Na duhovnih vajah v Nazarjah se je ob škofu Maksimilijanu in voditelju p. Jožetu Robleku zbralo 19 duhovnikov. Zbrali smo nekaj utrinkov in vtisov.

 

Osebni vtisi iz duhovnih vaj v Nazarjah 2022:

Navajen sem bil klasičnih duhovnih vaj, kjer smo poslušali predavanja – razmišljanja o duhovniškem etosu, odnosu do zakramentov, celibatu, naši identiteti, morda o liku kakšnega svetnika.

Letošnje duhovne vaje  so me nagovorile na drugačen, nov in svež način.

Čeprav sem nosil v sebi kopico skrbi, so že po prvem patrovem nagovoru izpuhtele, ali pa sem gledal nanje z drugačne plati. Čeprav se udeleženci  duhovnih vaj po značaju kar precej razlikujemo, smo vseeno zaznali močno duhovno atmosfero, ki nas je usmerjala v vsebino srečanj s patrom Roblekom ali pri sveti maši s škofovim nagovorom. Kadar koli sem bral evangelije, sem jih pri meditaciji porinil v neko situacijo, za katero se mi je zdelo, da se v njej nahajajo verniki.  Pri branju božje besede na teh dnevih, sem zaznal srečanje s Kristusom in da sem sam večkrat nahajam v situaciji kot apostoli. Niso pomembne Jezusove besede samo apostolom v tistem času, ampak jih danes govori tudi meni, me osebno nagovori. Ravno evangelij mi razjasni, v kakšnem položaju in situaciji se nahajam. Na novo sem slišal Kristusove besede in jim skušal prisluhniti, manj pa poslušati samega sebe ali se celo nase zanašati.

Da rajši poslušaš sebe in druge, je menda kar pogost pojav med nami duhovniki. Spoznal sem, da je način duhovnega razmišljanja in življenja, kot smo ga odkrivali v Nazarjah, potreben za krepitev naše duhovniške osebnosti, saj nas  postavi pred Kristusa, da zaslišimo njegove besede in v moči njih ustrezno oznanjujemo sodobnemu svetu.

Mirno lahko rečem, da je bil to čas milosti, predvsem pa velikega notranjega miru. Še danes ga nosim v sebi.

Janez Furman, župnik v Loki pri Zid. Mostu

 

Po osmih dneh:

Pretekli teden smo bili duhovniki Celjske škofije povabljeni v Nazarje na krajše duhovne vaje. Skupna srečanja duhovnikov ob škofu so običajno delovne narave, načrtovanja, zadolžitve ali pa smo deležni njegovih spodbud. Tokrat smo bili duhovniki skupaj z njim v molitvi z Božjo besedo. Ob voditelju p. Jožetu Robleku smo bili vsi povabljeni k poglobitvi prijateljstva s Kristusom – da bi ob Božji besedi in zakramentih Bog spreobračal našo miselnost, čutenje, da bi se naravnali na Njegovo. Preprosto to, kar običajno pridigamo, da naj počnejo tudi verniki naših župnij.

  Včasih se tudi sam težko odtrgam od vsakdanjih dolžnosti celo za najbolj temeljno stvar: za krepitev vere v Boga, vere v Njegovo aktivno navzočnost v mojem vsakdanu. Premagati to skušnjavo, da se svet brez mene ustavi, je že velik dar. Za duhovne vaje se mi zdi res vredno iti na »nekajdnevno pot v Emavs«. Če ne drugega, so duhovne vaje v meni znova okrepile žejo po Jezusu, hrepenenju po Njegovi jasni besedi za moj vsakdan, ki je poln stvari, ki me presegajo. Gospod je v času sinodalne zavesti presenetil z občestvom, kjer smo duhovniki lahko iskreno delili svoje križe in radosti, svoje izkušnje delovanja, čakanja, besede ali molka Boga. Ker Gospod ne dela nič na silo, se blago dotika naših src, se na fare morda ne vračamo z gorečimi obličji, kakor Mojzes z gore.  Tisti, ki smo bili skupaj v preteklem tednu pa smo zaznamovani z novo izkušnjo živega Boga: v Njegovi besedi, zakramentih, občestvu.

In če smem nekoliko sanjati, bi si takšne duhovne osvežitve ob Božji besedi, z brati duhovniki in škofom želel precej pogosteje, kakor si mislim, da si lahko za to vzamem časa ob svojih zadolžitvah. Ampak si upam trditi, da bi nas tisti, ki si želijo od nas oznanila živega Kristusa, sami prijavili na takšne osvežitve vsaj vsaka dva meseca.

Janez Kozinc

 

Včasih sem si skrbno izbiral datume, kdaj bom šel na romanje, kdaj na duhovne vaje, lepo čez leto razporedil udeležbo na raznih seminarjih. No, saj tudi takrat ni bilo tako umirjeno, kot zveni. Dejstvo je, da je čas, ko so bila srečanja v fizični obliki omejena, ponudil veliko več srečanj in izobraževanj po spletu. Za razne duhovne spodbude in odmike pa kar ni bilo časa, češ “zdaj pa tega res ni treba”. Kakor da ne bi bilo potrebe po molitvi, po zakramentih, po občestvu. In ja, brez velikega oklevanja sem se prijavil na duhovne vaje p. Robleka. 

Kaj mi ostaja? Doživljal sem sprehode med čisto preprostim poljskim cvetjem skupne molitve in že malo malo manj uhojene poti meditacije in kontemplacije. Odložil sem domače obveznosti (telefon in elektronska pošta sta mirno počakala), umiril dnevni ritem, spet pošteno spal in pošteno meditiral. 

Hvaležen za bratsko skupnost in še bolj Dobremu Bogu. 

Simon Potnik

 

Bil sem presenečen in vodstvu Doma zelo hvaležen, ko so mi dovolili, da sem smel za štiri dni od 20. do 23. februarja iti v Nazarje, kje sem skupaj z celjskim škofom Maksimilijanom Matjažem  vodil duhovne vaje za duhovnike iz njegove škofije. Bilo jih je 20. To  so res čudoviti duhovniki. V njih je Jezus preko premišljevanja evangelija in medsebojnega pogovora o tem, kaj so v molitvi doživeli, prebudil prvotno ljubezen in poživil njihov poklicanost in poslanstvo. Odhajali so spreobrnjeni in spremenjeni, zavedajoč se svojih človeških slabosti, v želji, da bi v ponižnosti hodili za svojim ljubečim Gospodom Jezusom Kristusom. Imajo čudovitega škofa, gorečega oznanjevalca evangelija, ki osvaja človeška srca za Boga. Zelo sem hvaležen škofu Maksimilijanu, da sem smel spremljati te duhovnike na njihovi duhovni poti. Ko sem se danes zbudil, čeprav utrujen od napornega dela, sem čutil, kako nas ima Jezus rad. Pri evangeliju smo slišali, kako nas Jezus ljubi: Kakor je ljubil Oče mene, tako vas ljubim jaz, tako se tudi vi medsebojno ljubite (Jn 15).

p. Jože Roblek DJ