Mladi so se od 18. do 21. avgusta 2014 zbrali pri Sv. Križu nad Belimi Vodami na duhovnih vajah. Prišlo jih je 40 in so s svojo mladostjo, veseljem in željo po duhovni rasti napolnili dom duhovnih vaj. Duhovne vaje so vodili mladi duhovniki iz Šaleške doline in katehistinja iz Šoštanja:
45 lolekov na duhovnih vajah za mlade naše škofije pri Sv. Križu
Mladi?
To so tisti – skoraj že odrasli! Otroci sigurno niso! Ampak na letošnjih duhovnih vajah pri Sv. Križu so vseeno neznansko uživali v risankah. :-)
Voditelji, ki smo pripravljali vsebino, se pač še kako dobro spomnimo tistih časov, ko smo s takooooo velikimi očmi zrli v ekran in spremljali pustolovščine risanih junakov. In tako smo kot temo letošnjega razmišljanja izpostavili: »Kakšen lolek sem v prepoznavanju Božjega klica« … Ja! Saj veste: Lolek in Bolek. Prav ta dva sta prišla do Sv. Križa in … – dobro, razjasnimo: nista zares lika iz risanke prikorakala po cesti mimo Belih Vod, smo ju pa vključili v zgodbo./…/
Vse skupaj se je začelo, ko smo se spraševali, katera tema bi to poletje nagovorila našo mladino. Pa smo rekli: »Avgust je počitniški mesec. Mora biti nekaj oprijemljivega, konkretnega iz življenja.« In ker vemo, da tako mi sami kot tudi mladi zadnje dni pred septembrom tako in drugače načrtujemo, smo sklenili, da bi bilo dobro govoriti o življenjskih načrtih. Misel se je brž ustavila na svetopisemski zgodbi o preroku Jonu, pa smo se nasmejali – ko ga je Bog poklical, naj gre oznanjat v mesto Ninive, je šel prav v nasprotno smer, ker imel pač svoje načrte. Kakšen lolek! /…/ In potem smo pomislili: sem jaz v resnici drugačen? Ali pa sem tudi jaz Lolek?/…/ Morda pa Bolek? /…/
Lotili smo se branja, dela, molitve, pisanja, razmišljanja, celo šivanja … Nastal je program, ki smo ga ta teden z mladimi tudi doživeli. Začeli smo z ogledom risanke – Lolek in Bolek sta torej čisto zares bila zraven – le da ne kar tako; če junaka v klasičnih epizodah nista govorila, je imela naša risanka sporočilne podnapise. Potem je sledilo nekaj vsebinsko povezanih iger. Pa seveda spoznavanje. Smeh. Pesem. /…/
In potem platno. Ja, prav vsi mladi so se zbrali v enem prostoru, med vrati pa je izhod zapiralo platno. Nad njim sta se pojavila Bolek in Lolek. Pa še tista deklica, ki ju je tudi v risankah spremljala-Tola. In prerok Jona. Vsi seveda v podobi lutk. To je bilo smeha! /…/ Pa tudi sporočilnosti.
Po odigranem je bil pred mladimi izziv. Prek različnih metod, včasih dela v skupini, včasih dela v tišini, včasih prek meditacije – so o predstavljenem razmišljali. V pomoč jim je bila knjižica, ki smo jo voditelji izdali za to priložnost in ki vsebuje vprašanja, ki aktualizirano temo povezujejo z življenjem posameznika. Niso bili redki, ki so znali pogledati vase. Skupaj smo ugotavljali, kakšni loleki smo v resnici, ko se preveč obremenjujemo s svojimi načrti in pozabimo na Božje. Prek pričevanj smo se učili, kako si lahko v življenju naredimo še tako dodelan načrt z vsemi podrobnostmi, ko pa pokliče Bog – se vse naše ideje postavijo na glavo. In takrat se največkrat počutimo kot kakšen lolek.
Pa nič hudega: spoznali smo tudi, da Gospod vsakemu od nas na osebno življenjsko pot pošilja markacije. Znamenja, ki nam kažejo pravo smer. Lahko so to ljudje, lahko dogodki; predvsem pa je pomembno, da jih znamo prepoznavati. Da jih sploh gledamo. Jim skušamo slediti. Da si sploh želimo iti po pravi poti. Po poti, ki vodi do našega cilja. /…/
Sv. spoved, molitev, pesem, sv. maša, nočno bdenje pred Najsvetejšim – vse to nam je pomagalo, da smo prav vsi prisotni spoznali, da naš cilj ni dober avto, ni lepo stanovanje, odlična služba, niti ne družina – čeprav si morda kaj od naštetega želimo, so naš skupen cilj nebesa. Košček njih smo doživeli v dneh, ko smo bili skupaj pri Sv. Križu. Bilo je res nepozabno! S težkim srcem smo se ločili, a prav vsak je s seboj v dolino odnesel grmiček, ki si ga je zasadil. Saj veste: tudi nad glavo preroka Jona je zrasel grm in ko mu je delal senco, je besni prerok čutil Božjo ljubezen.
No, ko je grm pojedel črviček, je bilo nekoliko drugače … Jona je pihal in puhal na vso moč … skoraj tako kot igralec Gregor Čušin, ki nas je obiskal v času teh duhovnih vaj in posebej za našo skupino odigral monokomedijo »Jona – besni prerok«. Z zares doživeto odigrano jezo, še posebej pa z vsebino igre, je navdušil! /…/ Čušin je odšel, navdušenje pa je ostalo. Tudi po vrnitvi v dolino, v vsakdanje življenje ostajamo prijatelji, povezani. Nagovorjeni. In polni duhovne moči za vse, kar prinaša zaključek počitnic.
Mojca Štruc