»Vstal je Kristus, upanje moje!«
Praznik velike noči nam oznanja največjo radost naše vere, da je namreč življenje močnejše od smrti, da zlo ne more zmagati, da je ljubezen trajnejša od sovraštva. Velika noč nam govori o Bogu Očetu, ki je tako ljubil svet, da je poslal svojega Sina, da bi se človek rešil smrti, strahu in osamljenosti.
Govori nam o Sinu, ki je ljudem izkazal ljubezen do konca, tako da je vstopil v rane človeštva, si naložil naše stiske in odprl grobove. Križani in Vstali ni prikazen, ampak Božji Sin, ki nosi rane na rokah, nogah in srcu.
Po njih ga je prepoznala Magdalena, ki se ga je dotaknila v svoji bolečini in osramočenosti, po njih ga je prepoznal Tomaž, ki se ga je dotaknil v svoji neveri in samozadostnosti. Po njih so ga prepoznali mnogi in postali Njegovi pričevalci vse do današnjih dni.
Velikonočnega oznanila se ne da sprejeti le z razumom. Vera v vstajenje je dar, ki se nam ne vsiljuje, ampak ga lahko le sprejmemo – v svobodi in ljubezni. Vstali Kristus nam podarja Svetega Duha, da bi se lahko prepoznali kot ljubljeni Božji otroci, njegovi bratje in sestre.
Velika noč želi v nas prebuditi hrepenenje po tem Gospodovem Duhu, ki lahko tudi naše telesno življenje spreminja v večno. Vstali Kristus je svoje učence petdeset dni pripravljal, da so mu zaupali in so se odprli Božjemu Duha.
Tudi nam podarja svojega oživljajočega Duha. Brez Božjega Duha bi bili naši velikonočni prazniki le lep obred ali spomin na otroške dni in lepo pripravljeno mizo z velikonočnimi jedili.
Velika noč ni oddaljen dogodek. Velika noč se dogaja danes. Jezusovo vstajenje ni le čudež, je povabilo. Povabilo, da znova verujemo, znova upamo in znova ljubimo.
Povabimo Vstalega k naši mizi, v naše domove, v svoje konkretno življenje, v svoje rane in stiske, tudi v svoje grobove. Sprejeti Vstalega pomeni priznati, da sami nismo protagonisti in dajalci življenja, ampak da živimo iz ljubezni Drugega, da potrebujemo usmiljenje in odpuščanje. Življenje se rojeva le na način ljubezni, ki se daruje, ko gre iz sebe k drugemu.
Danes mnogi bežijo pred mislijo na trpljenje in bolečino umiranja. Razumljivo je sicer, da se človek boji trpljenja, starosti, onemoglosti in smrti. Sodobna družba, kjer se izgublja vera v Boga življenja, nas prepričuje, da življenje v nemoči nima vrednosti, da trpljenje človeku jemlje dostojanstvo.
Toda življenje ostaja vedno dar, ki človeka presega. Sveto pismo nam vedno znova govori: »Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si!« (43,1) Te besede Boga življenja veljajo vsakemu človeku, naj si bo mlad ali star, bolan ali zdrav, pogumen ali boječ. Življenje se ne ceni po učinkovitosti, ampak ima vrednost samo v sebi.
Naj vas tudi letos velikonočno oznanilo napolni z zaupanje v zvestobo nebeškega Očeta in ljubezen njegovega Sina. Naj se vas dotakne z ljubeznijo, usmiljenjem in bližino. Velika noč je zmaga upanja in novo rojstvo. Naj vas na vaših poteh proti večni domovini spremlja Božji blagoslov in velikonočna aleluja!
Maksimilijan Matjaž, celjski škof
Velika noč v letu Gospodovem 2026
