Od nedelje, 5. maja, do nedelje, 12. maja 2019, v Cerkvi obhajamo teden molitve za duhovne poklice, za svetost poklicanih in za gorečnost oznanjevalcev. Na nedeljo Jezusa, Dobrega pastirja, 12. maja, je 56. svetovni dan molitve za duhovne poklice, za katerega je papež Frančišek napisal poslanico z naslovom Tvegati za Božjo obljubo. V njej nas želi povabiti, da bi v svojem življenju prepoznali Božji klic in obljubo polnega, zavzetega, predanega bivanja in sprejeli tveganje, ki ga odločitev za takšno življenje prinaša – bodisi v družini, raznih poklicih, solidarnosti, dobrodelnosti, družbenem udejstvovanju, duhovnem poklicu…

“Bog dejansko želi, da naše življenje ne bi postalo plehko in vnaprej določeno, ujeto v vsakodnevno rutino in neodzivno za tiste izbire, ki bi mu mogle dati smisel. Gospod ne želi, da bi živeli iz dneva v dan, misleč, da v bistvu ni ničesar, za kar se je vredno strastno boriti, in bi s tem počasi zadušili notranjo željo, da bi iskali nove smeri za našo plovbo. Če nam včasih da doživeti »čudežni ulov«, je to zato, ker hoče, da odkrijemo, kako je vsak od nas poklican –na različne načine –k nečemu velikemu, in zato, da naše življenje ne bi ostalo zapleteno v mreže nesmisla, kar otopi srce. Poklic je vabilo, naj ne stojimo na obali z mrežami v rokah, temveč naj hodimo za Jezusom po poti, ki si jo je zamislil za nas, za našo osebno srečo in za dobro tistih, ki so okoli nas.

Sprejetje te obljube seveda zahteva pogum, da tvegamo in naredimo izbiro. Prvi učenci, ki so začutili Njegov klic, da sodelujejo pri nečem večjem, “so takoj pustili mreže in šli za njim” (Mr 1,18). Odgovoriti na Gospodov klic pomeni povsem zastaviti samega sebe in se soočiti z velikim izzivom. Pomeni biti pripravljen zapustiti vse, kar nas hoče priklepati na našo malo barko in nam preprečiti, da bi naredili dokončno izbiro. Poklicani smo, da smo drzni in odločni pri iskanju Božjega načrta za svoje življenje. Ko zremo »ocean« poklica, se ne moremo zadovoljiti s popravljanjem svojih mrež na ladji, ki nam daje varnost, temveč moramo zaupati Gospodovi obljubi.

…

V srečanju z Gospodom more nekdo začutiti privlačnost klica v posvečeno življenje ali v službeno duhovništvo. Gre za odkritje, ki privlači in obenem straši: čutiti se poklicani, da bi postali »ribiči ljudi« v ladji Cerkve s popolno podaritvijo samega sebe in prav tako z zvestim služenjem evangeliju, bratom in sestram. Ta izbira nosi s seboj tveganje –pustiti vse, da bi šli za Gospodom, se mu popolnoma posvetili ter postali njegovi sodelavci. Številni notranji odpori morejo preprečiti takšno odločitev in zlasti v nekaterih močno sekulariziranih okoljih, kjer se zdi, da ni več prostora za Boga in za evangelij, zlahka pademo v malodušnost in v “utrujenost upanja” (Homilija pri maši z duhovniki, posvečenimi osebami in laičnimi gibanji, Panama,26. januarja 2019).

In vendar ni večjega veselja, kakor da nekdo tvega življenje za Gospoda! Zlasti vam, mladi, želim povedati: ne bodite gluhi za Gospodov klic! Če vas On kliče, da hodite za Njim, ne povlecite vesel v čoln, temveč mu zaupajte. Ne dovolite, da vas okuži strah, ki nas hromi pred visokimi vrhovi, ki nam jih Gospod predlaga. Vedno se spominjajte, kako tistim, ki zapustijo mreže in čoln, da bi mu sledili, Gospod obljublja radost novega življenja, ki napolnjuje srce in poživlja naše potovanje.”

(papež Frančišek: Tvegati za Božjo obljubo, poslanica za 56. svetovni dan molitve za duhovne poklice 12. maja 2019)