprave. Slovesno bogoslužje je ob somaševanju dekanijskih duhovnikov in ob sodelovanju diakonov vodil škof Maksimiljan. Ob koncu svete maše je škof blagoslovil svetoletne sveče, romarji pa smo bili povabljeni še v prostore stolne župnije, kjer smo se ob pogostitvi zadržali še v prijateljskem klepetu.

___________________________________________________________________________________

Škof je v pridigi spregovoril ob nedeljskem evangeliju o Jezusovem spremenjenju na gori:

Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro môlit. (Lk 9,28)

Današnji evangelij nam pripoveduje o enem najbolj pomembnih romanj v življenju Jezusovih učencev. Preden so se odpravili proti Jeruzalemu, kraju njegovega križanja in smrti, jih je Jezus popeljal na goro, da bi jim tam v molitvi pokazal, kdo je v resnici on in kaj je pravi cilj njihovega romanja v Jeruzalem.

Na gori so med molitvijo zaslišali glas iz oblaka, ki jim je rekel: »Ta je moj ljubljeni sin, njega poslušajte.« Spoznali so, da tisti, ki jih je povabil na pot in jih poklical, ni zgolj navaden učitelj ali prerok, ampak Božji sin. Učenci so v moči te izkušnje in upanja, ki so ga zaslutili na tej sveti gori, lahko preživeli tudi vsa razočaranja in muke, ki so jih potem doživljali v Jeruzalemu, spričo vsega tega, kar so ljudje storili z njihovim učiteljem, Odrešenikom, Božjim sinom. Na gori so tudi oni sami lahko videli in prepoznali, da cilj njihovega romanja ni Jeruzalem, ampak da jih bo pot vodila še naprej do srečanja z Vstalim, ki bo ostal z njimi do konca. 

Dragi bratje in sestre, tudi namen vsakega našega romanja je, da nekam pridemo in da se nekaj spremeni. Na romarsko pot se ne odpravljamo, da bi stopicali na mestu in bi vse ostalo po starem. Na romanju si vedno nekaj želimo in pričakujemo, da se zgodi.

Romarji upanja

Tudi postni čas je takšno romanje, katerega cilj nam je znan. Do velike noči želimo okrepiti in obnoviti svojo vero, svoje življenje, da bi potem res lahko sprejeli velikonočno oznanilo in se na nov način zavedali, kdo smo –  da smo kristjani verniki življenja, verniki upanja. Tudi sveto leto živimo v znamenju poti. Papež Frančišek nam je na poseben način v tem svetem letu položil na srce, da bi nadaljevali to pot, ki smo jo zaslišali pred štirimi leti, ko nam je bilo z novo močjo oznanjeno, da smo Cerkev ljudje na poti. Naše življenje je pot, na kateri rastemo. Na tej poti pa ni nič dokončnega, vse mine, tako lepe kot težke izkušnje. Vse zori proti končnemu cilju. 

Kristjani smo verniki toliko, koliko se zavedamo, da ima vse naše življenje globlji smisel, da se nič, kar je storjeno v ljubezni, v Bogu, v veri, ne more izničiti. 

Nobena dobra beseda, nobeno dobro dejanje, nobena skrb staršev za svoje otroke,… se ne izgubi. Vse to pa je neprimerljivo z vsem tistim, kar lahko rodi in povzroči Ljubezen, neuničljiva in večna, kot pravi apostol Pavel, da bo, ko bodo slava, preroštva in moči tega sveta umrle, edina ostala. V tej veri se želimo utrjevati na našem svetoletnem romanju. Smo na poti, na kateri nam Bog daje znamenja upanja, da bi prepoznali, da živimo v Njegovem svetu. Ne v nekem tujem, sovražnem svetu, ampak v svetu, ki ga je Bog ustvaril in ga spremlja, ga vodi, zanj skrbi in nam na toliko načinov želi to svojo navzočnost, skrb in ljubezen tudi pokazati.

Zato nas papež v spodbudi za sveto leto vabi: Prepoznavajte znamenja upanja v vašem življenju. Ko boste videli na kakšen nežen, mogočen, ljubeč in ljubezniv način se nam Bog da čutiti in videti, se bo vaše življenje začelo spreminjati. 

Vse, kar je dobro, vse, kar premaga hudo, vse kar zmaga slabo in pripelje do odpuščanja, sreče in veselja, je dar Boga, dar Svetega Duha. Tisto, kar želimo v tem svetem letu najbolj utrditi in obnoviti, je naša vera, v kateri prepoznavamo Boga v stvarstvu in v svojem življenju.  V veri prepoznavamo, kdo je naš Bog.

Velikokrat imamo tako različne predstave in misli o Bogu, ko se nam zdi, da si moramo v vsem sami pomagati in Bog nam bo pomagal, kot pravi nek pregovor, ki je tudi lahko sad izkrivljenega pogleda in razumevanja Boga. Bog je tisti, ki nam daje dihanje. On želi, da bi se prepoznali kot njegovi ljubljeni.

O svoji veri lahko govorimo šele takrat, ko se res prepoznamo v Božjem pogledu, v pogledu ljubečega in odpuščajočega Očeta, ki nas vsak dan spodbuja, v sebi pa ljubljenega sina, ljubljeno hči, ki nas Bog pozna, ki ve za vse naše krhkosti in ki si želi predvsem izpolnitve našega življenja. 

Molitev, prostor za Boga

Cilj našega romanja je vera, ki nam bo omogočala vedno bolj svobodno in polno življenje. Predpogoj, da se taka vera lahko v nas rodi, je, da v svojem življenju Bogu damo prostor. Koliko prostora damo Bogu v vsakem našem dnevu? Kolikokrat pomislimo nanj, kolikokrat se ustavimo, kolikokrat mu damo prostor, da nam lahko spregovori in ga lahko slišimo?

Morda smo lahko tudi zaskrbljeni, ker slovenski kristjani v evropskem merilu nismo med tistimi, ki bi se odražali kot ljudje s posebno ljubeznijo do molitve. Ankete med vernimi, narejene v preteklih letih, so nas namreč postavile nekam bolj proti dnu glede na to, koliko časa na dan posvetimo molitvi. Molitev nam je žal prevečkrat postala zgolj dolžnost ali pa le znamenje tega, da pripadamo neki tradiciji in kulturi, da so nas to naučili naši starši in zdaj to delamo le iz ljubezni in spoštovanja do njih. Imeti rad starše je seveda pomembna Božja zapoved. Imeti rad Boga, biti sprejet od Boga kot ljubljeni, pa je tista krepost, ki bo vse druge ljubezni postavila na pravo mesto. 

Če bom v svojem življenju res izkusil, da je Bog nekdo, ki me podpira, spremlja, utrjuje in mi odpušča, potem si bom lažje vzel zanj tudi čas v svojem dnevu. Pa ne zato, da mu bom le našteval, da je vsemogočen, dober, Oče, Bog, ampak da ga bom hotel poslušati in prepoznavati, kakšne misli, besede in želje se v meni prebujajo, ko ga gledam, poslušam, se mu zahvaljujem in ga hvalim. Tak prostor je prostor molitve, v katerem se rojevata ljubezen in vera. 

Naj bo ena izmed velikih prošenj in želj, pa tudi odločitev in konkretnih korakov našega svetega leta, da bi lahko tudi jaz vsak dan v molitvi zaslišal ta glas, ki ga je slišal Jezus na Gori. »Ti si moj ljubljeni. Zelo sem te vesel.« 

Skupaj na poti

Še dve spodbudi bi vam rad položil na srce, ki nam jih daje današnja Božja beseda. V evangeliju beremo, da je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza s seboj na visoko goro. Niso se sami odločili, da bodo šli z njim na goro, ampak jih je Jezus vzel s seboj.

Tudi vsi vi, ki ste danes prišli sem, ste se sicer odločili, da greste na pot, ampak pred tem vas je nekdo poklical in vas povabil. Ta Nekdo vam je že pred vašo odločitvijo in voljo dal moč, ljubezen in željo, da hodite za njim. Če se zavedamo, da je On na začetku naše poti, da je na nek način prehodil vse naše korake in da jih danes hodi v nas samih z Njim, potem smo verniki upanja. A ne upanja v to, da bomo mi nekaj zmogli, ampak upanja Vanj, ki se je pri svetem krstu naselil v nas in deluje v nas.

Zato se to svetoletno romanje začne pri krstnem studencu, pri vodi svetega krsta, kjer se je v vsakega izmed nas naselil Sveti Duh, Božje življenje. In to Božje življenje lahko v nas dela in spreminja tudi tisto, kar si mi sami morda niti predstavljati ne moremo. 

Gospod ni poklical samo enega učenca, ampak jih je poklical tri, štiri, dvanajst, sedemsto, tisoče… Vedno znova kliče ljudi, da bi hodili skupaj.

Cerkev je občestvo ljudi, ki hodi skupaj, ker ve, da samo kot občestvo, kot skupnost lahko preživi v tem svetu. Ne živimo namreč iz svojih moči, kreposti in poguma, ampak potrebujemo molitev drug za drugega.

Zato mi je včasih težko videti na župnijah pri delavniški maši prazno cerkev. Saj je razumljivo, da imamo med tednom mnogi druga opravila, pa vendarle se spomnim na svoje otroštvo in mladost, ko je bilo v cerkvi vedno dovolj starejših ljudi, ki so molili za mlade. To je bil dar, iz katerega živimo danes. Za ta dar smo sedaj mi odgovorni. Iz čigave molitve živijo današnji otroci in vnuki, kje je njihova molitvena podpora? Starejši ljudje, ki se zdijo za družbo manj uporabni, so molili in pred Boga prinašali svojo ljubezen. In to krepi in hrani danes našo vero in naše življenje. Zato okrepimo to ljubezen, skrb in molitev drug za drugega v naši Cerkvi.

Veliko je namenov, za katere smo povabljeni, da skupaj molimo. V tem svetem letu smo se še na poseben način izročili našim svetnikom in svetniškim kandidatom, blaženemu Slomšku, sveti Emi, svetemu Maksimilijanu, vašim župnijskim zavetnikom.

Pred vso škofijo pa letos še na poseben način živi lik Božjega služabnika Izidorja Završnika, mladega duhovnika in mučenca, ki je svoje življenje dal za življenje neznanega mladega človeka. Naj bo on naš priprošnjik za našo vero, pa tudi za našo Cerkev, da bi bila živa skupnost, kakor papež Frančišek vedno znova poudarja – da bi bili ljudje za druge, ki bi v nas prepoznali upanje in smisel našega življenja. Amen.