Uvod v sv. mašo:

Bogoslužje velikega četrtka nas vabi, da vstopimo v velikonočno tridnevje kot v eno samo veliko praznovanje, ki se začne z znamenjem križa pri tej sv. maši Gospodove večerje in se bo končalo s končnim blagoslovom pri velikonočni vigiliji. Vmes med različnimi obredi ne bomo delali znamenja križa in ne bo sklepnega blagoslova, saj je tridnevje ena sama skrivnost Božjega odrešenjskega dela, v katerem se nam razkriva obličje usmiljenega Očeta in ljubezen njegovega Sina, ki nam je izkazal ljubezen do konca, da bi nam povrnil našo resnično podobo ljubljenega Božjega otroka.

Danes bomo zrli podobo Boga, ki ne zahteva mojega služenja, ampak sam pokleka pred človeka, da bi mu umil noge – tudi moje in tvoje. Noge, prašne od poti, ranjene od padcev in utrujene od bega.

Nagovor:

Ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, je skazal svojim ljubezen do konca. 

Dragi bratje in sestre, veliki četrtek se začne z vonjem po svetih oljih, ki sem jih dopoldne z duhovniki iz vse škofije blagoslovil in posvetil med krizmeno mašo. Blagoslovljena olja so živo srce zakramentov in znamenja Božje moči in usmiljenja, ki jih je Bog zaupal Cerkvi po duhovnikih kot moči njegove odrešenjske navzočnosti. Veliki četrtek je prav po skrivnosti duhovništva in evharistije sveto neizbrisno znamenje Božje zaveze med človekom in Bogom.

Pri tej večerni sv. maši Gospodove večerje se olju pridruži še voda, kot simbol očiščevanja in življenja.

Evangelist Janez presenetljivo ne govori o sami večerji, ki je v središču tega bogoslužja. Ne govori o kruhu, ki ga je Gospod dal kot svoje telo v hrano za večno življenje, ampak nas popelje nazaj pred sam dogodek zadnje večerje, ko je Jezus svoje učence pripravljal na obhajanje svete evharistije.

Pokazal jih je, kaj je potrebno, da bi lahko srečali s to veliko skrivnostjo Božje ponižnosti, ko se nam Vsemogočni sam želi prepustiti navzoč v preprostem kruhu in vinu.

»Ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan.« (Jn 13,3-5)

Jezus se je pred večerjo sklonil pred vsakim izmed svojih učencev in jim umil noge. Osemkrat je v današnjem evangeliju zapisana ta beseda: Umil jim je noge. Ni jim umil src, ni jim umil rok, ni jim umil oči. Umil jim je noge. Noge na nek način predstavljajo vso človekovo življenje. Človek se lahko svobodno odloča, kam bo šel, komu bo sledil, kaj bo delal. Noge ga lahko peljejo po Jezusovih stopinjah, ali pa ga vodijo stran od njega. Noge se zdijo, da so svobodne. A vemo, da to ni res, saj nas lahko hitro zapeljejo in odvedejo tja, kamor nočemo.

Zato nam Gospod v vsakem zakramentu najprej s svojo ponižnostjo in usmiljenjem umije noge, da bi se lahko svobodno odločili zanj, ga sprejeli in hodili za njim.

Ni pa vedno lahko sprejeti Božje ponižnosti in usmiljenja. Tudi Peter se upira: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne! »Kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, razumel pa boš pozneje.«, pravi Jezus.

Peter bo šele kasneje spoznal, da ljubezen zahteva zaupanje in predanost, še preden vse razumemo.

Ljubezni se ne da zaslužiti in tudi ne razumeti. Lahko jo samo hvaležno sprejmemo in darujemo naprej. To je logika evangelija in logika evharistije.

Gospod to ponavlja pri vsaki sveti maši, ko stopa v borno podobo kruha in vina, da bi ga mi lahko okusili in sprejeli, da bi se ga lahko dotaknili s svojim življenjem, s svojim delom, s svojimi skrbmi, s svojim veseljem, pa tudi z svojimi razočaranji in z žalostjo. K sveti maši prinašamo vse, kar smo. Gospod vse to sprejema in umiva, kot umiva noge svojih učencev.

In nam vrača v svojem milostnem daru, da bi tudi mi lahko darovali in živeli – »ne samo zase, ampak zanj, ki je za nas umrl in vstal.« Vsakič, ko obhajamo evharistijo, stopamo v to dinamiko življenja, ki je hkrati daritev in ljubezen. Prav zato se evharistija nadaljuje v našem življenju. Vedno znova smo tudi sami pred tem izzivom, da se sklonimo pred drugim, čeprav tega ni vreden in mu umijemo noge – mu odpustimo, čeprav žali, mu pomagamo, čeprav nas zavrača.

Ni ljubezni brez daritve, ni nekaj novega brez pripravljenosti izgubiti nekaj sebe.

Včasih pomeni darovati se tudi sprejeti, da mi drugi umije noge; pomeni ponižno priznati, da potrebujem drugega. Peter – in verjetno tudi vsak izmed nas – je težko priznal in sprejel, da mu bo drugi umil noge. Darovati se zato tudi pomeni ponižno priznati, da nisem vsemogočen in da potrebujem drugega.

Zato nam Bog pri vsaki evharistiji daruje svoje najdragocenejši dar – svojega Sina, ponižno darovanega v kruhu, vinu in besedi, da bi ga lahko sprejeli in z njim okrepili in počasi preoblikovali svoje življenje – svoje misli, besede in dejanja. Danes. na veliki četrtek, na rojstni dan te Božje ponižnosti in ljubezni, si izprosimo darov Svetega Duha, da bomo lahko to skrivnost ljubezni spoznali, jo vzljubili in jo z Božjo pomočjo tudi živeli. Amen.