Škof Maksimilijan je bil 15.1.2023, na nedeljo pred nedeljo Božje besede, gost v oddaji Obzorja duha.

Škof je v oddaji je povedal:

Kaj pomeni biblicist?

Prihaja iz imena Biblija, ki je najstarejše ime za Knjigo vseh knjig. Biblija dobesedno pomeni kraj, kjer je nastajal material, na katerega so pisali tekste Svetega pisma. Biblicist se strokovno ukvarja s Svetim pismom tudi z vidika jezikov, kulture in zgodovine.

Sveto pismo ali Biblija?

Oboje je pravilno poimenovanje. V slovenščini smo se odločili za tradicijo poimenovanja, ki izhaja iz Septuaginte, kjer ime Sveto pismo pomeni vse navdihnjene spise Svetega pisma. Beseda Biblija je nekoliko bolj strokovna, pri besedi Sveto pismo pa je nekoliko večji poudarek na vsebini in na tistemu, ki sporoča in govori po besedah Svetega pisma.

O nastanku spisov Svetega pisma

Zgodovina je dolga cca 2000 let, je dolg proces tudi ustnega izročanja. Modrost, ki je zorela med ljudmi, se je prenašala iz roda v rod. V začetku osnovanja izraelske države, še posebej pa po vrnitvi iz Babilonskega suženjstva, kjer so se verjetno prvič srečali z metodami zapisovanja, se je začelo bolj sistematično zapisovanje teh najstarejših besedil. Teksti so nastajali od leta 1000 pr. Kr. v času Davida (fragmentarni zapisi), od 5. stoletja pr. Kr naprej pa se začne sistematično zapisovanje, ko nastane razred prerokov in duhovnikov, ki so bili posvečeni pisanju.

Kaj pomeni v bibličnem jeziku govoriti o krščanstvu?

Sveto pismo je razvilo svoj jezik, ki je celosten, človeški jezik. Nastajalo je iz navdihnjenega odnos med Bogom in človekom, ki upošteva človekovo celovitost. Največja značilnost svetih besedil je večslojnost, tako da lahko vsak vstopa v ta odnos. To ne pomeni, da vsak razume iz svojega vidika, ampak da vsak lahko zasluti svoj odmev v besedi. Večslojnost pomeni, da Božja beseda najprej nagovarja človekovo življenje, njegov topos, njegovo konkretno zgodbo. V svetopisemskih zgodbah zato odkrivamo življenjska sporočila. Druga stopnja besedil je podoba/simbol: ko neka podoba razodeva drugo, da lahko gremo v razumevanju vedno globlje. Tretji sloj pa je duhovni sloj, ki želi da človek presega svoje meje, beseda ga razširja, ker prihaja od zgoraj in človeka usmerja ven iz sebe in s tem v rast.

Kako Bog gleda na naš greh?

Greh se vedno dogaja v odnosu, enako kot dobro. V Svetem pismu imamo tudi zakonodajna besedila, imamo 10 zapovedi, ki so besede modrosti Boga človeku – Bog človeku predaja svojo vizijo v njegovem razumevanju, človek pa v odgovoru išče pravo pot. Ključni poudarek je vedno, koliko je človek pripravljen iti iz sebe, iz svojega lastnega interesa k drugemu/Drugemu.

O nedeljskem evangeliju Jn 1,29-34 (Jezus in Janez Krstnik)

V Cerkvi imamo ciklus 3 let, v katerem so razporejeni odlomki skozi celotno odrešenjsko zgodovino. Ustvarjamo se pri posameznih dogodkih, ki nam razodevajo vizijo Boga in človeka. Po božičnem času se začne čas leta, zato beremo začetek Jezusovega delovanja – srečanje z Janezom Krstnikom. Janez sam iz sebe ni mogel prepoznati Jezusa. Človek se mora Bogu odpreti, se mu dati in svobodno vstopiti v odnos. Ta odnos vzpostavi Gospodov Duh – šele ko je On prišel, ga je Janez lahko prepoznal, videl širše in dlje. V njem je prepoznal Jagnje Božje. Ta podoba spremlja človekov odnos z Bogom vse od začetka: že Kajn in Abel sta darovala Bogu, kar sta imela. Po Božjem klicu se zgodi Abrahamova daritev sina Izaka, kjer se razodene resnica, da se človek ne more v polnosti izročiti Bogu; da je Bog tisti, ki se mu izroča, ne on njemu. Naslednja velika podoba jagnjeta je v kontekstu pashe, kjer je prav kri jagnjeta v noči prehoda obvarovala smrti Izraelce. Podobo jagnjeta srečamo na poti Izraelcev skozi puščavo, ko so, ko se je nakopičil greh, uvedli ritual, da so na jagnje simbolno položili grehe naroda in ga izgnali v puščavo.

V Jezusu se uresničuje prav to:

• Bog stopa na mesto človekove daritve,
• Bog človeka varuje pred smrtjo,
• Bog je tisti, ki jemlje nase človekov greh in smrt.

O apostolu Pavlu

Pavel predstavlja prehod od besede v življenje. Vse življenje je kot Savel študiral Božjo modrost in postavo in se želel na tak način združiti z Bogom. Prišel je do spoznanja, da ga samo modrost lahko pripelje celo do tega, da je pripravljen v imenu življenja ubijat. V velikem dogodku srečanja s Kristusom pred Damaskom pa se zgodi to, kar je nadaljevanje skrivnosti Božjega učlovečenja – Bog ni več samo v besedi in modrosti, ampak je v drugem, v človeku.

O Svetem pismu in sinodalnosti

Prva faza, ki bo še trajala, je to, da se v Cerkvi zavedamo, kdo smo: da smo občestvo, Kristusovo telo, Božja družina. Zato poudarek občestva tudi v drugi fazi. Občestvo pa lahko živi takrat, ko se odpira drugim. Zato poziv k misijonskemu poslanstvu: ponesti oznanilo življenja iz svojih okvirov svetu. Geslo druge faze je vzeto iz preroka Izaija, ki je starozavezni prerok univerzalnosti: Razširi prostor svojega šotora!  Razširi svoj pogled, svojo ljubezen, ko sprejmeš drugega, postaneš Božji človek v polnejšem pomenu besede.

 

 

Tukaj najdete posnetek celotne oddaje.