Življenjsko daritev je zaključil duhovnik Aleksander Koren, vsi smo ga klicali Sandi.

Rodil se je 21. aprila 1972 v Mariboru. Krščen je bil v cerkvi sv. Lenarta v Slovenskih goricah. Od zgodnje mladosti je živel v župniji Marije Matere Cerkve Maribor. Leta 1991 je vstopil v bogoslovje, leta 1997 je obhajal novo mašo. Kot kaplan je najprej deloval v Šentjurju pri Celju, kasneje je bil župnik v Mozirju, Šmihelu nad Mozirjem, Rečici ob Savinji in Bočni ter Šmartnem ob Dreti. Od leta 2023 je bil duhovni pomočnik v združeni župniji Šoštanj, Zavodnje, Bele Vode ter v župniji Polzela in Sv. Andraž nad Polzelo. Bil je dekan gornjegrajske in gornjegrajsko-šaleške dekanije od 2016 do 2023, generalni asistent Združenja slovenskih katoliških skavtov in skavtinj, tajnik Škofijskega in medškofijskega odbora za družino, član škofijskega pastoralnega sveta, član duhovniškega sveta, koordinator za teološko pastoralne tečaje in medškofijsko sodelovanje ter voditelj Pastoralne službe v celjski škofiji.

V oporoki je izrazil željo, naj bo žara njegovega upepeljenega telesa, na večer in ponoči pred pogrebom, v župnijski cerkvi sv. Jurija v Mozirju. Povabil nas je, da se zberemo k slavljenju in celonočni molitvi.

V četrtek, 24. oktobra, je bila od 18. ure žara v župnijski cerkvi sv. Jurija v Mozirju, ob 21. uri sv. maša. V petek, 25. oktobra je bila ob 15. uri pogrebna sveta maša in po njej sprevod in pogreb na pokopališču Oljnek v Mozirju.

Bog nam je zatočišče in moč, pomoč v stiskah, vedno navzoča. Zato se ne bojimo, ko se zemlja spreminja in se gore majejo v osrčju morja; najsi hrumijo in se penijo njegove vode, najsi se tresejo gore ob njegovem vzdigovanju. (Ps 46)

V resnici, Gospod, nas je nenehno strah. Realnost je drugačna, ko se zdi, da nas vleče k dnu. Če dobro pomislim, pa v resnici ni druge poti kot vera vanj. On je edina pot in tolažba, drugje je ni. Amen. (zadnje Sandijeve zapisane besede na Facebook pred odhodom v večnost)

ŠKOFOVO PISMO OB 30. DNEVU SMRTI ŽUPNIKA ALEKSANDRA KORENA

Dragi župljani Mozirja, Šmihela, Rečice in Šmartna,

V teh dneh smo obhajali 30. dan od smrti vašega nekdanjega g. župnika Sandija Korena. Ker sem bil v času njegovega slovesa še na zasedanju škofovske sinode v Rimu, želim ob tej priložnosti še enkrat izraziti svojo hvaležnost za njegovo 22-letno duhovniško službo, ki jo je opravljal med vami. Bil je goreč, deloven in ustvarjalen dušni pastir, ki se ni zadovoljil z minimalnim in je hotel vedno več in najboljše. Želel je, da bi se verni ljudje bolj zavedali svojega krstnega dostojanstva in poklicanosti, da postanejo Jezusovi učenci, ki njegovih besed ne bodo ohranjali le zase, ampak bodo zanje pričevali svetu – tako s svojimi besedami kot z zgledom. To pa je vizija, ki jo ima tudi papež Frančišek in s katero je tudi mene pred tremi leti postavil za škofa v Celjski škofiji. Prav zaradi te vizije sva se lahko s Sandijem tudi takoj povezala in sem mu zaupal eno najbolj odgovornih služb na škofiji, to je vodstvo pastoralne službe. Ko mu zdravstvene okoliščine niso več dopuščale, da bi lahko to službo z vso močjo, kot si je želel, opravljal še naprej, sem se mu lahko v novem dekretu zahvalil za res veliko in požrtvovalno delo, ki ga je v zadnjih letih opravil z vodenjem procesa oblikovanja vizije Škofije Celje, s sodelovanjem pri reorganizaciji dekanijskih struktur, pri pripravi škofijskih in dekanijskih konferenc ter pri številnih drugih škofijskih in medškofijskih pastoralnih projektih.

Sadovi njegovega pastoralnega in vizionarskega dela pa so veliki in vidni tudi v vaših župnijah, kjer se je v zadnjih letih trudil, da bi izvedel proces povezovanja župnij in formiranja žive Cerkve, ki bo zmogla odgovoriti tudi na vedno težje izzive, ki zaradi spreminjanje družbe in kulture stojijo pred Cerkvijo danes. Svoje delo je opravljal vestno, pošteno in odločno. Tak pastir pa običajno ni deležen samo pohval in sprejemanja, ampak tudi nasprotovanja. Vse to je dar, ki ga duhovnik vsak dan polaga na Gospodov oltar, da ga Bog očisti, posveti in vrne Božjemu ljudstvu kot blagoslov in hrano novega življenja. Gotovo je bilo za mnoge slovo od dolgoletnega župnika težko in žalostno, a prepričan sem, da Bog po molitvi daje milosti pravega spoznanja in miru. Prosim tudi vas, da v svojih molitvah še naprej prosite za svoje pokojne in žive dušne pastirje, da bodo lahko tudi oni s svojo daritvijo izprosili Božjega blagoslova za vas, vaše družine, vašo župnijo in vso Cerkev, da v njej ohranja duha miru in vsestranske rodovitnosti v dobrem.

Vsem podeljujem svoj apostolski blagoslov,

Maksimilijan Matjaž,  celjski škof