V Ljubljani je od 28. decembra 2023 do 1. januarja 2024 potekalo Evropsko taizéjsko srečanje mladih. 

Prior taizéjske skupnosti brat Matthew je pred začetkom srečanja udeležencem poslal pismo z naslovom Skupaj na poti, kjer je poudaril teme poslušanje, potovanje, biti z drugimi, ostati z Bogom, ostati z drugimi, skupna pot v današnjem svetu.

Si bomo kot kvas, vmešan v moko (Mt 13,33) – čeprav s skromnimi sredstvi in čeprav se morda počutimo majhne – upali znova stopiti na pot, ne sami, ampak z drugimi, vzajemno bogatejši, ko bomo na poti skupaj? (brat Matthew)

Ob popoldnevih so na različnih lokacijah po Ljubljani potekale različne delavnice.

V soboto, 30.12.2023 ob 15:00 je v Veliki dvorani na Trgu mladinskih delovnih brigad potekala delavnica z naslovom:

Sinodalnost v Cerkvi – biti skupaj na nov način?

V času velikih sprememb v družbi Katoliška Cerkev išče načine, kako živeti svoje poslanstvo. Pri tem je bistvena vključenost vsega Božjega ljudstva, ki prihaja iz različnih krščanskih tradicij. Sinoda o sinodalnosti je prinesla nove metode za skupno razločevanje poti med izzivi sodobnosti.

Na okrogli mizi so spregovorili Ove Sander, luteranski škof iz Estonije, poljski kardinal Grzegorz Ryś, Matej Cepin s Socialne akademije in celjski škof Maksimilijan Matjaž.

Z gosti je o sinodalnosti razmišljal moderator István Gégéry iz Madžarske.

Zakaj je tako pomembno govoriti o sinodalnosti?

Kardinal Ryś je trenutno sinodo, ki je že 16. po vrsti, označil za pomembno zaradi poudarka na poslanstvu Cerkve. Cerkev namreč ni sama sebi namen. Sinodalnost je preroško znamenje za današnji svet, ki najbolj trpi zaradi osamljenosti. Na sinodalnem zasedanju je T. Radcliffe to imenoval cunami osamljenosti. In prav sinodalnost je zdravilo za to osamljenost.

Kristus nas pošilja v ta svet, a ne kot posameznike, ampak kot skupnost.

Škof Maksimilijan, ki je bil tako kot kardinal Ryś udeleženec letošnjega oktobrskega sinodalnega zasedanja v Rimu, je novost zasedanja, ki so ga predstavljale majhne skupine za okroglimi mizami, označil kot sprva šok za udeležence. Za isto mizo so sedeli različni po službah, poklicu, spolu, vsak je imel najprej na voljo 3 minute za svoj govor, potem je bil čas za tišino, v naslednjem krogu pa je bil poudarek na poslušanju drugih in odmevu slišanega.

Poudaril je, da je pomembno zavedati se, kaj Cerkev je – občestvo z Očetom, s Sinom in Svetim Duhom in da smo kot Cerkev poslani v oznanjevanje.

Matej Cepin je iz svoje izkušnje Taizéja poudaril dialog. Ob branju okrožnice papeža Frančiška Vsi smo bratje še pred začetkom sinode o sinodalnosti je spoznal pomembnost dialoga ne samo Cerkve s svetom, ampak predvsem dialoga v Cerkvi.

Sinodalnost je sinergija, kot formula 1+1=3, ki ni več le gol seštevek, ampak nekaj več; to, kar se zgodi, ko damo skupaj vsak svoj delež.

Vsak ima svoje slabosti in rane, preko katerih lahko srečamo druge.

Trenutna sinoda ni le srečanje katoliških škofov, ampak je tudi ekumenska. Škof Sander je iz svoje izkušnje luteranske Cerkve predstavil, da imata  skupna hoja in skupno delo že tradicijo v njihovi zgodovini na vseh cerkvenih ravneh.

Sinodalnost je pravzaprav že zelo star način življenja Cerkve.

István Gégéry je ob spremljanju sinodalnega procesa dejal, da je pri sebi začutil veliko spremembo in da od oktobra 2023 dalje ni več tak, kot je bil prej. Sinodalnost namreč spreminja naše srce.

O dosedanjem sinodalnem procesu

Prvič je bilo k sodelovanju povabljeno celotno Božje ljudstvo, a izkušnje s terena in raziskave kažejo, da je bila vključena le manjšina.

Kardinal Ryś je predstavil izkušnjo iz svoje škofije, kjer so doživeli različne odzive ljudi na vabilo, naj spregovorijo. Nekateri so v veselju rekli, da je to prvič, da imajo to možnost, spet drugi pa so rekli, da je to zadnjič, ko bodo spregovorili, saj so razočarani in utrujeni, da se že toliko časa trudijo, pa se nič ne spremeni.

Kot problem je izpostavil, da duhovniki in škofje niso navajeni poslušati in da jih je potrebno povabiti in opogumiti za to. Božje ljudstvo je namreč reklo, da če kler res živi evangelij, se jih ne bojijo in lahko sodelujejo z njimi.

Posebnost te sinode v primerjavi s prejšnjimi je, da ni zaključnega papeškega dokumenta. Pravi izziv namreč ni dokument, ampak kultura življenja v Cerkvi, ki je biti skupaj.

Postavlja se tudi vprašanje našega jezika. Sinodalnost zato pogosto ostaja nerazumljen pojem.

Matej Cepin je kljub večini, ki se ne želi vključiti v sinodalni proces, videl izziv in klic narediti nekaj na temo sinodalnosti.

Škof Maksimilijan je predstavil slovensko izkušnjo sinode. V  Sloveniji smo imeli zadnje sinode že leta 2006 in 2012. Po teh poskusih sprememb imamo zdaj vzdušje utrujenost glede izziva sinodalnosti.

Zaradi zgodovinskih okoliščin je Cerkev v Sloveniji zelo klerikalna. V komunističnem okolju so o Cerkvi v javnosti lahko govorili samo poklicni duhovniki. V javnosti in v družini je bil tabu govoriti o Bogu in to v veliki meri ostaja še danes.

Pri sinodi o sinodalnosti je pri nas več navdušenja nad sinodo pri laikih, pri večjem delu klera pa sta prisotna nezaupanje in utrujenost nad tem procesom.

Proces pogovarjanja in poslušanja je pri nas v krizi. Mladi so sicer zelo odprti temu. Škof zato sinodo vidi kot zadnjo nadzorovano možnost za našo družbo, da pridemo iz klerikalne v sinodalno miselnost. Zunanje okoliščine nam to kažejo. Nimamo več duhovnih poklicev, naša občestva se starajo.

Kaj je sinodalnost?

Škof Sander je poudaril pomen sinodalnosti, ki krepi našo identiteto ter nam pomaga, da delimo življenje z drugimi.

Kardinal Ryś je spomnil na besede kardinala Kocha, ki je rekel, da sinodalnost pomeni, da nihče ne dela vsega, vsak pa naredi tisto, za kar je poklican. 

Cerkev kot Kristusovo telo je, če ima samo glavo, ki misli in prste, ki delajo, pošast in ne celotno telo. Vsak del je pomemben in potreben, da celotno telo deluje. Potrebujemo drug drugega. Gospod nam bo pokazal pot naprej. Poklicani smo skupaj poslušati Svetega Duha. Le tako bomo lahko stopili iz jaz v mi, ki je velik korak za nas vse.

Matej Cepin sinodalnost vidi kot družino. Če hoče živeti in rasti skupaj, mora vsak prispevati svoj delež.

Škof Maksimilijan je dejal, da je svojo šibkost in nemoč najprej potrebno prepoznati. Tako kot sta učenca na poti v Emavs v pogovoru s tretjim začela na novo gledati svoje življenje. Sinodalni način je prav to – spustiti tretjega v našo duhovnost, v naše življenje. Naše molitve so pogosto polne govorjenja in racionalnosti. Taizéjski način molitve nas uči stopiti iz tega.

Skupaj poslušamo in razločujemo, kaj prihaja od Boga in kaj od sveta.

V prihajajočem sinodalnem procesu je poudaril osredotočenje na dve temi: formacija v veri in vzpostavljanje odnosov. Sinodalna mentaliteta mora namreč priti v konkretno življenje Cerkve.

Delite prispevek s prijatelji!