V baziliko Lurške Matere Božje v Brestanico so v soboto, 27. septembra 2025 romali zdravstveni delavci, prostovoljci in bolniki.
Od 13. ure naprej je bila možnost za sveto spoved, ob 14. uri pa sveta maša, ki jo je ob somaševanju daroval škof Maksimilijan, ki je zbrane v pridigi nagovoril:
»Danes smo se zbrali, ker smo bili povabljeni s strani Združenja slovenskih katoliških zdravnikov in voditeljev pastorale bolnih in zdravstvenih delavcev v to svetoletno baziliko, da bi se tudi sami okrepili in utrdili kot romarji v tem svetem letu. Pred Gospoda želimo položiti vse, kar je v našem življenju težko, pa tudi vse tiste, ki jih spremljate, s katerimi ste in katerih bolečine vidite. Hkrati pa želimo prositi tudi za moč, za razsvetljenje in za prave odločitve.
Živimo v času in v družbi, kjer so vrednote postavljene pod vprašaj (morda so bile vedno). Družba, ki deluje po principu preživetja, individualizma in skrbi najprej zase. V takšni družbi vedno znova potegnejo kratko tisti, ki potrebujejo pomoč, ki niso obdarjeni z vsemi mogočimi darovi, pa tudi vsi tisti, ki zanje skrbijo. V taki družbi takšni ljudje nimajo mesta in podpore, ki bi si ju želeli.
Ljubezen do bližnjega je kriterij naše človeškosti
Današnji dan je hkrati god velikega zavetnika zdravstvenih delavcev, velikega malega moža, sv. Vincencija Pavelskega, ki je res na mojstrski način živel evangelij in evangeljske svete, tako da je navdušil množice tistih, ki so bili pripravljeni dati svoje življenje za dobro bolnih, malih in obrobnih.
Letos obhajamo 400. letnico ustanovitve te družbe.
Vseh 400 let pa vse do danes se za njim valijo množice tistih, ki verjamejo v resničnost evangelija in poslanstva, ki nam ga evangelij oznanja – da je ljubezen do bližnjega kriterij ne samo vere, ampak kriterij naše človeškosti. Ljudje smo, ker vidimo drugega. Ljudje smo, ker čutimo z drugim. Ljudje smo, ker lahko prestopimo prag svojih potreb in naredimo nekaj za drugega.
To je tudi tisto, kar nam danes govori Božja beseda, ko Jezus v evangeliju spregovori o poslednji sodbi (Mt 25,31-46), o koncu človeškega življenja. Ne govori z znanstvenimi besedami, da bi povedal, kako se bo tisti zadnji prehod v življenje zgodil. Pove na njegov način, z različnimi zgodbami, v katerih je utemeljena resnica, ki nas presega.
Danes govori o tej sodbi in o ljudeh, ki bodo postavljeni na desnico in na levico, glede na to, koliko so v svojem življenju videli drugega. »Gospod, kdaj smo te videli lačnega in smo te nasitili ali žejnega in smo ti dali piti? Kdaj smo te videli popotnika in smo te sprejeli ali nagega in smo te oblekli?«
To presenečenje ste, sem prepričan, tudi vi že doživeli v svojem življenju, ko ste morda šele dolgo časa po tem, ko ste se z nekom srečali in mu pomagali, ugotovili, da ste se pravzaprav srečali z nečim, kar vas presega, kar je vas obogatilo, kar se je vas dotaknilo, kar je v vas rodilo tisto večnost, ki ji rečemo ljubezen ali življenje, tisto, kar v resnici ostaja.
Beseda v evangeliju, ki opisuje Jezusovo ravnanje, njegovo zdravljenje, ko beremo, kako se je človeka dotaknil, ga vzdignil, ga pogledal, je pogosto beseda therapeuō. To besedo smo v našem jeziku posvojili in vemo, kaj pomeni, sploh v vašem zdravstvenem jeziku. A v originalu, v Jezusovem času, je ta beseda pomenila počastiti nekoga, imeti nekoga za večjega od sebe. Pomenila je izkazati mu čast in držo, ki jo sicer izkazujemo samo Bogu.
Vsi svetniki, od Vincencija pa vse do matere Terezije in mnogih drugih, so se zavedali, da ko srečujejo bolne, srečujejo Boga.
Dva privilegija zdravstvenih delavcev
Zato se ob vsem tem, kar vi, ki delate v zdravstvu, trenutno izkušate in doživljate v naši družbi – ko ste predmet nekih ideoloških bojev za trenutno oblast – v globini, še posebej v takih trenutkih pred Bogom, zavedate, da ste pravzaprav privilegirani z dvema velikima privilegijema. Ta privilegija lahko lahko živite in sta vam lahko v dar, iz katerega boste živeli večnost, proti kateri hodimo.
Prvi privilegij je ta, o katerem govori današnji evangelij in ki sem ga že omenil: da se naš Bog ne skriva po cerkvah, na oltarjih in v svetih podobah, ampak se veliko bolj razodeva na bolniških posteljah in na vseh krajih, kjer se srečujete z boleznijo, stisko, zavrženostjo, majhnostjo. To je tisti prvi privilegij, za katerega bi se morali vedno znova zahvaljevati.
Drugi privilegij pa je ta, da se, ko se srečujete s stisko in trpljenjem, srečujete s temeljno in najglobljo resničnostjo življenja. Ko se človek sooči z nemočjo, minljivostjo in strahom, takrat izpušča iz rok svojo človeškost in se zaveda, kdo je – da je bitje v rokah velikega bitja Boga. In vi ste takrat lahko priče teh velikih stvari, katerim so filozofi rekli kraji ontološke rasti; ko človek raste v svoji temeljni človeški resničnosti.
Priča pa ste tudi tej resnici, ki jo poznate od znotraj in o kateri v tem času javnost na površen način diskutira, ko govorimo o neki pravici do končanja življenja. Ko se zavedate in veste, da je želja po življenju globlja, kot jo človek sploh lahko izrazi. Kakor je resničen strah pred smrtjo in pred trpljenjem, so hkrati strah, smrt in trpljenje tisto, kar človeka delajo več kot človeka, ker ga pridružujejo Bogu.
Zato je križ vedno znova postavljen v srčiko, kjer se srečata človeško in Božje. In če smemo biti priča takšnemu srečanju, potem smo najbolj počaščeni, saj smo priča tistemu, ki pravi: »Glej, vse delam novo.«
Želim vam, da si izprosite od Boga vedno znova to milost, da bi lahko tej veliki skrivnosti življenja z vso svojo spoštljivostjo in z vso svojo človeškostjo prisluhnili, jo sprejeli in se ji tudi izročili.«
Fotografije: arhiv Škofije Celje
