V soboto pred 5. postno nedeljo je kakor vse letošnje postne sobote v naši škofiji potekalo dekanijsko svetoletno romanje. Tokrat je v Celje romala dekanija Žalec – Braslovče.

V Oznanilih župnije Gomilsko so takole zapisali poročilo o romanju:

Romarsko bogoslužje se je začelo v Marijini cerkvi. Tam smo začeli s spokornim bogoslužjem. Po prebrani Božji besedi je imel dekan kratko premišljevanje o upanju (smo »romarji upanja«) in dal smernice, kako bo potekala procesija v stolnico. S pesmijo in molitvijo smo prišli pred stolnico, pred sveta vrata. Tam nas je sprejel in nagovoril naš škof Maksimilijan. Skozi sveta vrata smo vstopili v stolnico, škof pa je s duhovniki in ministranti pristopil h krstilniku, kjer je opravil obred spomina na krst. Nato je šel po cerkvi in z blagoslovljeno vodo pokropil prisotne. Nato je sledil čas priprave na slovesno evharistično daritev in spovedovanje. V tem času smo opravili križev pot, v katerega je vključen tudi Izidor Završnik. Pri sv. maši so bili med bogoslužni sodelavci zastopniki župnij. Po končanem bogoslužju je bilo še druženje.

___________________________________________________________________________________

Škof Maksimilijan je v pridigi spregovoril ob Božji besedi tihe nedelje, ki nas nagovarja in vabi predvsem k temu, da bi tudi mi na nek način umolknili ter se zazrli vase, pa tudi v skrivnost naše vere in našega odrešenja. Od tod izhaja navada, da pokrijemo znamenja križa v naših cerkvah in na oltarjih, da se naše oči ne bi ustavljale samo na zunanji podobi, ampak da bi videli globlje v to resnico: kaj je Bog storil za vsakega izmed nas ter da bi tudi v sebi prepoznali tista področja, ki še posebej potrebujejo Boga in Njegovo usmiljenje. 

Danes smo slišali evangelij o ženi in farizejih, ki so pred Jezusa pripeljali ženo, zasačeno v prešuštvovanju. Jezusu so postavili vprašanje, kaj naj s to ženo naredijo. Na nek način so želeli Jezusa, Mesijo in usmiljenega Odrešenika postaviti v zanko: Ali bo rekel češ, greh ni nič in ji bo odpustil, ali pa se bo pravičniško držal postave, ki določa kamenjanje? Karkoli od tega bi naredil, bi na nek način krivdo prevzel nase in oni bi lahko kamne, ki so jih držali v rokah, metali tudi vanj.

Tudi sami pri sebi pogosto doživljamo to trdoto, ko sta nam bolj pred očmi greh in krivda drugih, ki nas veliko bolj motita, kot pa greh in krivda nas samih. Ko zlo prepoznavamo in obsojamo pri drugih, sebe pa pustimo pri miru ali pa si celo domišljamo, da s tem, ko se pohujšujemo nad grehi svojega okolja in nad ljudmi, ki ne hodijo k maši ter niso taki kot mi, rešujemo svet in Cerkev. 

Jezus ob vsem tem molči. Pogosto molči tudi ob naših obsojanjih. Molči in se sklanja – tako pred grešnico kakor pred vsakim izmed nas – da bi ta molk prebudil našo vest in usmeril naš pogled. Da bi lahko sami prepoznali, kje potrebujemo Božje usmiljenje in odpuščajočo ljubezen svojih bližnjih pa tudi kje naši bližnji potrebujejo dejanje naše vere in ljubezni.

Takrat jih ne bomo napadali kot tiste, ki nas ogrožajo, ampak bomo, tudi če so se pregrešili in so šibki, v njih prepoznali ubogega otroka, ki potrebuje našo pozornost in ljubezen.

Bog ne kaže s prstom na naše grehe. Želi pa nas greha osvoboditi. Želi, da v Njem ne bi videli strogega gospodarja, ki ima spisek naših slabosti, ampak Emanuela – Boga, ki je z nami kljub našim grehom. On tudi v naše življenje, četudi je naše srce včasih trdo kakor kamen, piše tako, kakor je pisal pred grešnico in farizeji:  »Želim, da živiš. Ne želim, da umreš. Želim, da spoznaš svojega Odrešenika.«

In prav te besede mora zaslišati vsakdo, ki si zares želi v biti apostol upanja in romar upanja, kakor nas v tem svetem letu spodbuja papež Frančišek. Vsem kristjanom polaga na srce, naj prinašamo upanje, ki ne temelji na naši popolnosti, niti na svetosti Cerkve, ki ji pripadamo. Naše upanje temelji na veliki Božji potrpežljivosti in usmiljenju, ki se ne ustraši naših slabosti in naših grehov. 

Prav te besede je moral zaslišati tudi veliki apostol Pavel, preganjalec Cerkve in farizej, ki je postal goreč oznanjevalec. V današnjem berilu nam piše: »Pozabljam, kar je za menoj, ne kakor bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar se trudim, da bi to osvojil, ker je mene osvojil Kristus.«   

Ko bi tudi mi mogli resnično sprejeti te njegove besede v svoje srce: pozabljam, kar je za menoj, zato ker me je Kristus osvojil s svojim odpuščanjem. Res velika je ta moč odpuščanja.

Prav zato je v središču svetega leta ta prošnja in zavedanje, da nihče od nas ne more živeti in preživeti, če ni vedno znova deležen potrpežljivega Božjega odpuščanja, ki nam ga Gospod tako zelo želi podariti. Bog sam je vstopil v naš križ, v naše trpljenje, v naše življenje. 

Zato v svetem letu govorimo tudi o tej skrivnosti ali milosti odpustkov, o tem zakladu Cerkve, za katerega verjamemo, da nam ga Bog podarja. Da bi ga lahko potem tudi mi v svoji ljubezni, s svojo odpovedjo in s svojimi dobrimi deli namenili tistim, ki zase morda ne zmorejo ali ne znajo več ničesar storiti. 

Da bi lahko vsak človek v svojem srcu zaslišal besede, ki jih je slišala grešnica v današnjem evangeliju: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več.»  

Te besede se nam morda zdijo preveč optimistične, ker jih tako težko obrnemo nase, saj se zavedamo, da smo vedno znova grešniki. Pa vendar je Bog vsaki naši prošnji po odpuščanju pripravljen reči svoj »da, sprejemam te.» Spomnimo se besed, namenjenih apostolu Petru, ki ga je vprašal:  »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.

Dragi bratje in sestre, najbolj dragocen zakrament, ki ga želimo v tem svetem letu zopet bolj vzeti za svojega, je prav zakrament svete sprave. Morda je prav spovednica tisti kraj, kjer bomo tudi mi lahko zaslišali to besedo iz današnjega berila preroka Izaija, ko pravi: »Glej, vse delam novo!« In res, Gospod s svojim odpuščanjem zmore izbrisati vse, kar je staro in grešno, ter ustvarjati novega človeka.

Zato je papež Frančišek, ko je prejšnji teden v Rimu sprejel misijonarje usmiljenja, ponovno naročil, naj v središče vsega pastoralnega dela postavijo prav zakrament sprave. Odpuščanje je namreč vir upanja, ki ga vsak človek potrebuje – in nič drugega človeka ne spreminja bolj kot prav odpuščanje in ljubezen.

Prav v tej prošnji, da bi se lahko zakrament sprave bolj zasejal tudi v našem osebnem življenju, smo v naši škofiji v središče naših svetoletnih prošenj in romarskih poti postavili podobo našega Božjega služabnika Izidorja Završnika, našega rojaka, katerega zgodbo vi že dobro poznate. Prosimo ga, naj nam prebudi, obudi in spodbudi upanje in zaupanje prav v moč zakramenta odpuščanja. 

Rad bi vas spomnil na zadnje trenutke njegovega življenja, ki so za nas dragoceno pričevanje o tem, kaj se je dogajalo tik preden je bil ustreljen. Imel je milost, da je v urah pred tistim svojim odločilnim korakom prejel zakrament svete spovedi in znova zaslišal Jezusove besede:

»Jaz te odvežem vseh tvojih grehov. Jaz umivam vse tvoje rane. Jaz sem ti odvzel vso umazanijo, ki ti jo je naložil svet, da boš lahko tudi ti odpustil in daroval to, kar imaš.«

Verujemo, da je prav v moči tega odpuščanja zmogel odpustiti tako tistim, ki so mu prizadejali takšno zlo, kakor nenazadnje tudi Bogu, da je moral svoje mlado življenje darovati na tako krut način. Imel je moč narediti tisti odločilni korak: iz vrste obsojencev je tiho potegnil neznanega fanta in sam stopil na njegovo mesto ter zanj daroval svoje življenje.

Naj Gospod to njegovo daritev spremeni v milost in priprošnjo za vse nas, posebej za našo Cerkev, ki živi ta trenutek sprave in odpuščanja, pa tudi za naš narod, ki tako zelo potrebuje sprave in nov začetek. Naj nam podeli gorečnost in zaupanje Vanj, ki vse dela novo in ki lahko tudi iz našega življenja naredi nove in čudovite stvari.

Fotografije: Župnija Žalec, Griže in Gotovlje