Današnje jutro je eno tistih izbranih…
Eno tistih, ki se ga bomo spominjali po pričakovanju… tistem, vzhičenem, ko utrip narašča … ko veš, da prihaja nekaj Velikega … nekaj, kar se vtisne v srce in ostane tam — za vselej.
Spoštovani gospod škof dr. Maksimilijan Matjaž, cenjeni gospod župnik Alojz Kačičnik ter vsi navzoči duhovniki, prav lepo pozdravljeni, iskren pozdrav tudi vam, dragi botri in starši.
Prav poseben pozdrav pa namenjam vam, naši birmanci — zaradi vas smo danes tukaj zbrani in z veseljem stopamo z vami na tej pomembni poti vere.
Dragi naši otroci …
Ko se danes oziramo na začetek vaših življenj, se prav vsak izmed nas staršev spominja tistega velikega pričakovanja, ko smo vas še nosili pod srcem.
In potem ste prišli na svet … prijokali ste … in mi smo vas objeli, vas poljubili, vas držali za roke … učili jesti, govoriti, hoditi.
V cerkvi ste prejeli sveti krst, prvi zakrament, s katerim ste bili sprejeti v Božjo družino. Ponosno smo vas gledali kot prvoobhajance, vas spremljali k verouku, na oratorije, šmarnice, birmanski vikend …
… in v tem prazničnem jutru smo zopet prišli z vami, v Božjo hišo, v našo cerkev … Kajti ponovno vas želimo pospremiti, tokrat na začetku povsem nove, še nevidene poti.
Poti, ki jo boste odslej hodili sami, kot mladi odrasli kristjani …
Danes ste tukaj – pred nami – zrelejši, pogumnejši, pripravljeni, da prejmete zakrament svete birme. Prejeli boste darove Svetega Duha, Boga Ljubezni …Prejeli boste pravzaprav vse, kar potrebujete, da odjadrate proti obzorjem življenja, ki vas čakajo … Vi, dragi naši otroci, ste dar, ki nam je bil podarjen … od našega Gospoda.
Tako neskončno dragoceni ste za nas!
In tako neskončno ponosni smo, ko vas danes gledamo … na začetku nove poti …
Odprite življenjske nahrbtnike, shranite notri darove Svetega duha, saj vas bodo utrdili v veri in vam dali moč za življenje, ki je pred vami.
Naj vas Njegova navzočnost spremlja v vseh vaših odločitvah, naj bo vaš tihi sopotnik v dvomih in vir poguma v izzivih.
Naj vas Sveti Duh vodi in navigira … potem vemo, da bo vse prav — in da bo vaša pot vodila proti najlepšemu razgledu.
Kajti — vera zmore gore premikati!
Zdaj pa se za trenutek vsak pri sebi ustavimo …
Ozrimo se v svoje srce in se vprašajmo:
Kaj danes prinašamo pred Gospoda v to Božjo hišo?
Kaj želimo tukaj odložiti, da Gospod prečisti, prenovi, okrepi?
Naj nas ta trenutek notranje pripravi, da bomo odprti za vse, kar nam želi podariti — prav danes, prav tukaj.
Janja Jordan