V soboto, 29. marca 2025, so v celjsko stolnico romali romarji upanja iz vseh župnij dekanije Laško – Videm ob Savi. Najprej so se zbrali v Marijini cerkvi na Prešernovi ulici pri spokornem bogoslužju, nato pa v procesiji romali do vrat stolne cerkve, kjer so skupaj s škofom Maksimilijanom obhajali sveto mašo.

Škof je v pridigi spregovoril ob Božji besedi 4. postne nedelje:

»Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.«  (Lk 15,31)

To je osrednje sporočilo našega današnjega shoda in svete maše, ko nas Bog na sredi postnega časa želi prepričati, da smo res njegovi, da nam je že vse podaril in da je prav to temelj našega upanja in naše vere: Vse kar je moje, je tvoje in ti si vedno pri meni. 

Na sredini naše postne poti in na naši poti svetega leta se lahko ozremo proti našemu cilju – kaj je cilj postnega časa in tudi cilj svetoletnega romanja?

Ne romanje, ne pobožnosti, ne post sami na sebi, ampak da bi res lahko bolj živo prepoznali in v srce sprejeli to velikonočno, to krstno resnico, kdo smo – da smo njegovi ljubljeni, da smo njegovi bratje in sestre, da v tem svetu kot verniki nismo prepuščeni sami sebi, ampak nas je Bog zbral v družino. V središču te družine je On, mi pa smo njegovi udje, njegovo telo.

Zato apostol Pavel pravi, da smo posvečeni, da smo sveti. Bog nam daje to moč pa tudi razloge za naše veselje in zaupanje, kljub preizkušnjam, ki nam morda jemljejo mir in zaupanje.

Danes smo slišali, lahko rečemo, najlepšo Jezusovo priliko, priliko o izgubljenem sinu, o izgubljenih sinovih in o usmiljenem Očetu. Morda smo bili ob poslušanju pozorni na to, komu jo Jezus pripoveduje. Pravi namreč, da so bili tisti čas med množico navzoči nekateri, ki so dvomili in so godrnjali nad tem, da Jezus sprejema grešnike in z njimi jé. Tudi takrat so Jezusa spremljali mnogi, ki se niso strinjali s tem njegovim širokosrčnim pristopom do grešnikov in tujcev.

Imeli so podobo Boga kot nekoga, ki mu je treba biti pokoren v vsem, čigar zapovedi je treba izpolnjevati, drugače bomo deležni njegove kazni. V smislu Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme. To je morda otroški spomin tudi v marsikaterem od vaših ušes. Pa vendar, če se v ta izrek poglobimo, mu veliko manjka. Bog ni nekdo, ki gleda in pazi le na to, kdaj bo človek storil kaj napačnega, da ga bo potem kaznoval. Takšen Bog je Bog gospodar in strog sodnik, ki je zelo daleč od človeka, daleč od srca svojih vernih.

V tej priliki nam Jezus v podobi dveh bratov pokaže na to, kar je zelo pogosto tudi v našem srcu. Podobi obeh sinov namreč živita tudi v naši veri in se prepletata v nas. Mlajši sin, ki se vedno znova bojuje proti očetu, ker se mu zdi, da ga oče ovira, mu samozavestno nekoč reče: »Daj mi to, kar mi pripada in potem grem, da si bom sam poiskal svojo srečo.«  Zdi se mu, da bo srečen in svoboden takrat, ko ga ne bo več ovirala nobena avtoriteta in bo lahko delal, kar bo hotel.

Potiho morda v marsikom marsikdaj pride tudi ta misel. Gotovo pa se s to mislijo vsi srečujemo. Danes ste tukaj večinoma starši in stari starši in ste se s tem srečevali, ko ste na poti vere spremljali svoje otroke. Kako težko jih je morda bilo prepričati, da Bog ni nek strog sodnik, ki samo pazi na njihovo svobodo, na njihov greh, ki jim preprečuje to ali ono, ampak da je Bog ljubeči oče, ki jih čaka in si še bolj kakor oni sami želi, da bi bili v življenju srečni in uspešni.

Vendar se sreče ne da kupiti z denarjem, kar prej ali slej vsak izkusi vsak. Tudi ta mlajši sin, ko mu je zmanjkalo vsega; denarja, veselja, prijateljev. Zato se je sam osramočen, čeprav še ne spokorjen, vrnil nazaj k očetu.

A tudi starejši sin ni bil veliko boljši. Če se spomnimo, kako se vede, kako čuti do očeta, se, če smo iskreni, v njem lahko zelo hitro prepoznamo tudi mi sami. Kdo od nas ni že kdaj Bogu očital, če ne naglas, pa na tiho sam pri sebi, češ, kaj imam od tega, da se držim tvojih zapovedi, da hodim k maši, da se trudim biti pošten, ko pa se zdi, da se tistim, ki tega ne delajo, godi boljše, da so v življenju uspešni tisti, ki so brezobzirni, tisti, pri katerih Božje zapovedi veljajo le na ustih, v resnici pa delajo po svoje.

Pogosto smo bili morda tudi sami jezni na očeta. »Toliko časa ti služim, pa mi nisi dal kozlička, da bi se lahko poveselil s svojimi prijatelji.« Starejši sin, čeprav se zdi, da je zvest in je vedno doma, je bil pravzaprav tudi zelo daleč od očeta. 

Prav je, da v svetem postnem času, pa tudi na teh svetih krajih, ko nam Gospod še posebej govori na srce, pomislimo in se vprašamo, kako smo mi blizu temu dobremu Očetu. Ali smo v srcu veseli, srečni in hvaležni, da ga poznamo, da smo njegovi, ali čutimo Njegovo moč? Ali je v nas večkrat glasen tisti glas, ki nas kljuva, da se jezimo na tiste, ki Boga ne poznajo in ga ne poslušajo pa tudi na Boga, češ da ni dovolj pravičen.

Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.

Prosimo danes, da bi se nas te besede dotaknile, da bi res prišle v naše srce, da bi danes, ko smo bili ponovno pokropljeni s krstno vodo, res začutili, da nam je Bog v svetem krstu že vse podaril: svojega Sina, naše življenje in upanje pa tudi moč svojega Svetega Duha z vsemi njegovimi čudežnimi darovi modrosti, ljubezni, potrpežljivosti, odpuščanja… Dal nam je ta »orožja luči«, da bi z njimi in ne s svojo silo, s svojim denarjem in s svojim zdravjem spreminjali to naše zemeljsko življenje, da bi postajalo Božje, vedno bolj nebeško.

Kot nam danes v berilu pravi apostol, smo v Kristusu postali nova stvar. To je ta veličina Božjega otroštva. Po krstu nismo več samo zemeljski ljudje, ampak v nas živi in gori ogenj večnega življenja, ki bo vedno bolj plamtel, vse do trenutka, ko bo Bog v nas postal  vse v vsem.

Na tej poti romanja nam Bog kot dragocen zakrament podarja zakrament odpuščanja in sprave. Danes, na soboto pred četrto postno nedeljo, v Rimu poteka jubilej misijonarjev usmiljenja, teh apostolov in oznanjevalcev, katerih glavna naloga je pričevati in oznanjati Boga usmiljenja.

Papež jim je včeraj zvečer iz svoje domače bolniške postelje poslal sporočilo, ki je vredno, da ga tudi mi slišimo:

»V središče pastorale postavite zakrament sprave. Odpuščanje je vir upanja. Nič drugega človeka ne spremeni bolj kot odpuščanje in ljubezen.«

Dragi bratje in sestre,

prosimo, da bi tudi mi izgubili strah in notranji zadržek tega starejšega brata – strah pred tem zakramentom odpuščanja usmiljenega Boga. Ne bojmo se tega trenutka, ki nam je vedno znova podarjen, ko preprosto pokleknemo pred živega Boga, ki nas v globini pozna bolj, kakor poznamo mi sami sebe. Bolj kot naša beseda mu je dragocena naša iskrenost, naša resnica, ko predenj preprosto položimo to, kar smo, da nam lahko vrne dar novega življenja in dar odpuščanja.

Z namenom, da bi lahko ta zakrament še bolj živo sprejeli kot hrano na poti našega romanja, nam je v naši škofiji dana podoba našega Božjega služabnika Izidorja Završnika. Tu v naši stolnici v teh dneh visi njegova osvetljena in ožarjena podoba, že, kakor verujemo,  poveličanega človeka, ki lahko zre Boga iz obličje v obličje. Posebej se mu priporočamo najprej kot pričevalcu za Božje odpuščanje. Njegovo zgodbo morda že poznate ali pa jo boste prej ali slej spoznali. To je zgodba mladega duhovnika, ki je bil posvečen na začetku druge svetovne vojne že v času, ko je okupator z naših področij pregnal vse duhovnike. Potem se je z vso zagnanostjo posvetil oskrbi Božjega ljudstva na velikem področju naše celjske regije in hitro postal trn v peti okupatorjev pa tudi vseh tistih, ki so na nek način hoteli izkoristiti ta težek in hud čas vojne. Bil je ujet, zaprt in hudo mučen, skoraj dve leti težko preizkušan.

Na koncu je v zaporu v Mariboru po prejemu zakramenta svete spovedi, v katerem je lahko spral vse trpljenje in svoje življenje in življenje svojih bližnjih položil v Božje roke, bil sposoben narediti korak, ki ga človek iz svoje moči ne more – svobodno je stopil na mesto nekega talca, ki je bil izbran za streljanje in zanj dal svoje življenje.

Zato se mu lahko priporočamo, da bi se tudi našega srca dotaknila milost svete spovedi in nam dala upanje, da nas Bog ljubi ter da nič, kar v tem življenju naredimo, ni dokončno, niti greh. Vedno je Bog tisti, ki lahko iz našega še tako težkega stanja in zablod naredi nekaj lepega in novega, če pristopamo k njemu z odkritim in preprostim srcem. Zato pri tej sveti maši prosimo vse naše nebeške zavetnike in vso Cerkev, naj nam izprosi milost odpuščanja, vere, upanja in veselja. Amen.

Fotografije: Damjan Kolšek