V tem tednu smo povabljeni, da se povežemo v molitvi binkoštne devetdnevnice in prosimo darov Svetega Duha, da se bomo na poti pastoralne prenove prav odločali in postajali vedno bolj povezana in pristna Cerkev Jezusovih učencev. Združimo se v skupni molitvi, kot so Marija in apostoli čakali prve binkošti in Svetega Duha Tolažnika, ki jim ga je obljubil Jezus.

»Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14).

Ko je nad učence na binkoštni dan prišel Sveti Duh, so bili zbrani v istem prostoru skupaj z Marijo. Bili so tam, kjer so pred dnevi z Jezusom obhajali zadnjo večerjo. Po Jezusovi smrti so bili prestrašeni, da bodo rimski vojaki prišli tudi po njih in se bo z njimi zgodilo isto, kot se je z Jezusom.

Preplašeni, a skupaj. Za zaprtimi vrati, z njimi je Marija.

To je dogodek, ki se na nek način ponavlja vedno, ko se zberemo skupaj kot občestvo in prosimo darov Svetega Duha, da bi postali kristjani v Njegovi moči, da bi lahko pričevali.

Vemo, da brez moči od zgoraj, brez Gospodovega Duha ni krščanstva, ni naše vere.

Naša vera ni vera v to, da smo mi sami močni in bomo v življenju vedno vse prav storili.

Ni vera v to, da moramo biti mi sveti, če hočemo, da bo Bog zadovoljen z nami.

Ni vera v to, da moramo najprej mi narediti to in to in bomo šele nato deležni Božjega blagoslova.

Vera ni to, da moramo najprej mi nekaj znati. Globina naše vere se ne tehta od količine našega znanja.

Vera se začne šele takrat, ko začutim, da me ima Nekdo rad, da imam Boga, ki je z menoj, ki je moj, ki je ob meni. Da je Bog velik v mojem življenju, da je v mojem življenju že nekaj velikega storil.

Ko sem pripravljen za Boga tudi pričevati, ko se o njem pogovarjam z drugimi, kakor se pogovarjam o čem drugem. Danes se nam je namreč težko pogovarjati o Bogu, kakor da o Bogu ne bi nič vedeli, kakor da bi se morda Boga sramovali, ali pa kakor, da bi se sramovali našega notranjega občutja. Težko odpiramo svojo dušo in govorimo drugim o sebi. A če se ne pogovarjamo, vsako prijateljstvo zamre. Če se ne trudimo in odnosov ne negujemo, bo še tako lepo prijateljstvo enkrat zamrlo. Če se ne bi trudili negovati stikov npr. s svojimi sorodniki, bi na njih sčasoma pozabili. Daleč od oči, daleč od srca. Ta resnica velja tudi za Boga. Bog ni nasilen in trd, da bi zahteval, da gremo mi k njemu, da mu verjamemo, mu zaupamo. Bolj kot naše velike besede, bolj kot našo osebno izkaznico, kjer bi pisalo, da smo kristjani, želi našega zaupanja, naše resnice, našega srca, našega duha. 

O Duhu se najtežje pogovarjamo. Nebeškega Očeta si še lahko predstavljamo; poznamo priliko o usmiljenem očetu in izgubljenem sinu, ki nam predstavi ljubečega nebeškega Očeta, ki sina pusti v svobodi, ga potrpežljivo čaka in ga z ljubeznijo sprejme in objame.

Ko razmišljamo o Sinu, se najprej spomnimo na trpljenje. Sin je pripravljen dati za nas vse, da bi nas na svojih ramenih pripeljal k nebeškemu Očetu, da bi bili skupaj sinovi in hčere nebeškega Očeta. Učencem je bilo zelo težko, ko se je Jezus poslovil od njih. Ob svojem vnebohodu jim je obljubil, da bo poslal svojega Duha, ki bo vedno z njimi, da jih bo učil in spomnil vsega, kar jim je povedal.

Pomembno je poznati Svetega Duha, ki je:

🕊️ Tolažnik: tisti, ki me tolaži, ko sem v stiski, mi govori, da nisem sam. Žalosten sem takrat, ko se mi zdi, da so me vsi zapustili, da mi nič ne uspeva. Gospodov duh me tolaži in me spodbuja: “Jaz sem s teboj!” Ponavlja mi to besedo, ki mi jo je izrekel prvič pri krstu.

🕊️ Prišepetovalec: govori mi prave besede, ko jih potrebujem. Ko moram nekomu nekaj prav povedati, tudi takrat, ko me nekdo ne sprašuje, pa potrebuje mojo besedo. Božji Duh v meni je najbolj ustvarjalen Očetov Duh, ki mi pove besedo, ki bo šla do srca. Samo tista beseda namreč ostane.

🕊️ Advokat, zagovornik: me zagovarja, ko naredim nekaj narobe, ker me pozna, me ljubi, ve, kakšen je namen mojega življenja.

To so velike resnice Svetega Duha, za katerega darove prosimo. Ob materialnih darilih, ki vsa slej ko prej minejo, nam ostane spomin na lep trenutek, ko smo nekaj prejeli in na človeka, ki nam je to podaril.

Prvi pogoj za prejem darov Svetega Duha je, da jih odpremo – tako da trkamo na njegova vrata, da smo v odnosu z njim, ga pozdravimo, nagovorimo, … da gradimo odnos z njim, ga pokličemo, prosimo, mu verjamemo, govorimo o njem. Da vemo, da nas Sveti Duh tolaži, tudi ko nam kaj ne gre in smo osramočeni, da nas krepi in zaupa v nas, da zmoremo.

Vsi učenci v binkoštni dvorani so v Apostolskih delih našteti po imenu. Ime pomeni, da me Bog osebno ljubi, da sem jaz, tak kot sem, dragocen v Božjih očeh. Zato pri krstu starši najprej izgovorijo ime, s katerim gremo v svet in po katerem nas Bog pozna. Pri birmi obnavljamo to zavezo krsta: Prejmi potrditev, dar Svetega Duha.   

(iz pridige škofa Maksimilijana pri slovesnosti svete birme v župniji Svetina v soboto, 20.5.2023)

Posnetku celotne pridige lahko prisluhnete spodaj ali v Google Podcastih.

Delite prispevek s prijatelji!