Škof Maksimilijan je bil gost v oddaji Iz roda v rod na Radiu Maribor, kjer sta se z novinarjem Tonetom Petelinškom pogovarjala o velikonočnem prazniku.

Škof je intervjuju povedal:

O hrepenenju po življenju

Velika noč je veselje in hvaležnost nad življenjem. Ljudje hrepenimo po življenju, zato ima tudi čas priprave na veliko noč namen, da bi z večjo močjo zahrepeneli po tem daru življenja, ki nam ga Bog daje. Odmevanje velikonočnega časa je po tem še daljše, saj velikonočni čas do binkošti traja 50 dni, kar je več kot 40 dni postnega časa. Vrhunec velikonočnega časa pa je razlitje Svetega Duha.

Priprava na veliko noč kot pot na goro

Človeška narava se vedno bojuje, da ne bi zadušila semena življenja. Zato so nam kot trening dani post, molitev in dobrodelnost, z namenom, da bi prišli globlje k samemu sebi in k resnici Boga, ki je Bog življenja.

Šele, ko se človek resnično zave daru življenja, je lahko svoboden, ne ogroža drugega ter ni ogrožen od drugega, ampak mu drugi še pomnožuje ljubezen in veselje.

O zapovedi ljubezni

Božja beseda pred besedo zapoved je: Poslušaj, Izrael, Gospod je tvoj Bog, tvoj edini. Ljubi Gospoda, svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem in svojega bližnjega kakor samega sebe.

Poslušaj je moto naše sinodalne prenove Cerkve, saj kaže na ključni proces odpirati se drugemu. Umrljiva narava zmaguje prav v tem, da človeka zapre v strah pred samim seboj, pred smrtjo, pred koncem, ga izolira. Bog pa pravi: Poslušaj, odpri se! Zapoved ni nekaj, kar nam je dano od zunaj kot breme in omejitev, ampak se razodeva kot dar našega življenja.

Živim pred Bogom, ki me ljubi, me spoštuje, ki mi ni sovražnik, ki iz mene ne dela služabnika, ampak Božjega otroka. Ni močnejšega eliksirja, kakor zavest ljubljenosti, ki nas osvobaja in sprošča vseh strahov.

O Cerkvi kot organskem občestvu

Že Mojzesu se je Bog razodel v gorečem grmu kot življenje: Jaz sem, ki sem. Videl sem stisko svojega ljudstva, poznam njegova hrepenenja, njegove težave. Sem s teboj!

Ne moremo iskati Božje resničnosti izolirani od svojega bližnjega v nekem religiozno abstraktnem miselnem prostoru. 

Dopolnjeno razodetje se zgodi s Sinom, ki pravi: Lačen sem bil in ste mi dali jesti… Gospod, kje smo te videli takega? Ko ste stregli najbolj ubogim, ste stregli meni.

Izkušnja obiska ubogih v Ukrajini se lahko zdi kaplja v morje, a ob odprtih očeh v globini prepoznamo, da samo v enem človeku vidimo celotno človeštvo in Boga. In to je ta veličina, ki se nam bolj živo odkriva v našem sinodalnem razmišljanju. Cerkev smo občestvo, ki je organsko povezano. Grška beseda za občestvo je koinonija, kar pomeni organska povezanost. Kot je razložil Jezus s prispodobo o trti in mladikah. Mi rastemo skupaj, korenine, veje in sadovi so povezani. Tega se v individualistični družbi premalo zavedamo, zato smo nesrečni, ozkogledi in pogosto bolj na strani teme kot pa velike noči. Ljubezen pa je odločitev. In samo to nas odpira k drugemu.

O novem prevodu Svetega pisma

Vsaka generacija ima dolg do te žive, neskončne, močne in nedoumljive Božje besede, katere globine človek ne bo nikoli do konca doumel. Beseda raste, je živa in dinamična. Tudi v človeku se stalno dogaja ta rast.

O sinodalnem dogajanju

Sinoda je beseda iz prvega občestva, ko je Jezus zbiral učence, da so bili skupaj, so skupaj hodili, poslušali in oznanjali. Vračamo se k temu izvoru. Vsaka družba se vedno znova strukturira, si razdeljuje funkcije, postavi meje in lahko tudi otrdi. Zato so v zgodovini vsi klici k spremembi vedno prebijali to monolitnost. V krščanstvu imamo Svetega Duha, ki zagotavlja občestvenost in pluralnost, ni pa obvladljiv, da bi imeli vse pod svojim nadzorom. Duh je kot veter, ne veš od kod pride in kam gre, prepoznavaš pa ga po sadovih. To je izhodiščna misel papeža Frančiška, ki ga je leta 2021 spodbudila za odprtje procesa sinodalne prenove, da bi gledati in vključevali širše.

Prelomni dogodek, ki ga beremo  v Apostolskih delih, je, ko se srečata rimski stotnik pogan Kornelij in apostol Peter. Vsakega od njiju je nagovarjal isti Božji Duh.

K temu nas želi spodbuditi čas sinodalne prenove: da smo vsi deležni Svetega Duha in smo živi del živega organizma, kjer ima vsak nepogrešljivo nalogo.

Sinoda ni nič novega. Poudarja življenjski način, ne spremembo nauka. Sveti Duh nas spodbuja, da se držimo zapovedi poslušanja tega, kar nam Bog govori po bratu in sestri pa tudi po tujcu in oddaljenemu. Ljubezen se širi in sreča veča, ko zmoremo deliti in stopiti iz samega sebe. V sinodalni viziji je poudarjena odgovornost do drugega. Nismo na svetu zaradi samega sebe. Papež Frančišek to večkrat poudarja – če se bomo zapirali sami vase, ne bomo preživeli.

Velikonočni blagoslov

Vsem želim, da bi se odprli življenju, ki nam ga Gospod podarja in nam ob velikonočnem prazniku z močjo pričuje zanj. Nihče ne ostaja sam, ne v stiski, ne v smrti, ne v nesreči, ne v veselju. Bog se nas dotika, nas pošilja in nas dela sposobne, da bi se tudi mi lahko v ljubezni in resničnosti dotaknili drug drugega ter s tem prinašali Božje življenje in ga živeli skupaj. Želim vam blagoslova, milosti in odprtosti Svetemu Duhu, ki ima za vsakega človeka svoj globok in resničen dar. Da bi bil ta dar velike noči navzoč in vam v pomoč tudi v težkih časih sedanjega bivanja. Naj vas vse spremlja blagoslov Očeta in Sina in Svetega Duha.

Celotnemu intervjuju lahko prisluhnete 🔊TUKAJ.