V soboto, 22. marca 2025 je potekal tretji postni shod naše škofije. V celjsko stolnico so poromali romarji iz župnij dekanije Kozje – Rogatec – Šmarje pri Jelšah. Poročilo o romanju lahko preberete na kozjansko.info:

Škof Maksimilijan je v pridigi nagovoril zbrane:

»Dragi romarji naše dekanije, zelo sem vesel, da vas vidim v tako lepem številu. Verjamem, da prihajate tudi s posebnim naročilom vseh vaših domačih, ki jih prinašate sem pred Gospoda, in da ste skupaj z njimi stopili skozi vrata milosti, saj želite tudi njim nameniti ta milostni dar odpuščanja in novega življenja, ki nam ga Bog tako širokosrčno podarja ob takšnih priložnostih. Gospod nam govori na srce, da bi prepoznali njegovo usmiljeno srce, njegovo besedo in njegovega Duha, ki je vir našega polnega in srečnega življenja.

Že tretjo postno soboto verniki naše škofije romamo v našo stolno cerkev skozi sveta vrata, ki na nek način predstavljajo našega Odrešenika. On nas z razprostrtimi rokami čaka, spremlja in se veseli, da stopimo bližje k Njemu, do izvira studenca žive krstne vode, v katerem smo ob svojem začetku vsi sprejeli milost novega življenja, iz katere živimo tudi danes. Ta studenec želimo tudi ob takšnih romanjih ponovno “očistiti” in se ga bolj zavedati, da bi se lahko napili te kristalne čiste vode, ki nam daje moč in življenje.

Verujemo, da vas je Njegova beseda nagovorila, da ste danes prišli sem. On ima za vsakega izmed vas poseben dar milosti, ki se vas bo dotaknil tam, kjer ga najbolj potrebujete – v tem trenutku, v katerem živite, in tam, kjer ga še posebej prosite.

Božja beseda tega postnega časa nas je na prvo postno nedeljo vodila v puščavo, da bi se tam skupaj z Jezusom soočili s preizkušnjami in skušnjavami našega življenja. Te vsak doživlja, a jih ne živimo sami. Božji Sin je namreč stopil tudi v našo puščavo, v našo stisko, tudi na našo bolniško posteljo, v vse težke trenutke, da bi se nas tam dotaknil in nas iz njih rešil.

Prejšnjo nedeljo smo bili skupaj z učenci popeljani na visoko goro, da bi videli dlje, zato da nas stiske vsakdanjega življenja potem ne bi prestrašile in osamile in bi mislili, da smo prepuščeni samim sebi. Zremo v Očetov pogled in slišimo besede Sina, ki nam govori, nas spodbuja in nam v pravem trenutku daje moč.

Danes nas je evangelij na začetku soočil s konkretnimi nesrečami in stiskami, ki se zdijo, kot poročila črne kronike, ki nam dnevno prinašajo novice o tragičnih dogodkih po svetu. Jezus se v evangeliju spomni na dva tragična dogodka, ki sta se očitno zgodila prav v tistem času in med ljudmi prebudila veliko prahu in začudenja. Povedo mu o nemirih v templju, ko so rimski vojaki v krvi zatrli upor in je bilo pobitih tudi nekaj Galilejcev. Spomni pa se še na nesrečo, ko se je pri vodnjaku v Siloi, ki leži na južnem tempeljskem griču, podrl stolp in pod seboj pokopal 18 ljudi.

Tako bi lahko tudi mi naštevali vse žalostne stvari, ki jih vsak dan slišimo: o bombah in o dronih, ki so zrušili stolpnico v ukrajinskih mestih in sredi noči pobili nič hudega sluteče nedolžne ljudi. Pred nekaj dnevi se je v Makedoniji zgodil požar, kjer je nesrečno končalo 59 mladih ljudi. Danes sicer najprej ne pomislimo na to, na kar so v Jezusovem času – kakšen greh so storili ti ljudje, da jih je doletela takšna nesreča. Verjetno pa bi se tudi mi lahko hitro znašli v skušnjavi in se začeli spraševati, kakšen je ta Bog, ki vse to dopušča? Kako lahko Bog ljubezni in Bog miru mirno gleda, kako umirajo nedolžni in kako se pred našim pragom dogaja toliko krivic in neresnic.

Hitro smo pripravljeni iskati vzroke zunaj sebe, da bi pomirili svoj strah pred trpljenjem in smrtjo ter morda tudi svojo vest, češ mi pa pri vsem tem nimamo nič. Človek si tako zelo želi verjeti, da sta smrt in trpljenje nekje daleč, da je vojna nekje daleč in da se nam kaj takega ne more zgoditi. Pa vendar konec za vsakega izmed nas ni tako strašansko daleč in dobro bi bilo, da bi se tega vedno znova tudi zavedali, ne samo starejši, ampak vsi, tudi mlajši. Vsi imamo preštete dneve svojega življenja. Če bi se tega vedno zavedali, Če bi se tega bolj zavedali, bi se morda kdaj odločili in ravnali drugače.

Vse v našem življenju je minljivo. Prav s tem obredom minljivosti smo začeli postni čas, ko smo se posuli s pepelom, da bi se spomnili, da smo v resnici le romarji na tem svetu, da so nam stvari dane v uporabo za dobro in niso večne.

Tako tudi nas, kot takrat Jeruzalemčane, Jezus opominja, da je najvažnejše, da živimo vsakdanje življenje odgovorno in polno, ne pa v neki utopiji. Da izkoristimo vse tisto, kar nam Gospod daje ter da iz tega naredimo nekaj, kar bo trajalo. Vse dobro, kar je narejeno z ljubeznijo ali iz ljubezni, čeprav še tako majhno, ne mine.

Sveto pismo nam pravi: »Bog je ljubezen.« Bog je večnost, Bog je usmiljenje, a ne samo to.

Bog je ljubezen in vse, kar je narejeno iz ljubezni, prihaja od njega in se k njemu vrača. Gospod nas ne želi strašiti, da bi sklonjenih glav hodili okrog, češ: jutri se lahko vse to konča. Želi nas spodbuditi k zaupanju, pogumu in hvaležnosti, da bi sprejeli dar večnega življenja, ki nam je bil vsem podarjen pri svetem krstu.

O takšni dilemi nam govori tudi današnje prvo berilo, v katerem smo slišali, kako se je Mojzes prvič srečal z Bogom v puščavi in se tam soočil s preizkušnjo svoje vere – ali res zaupa v Boga in verjame, da je Bog močnejši kakor na videz nepremagljive sile egipčanske vojske? Kot smo slišali, se je Bog prikazal Mojzesu v gorečem grmu in mu zagotovil, da ni sam, da je On že pred njim videl stisko izraelskega ljudstva, da je zato stopil dol, da ga pošlje in jih reši – vendar ne z njegovo močjo.

Mojzes se je prestrašil in rekel Bogu: »Kako bom jaz prepričal Egipčane, da izpustijo to ljudstvo, če mi še moje lastno ljudstvo ne verjame?« In res, večina Izraelcev se ni dala prepričati Bogu. Do konca so verjeli, da bodo sami zmogli premagati skušnjave in prehoditi pot skozi puščavo, a prav zato mnogi niso prišli do cilja.

Dragi bratje in sestre, rad bi, da bi se res zavedali, da najbolj nevaren sovražnik, ki nas plaši, ni nekje daleč, ampak se ponavadi naseli v najintimnejše kotičke mojega srca, misli in čustev. Ta glas nam govori, da so vsi okoli mene sovražniki, da me nihče ne razume, da mi ljudje delajo krivico, da me sovražijo, da me nimajo radi. Torej ravno nasprotno, kar nam je ob svetem krstu Gospod zašepetal v moje srce in moje življenje ter želel, da bi ta spomin za vedno ostal v meni: »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči, zelo sem te vesel in nikoli te ne bom zapustil.« 

Zato, dragi bratje in sestre, vzemimo si za enega glavnih namenov tega svetega leta pa tudi postnega časa in našega romanja h krstnemu kamnu naše stolnice prav to prošnjo, da nam Gospod da moči, da najdemo več našega konkretnega časa za Boga, za molitev.

Ne tako mimogrede, ko smo že utrujeni ali pa na hitro pred spanjem, pred jedjo, ampak tisti lep čas, kot ga namenimo ljudem, ki jih imamo radi in nam nekaj pomenijo. 

Žal Slovenci v povprečju nismo ravno narod molitve, kot pravijo različne ankete. Molitev nam velikokrat ostaja zgolj dolžnost. Molimo bolj iz ljubezni in spoštovanja do tradicije naših staršev, ki so nam vero izročili. Pa vendar vemo, da takšna molitev ne more osrečiti in obroditi sadov. Takšna molitev tudi nikoli ne bo prepričala mladih, ki bi jim želeli podariti nekaj, kar hrani tudi naše življenje. Če bomo v resnici dali Bogu vsak dan svoj čas, pa naj bo to pet minut, deset minut, se bo v nas naselila Božja navzočnost.

Veliko je še namenov, za katere bi želeli skupaj prositi in moliti v tem svetoletnem času.

Kot škofija se priporočamo tudi svetniškim imenom, ker verujemo, da Cerkev nismo samo mi, ki danes hodimo po tej zemlji, ampak smo živa, močna Cerkev tudi vsi tisti, ki so že pri Bogu v nebeškem kraljestvu.

Na to nas spominjajo množice naših lepih cerkva po naših gričih, po naših vaseh, po naših mestih, ti spomeniki naše kulture in naše vere, ki so jih z veliko žrtvijo, ljubeznijo in vero postavljali in ohranjali naši predniki. Prav je, da pomislimo tudi na tiste, katerim na čast so bili ti oltarji postavljeni in ki na poseben način prosijo za nas ter nam želijo pomagati, da na našem zemeljskem romanju ne bi zaspali in omagali. Še posebej se priporočamo našemu blaženemu škofu Slomšku in sveti Emi, vsi vi pa tudi vsem vašim župnijskim zavetnikom.

V tem letu nam še na posebnem milostnem mestu stoji podoba našega duhovnika, mučenca Izidorja Završnika, ki je leta 1943 po dolgem in težkem mučenju prostovoljno daroval svoje življenje za mladega fanta, ko ga je v vrsti talcev za streljanje potegnil nazaj in stopil na njegovo mesto. Ob njem se želimo zahvaljevati za številne žrtve, ki so v nasilni preteklosti na našem področju morale dati svoje življenje, večinoma ne prostovoljno. Verujemo, da so na koncu, ko so stali pred tistim krutim obrazom smrti, kot kristjani prosili Boga odpuščanja ne samo zase, ampak tudi za tiste, ki so jih pahnili v takšno smrt.

Dragi bratje in sestre, danes imamo vsi posebno nalogo, da prosimo, da bi lahko sprejeli to žrtev naših prednikov in jo v njihovem imenu, pa tudi v imenu tistih, ki so ta greh za storili, vedno znova polagali pred Boga, pred Njegovo usmiljeno srce v prošnji, naj nam odpusti in nam podari svoj mir.

Na ta način prosimo in rahljamo tudi zemljo svojega življenja, svoje srce, kot je danes Jezus spregovoril v priliki iz evangelija, da bi tudi naše drevo obrodilo sadove. Gospod nam prav po odpuščanju, po naši molitvi, po naših dobrih delih daje potrebna hranila, da bo lahko tudi naše drevo zacvetelo, raslo in obrodilo sadove, ki jih bomo uživali mi ter vsi tisti, za katere pri tej sveti daritvi iskreno prosimo.«

Fotografije: Marjana Perkovič