O pomenu križa, smislu trpljenja, skrivnosti vstajenja in novem življenju se je s škofom Maksimilijanom za tednik Družina pogovarjala Jana Podjavoršek.

Jezusovo trpljenje je tudi danes nekaj sramotnega. Že govorjenje o trpljenju lahko sproži travmo, kot se mnogi bojijo. Kaj nam križ dejansko predstavlja?

To sem tudi sam večkrat doživljal pri birmancih, ko se pogovarjamo o tem, kaj je glavni simbol oz. podoba krščanstva. Najpogosteje pridemo do križa. Ob tem slišimo Jezusove besede: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). Pomen križa je večplasten. Križ je bil simbol najbolj sramotnega trpljenja, ne samo fizičnega, tudi duhovnega, mi pa na križu gledamo tistega, ki je iz ljubezni do človeka šel do konca v zvestobi Bogu Očetu, kot je Janez zapisal svoj evangeljski povzetek v pogovoru z Nikodemom: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Njegova zvestoba človeku je šla tako daleč, da nam spregovori po konkretnosti ljubezni do Sina, ko Sin vstopi tja, kjer se človekovo življenje tragično konča – v grehu. Za kristjane križ zagotovo ni samo znamenje trpljenja, ampak je v prvi vrsti znamenje Božje ljubezni, zvestobe in bližine do človeka, ki stopa in ostaja s človekom tudi v njegovi nemoči: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34). Vsak dan in svoj križ lahko poimenujemo tudi človekovo življenje kot tako.

Vzemi konkretno življenje, to, kar si, z vsemi svojimi izzivi, s preizkušnjami, samo tam se te Bog lahko dotakne, te sreča, te odreši in ti da moč. V tem smislu je realnost človekovega življenja to, kar Sveto pismo imenuje križ, izzivi, preizkušnje, trpljenje.

Jezus je učence pripravljal na svoje trpljenje, smrt in vstajenje, pa vendar so bili šokirani ob vsem, kar se je dogajalo. Ali ga dejansko niso prepoznali?

Šok je bil za tistih sedmero učencev, ko jim je Jezus rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?« (prim. Jn 21,1-4). Moral je pojesti kruh, da je pokazal, da je živ. Učenci so si predstavljali Božji, eshatološki svet, kjer bodo močni, se bodo darovali za Gospoda, misleč, da bo ta svet prestavljen v oni svet, ob tem pa se lahko spregleda, da se prehod iz smrti v življenje dogaja v osebnih odločitvah, v osebni smrti in v osebnem vstajenju, ki pa je za vsakega individualno in osebno.

Tako se prepoznanje Vstalega na Tiberijskem jezeru ni končalo, ko so pojedli in so vedeli, da je Gospod (prim. Jn 21,12), ampak je moralo priti še do pogovora s Petrom, ko ga je trikrat vprašal »Ali me ljubiš?« in mu je na njegov pritrdilni odgovor trikrat rekel: »Pasi moje ovce!« Ko ga je tretjič vprašal enako, je užaloščen rekel: »Gospod, ti vse veš …« (prim. 21,15-17). Zavedal se je, da iz svoje hrane in iz svoje modrosti ne bo mogel dati življenja in hrane ne drugim ne sebi, ampak da je ta hrana lahko samo Gospod, ki pa ga sprejme, ko prepozna svojo človeškost, nemoč in se odpre njegovemu usmiljenju.

Nekaj podobnega je pri Pavlu.

Savel je bil pred svojim spreobrnjenjem na vrhuncu svojega spoznavanja Postave in pravovernosti. Moral se je zgoditi Damask, padec v smrt. V Svetem pismu beremo: »Tri dni ni nič videl in ni ne jedel ne pil« (Apd 9,9). Drugi so ga morali odvesti in potem je tam bival še tri dni, dokler ni Gospod poslal človeka duha, ki je rekel: »Gospod Jezus … me je poslal, da spregledaš in boš napolnjen s Svetim Duhom in da ti oznanim, da boš njegova posoda in boš ponesel njegovo ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove (9,15-17). Ta beseda pa mu je bila izrečena, ko se je res izpraznil.

Če se vrnemo na križ kot sestavni del vstajenja, apostol Pavel zelo jasno pove v himni Filipljanom (Flp 2,6-11), da se je moral izprazniti tudi Božji Sin. Izprazniti vseh svojih privilegijev, ki jih je imel od Očeta, in vse dati nazaj Očetu, tudi pričakovanje njegove bližine, in izreči: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Ta sestop se na velikonočno vigilijo zgodi s potopitvijo v krstno vodo.

O trpljenju bi rekel še to: Želeli bi si, da se bodo potem, ko smo s krstom postali kristjani, vse stvari počistile in bomo živeli brez vsakih težav. Kot bi ostali v logiki sveta, ki samo hrepeni in čaka, da bi si pridobil napoj neumrljivosti ….

Ne, on ne odpravlja, ampak vstopa v trpljenje. Nisi sam, on je s teboj in imeti tako močnega sopotnika je pravzaprav že živeti novo življenje oz. večno življenje.

Zakaj je v današnjem času toliko strahu pred trpljenjem?

Ko beremo prva poglavja Svetega pisma, vidimo, da se človeška narava želi ohraniti in išče vse načine, da bi se ohranila in preživela, ob tem pa se prebujata strah in negotovost. Getsemani je kraj, kjer se je Jezus boril proti skušnjavi zemeljskega življenja in je kraj sprejemanja Očetove volje. Čeprav je vedel, da ga Oče ljubi, je bil človeški strah močen in je krvavi pot potil. Reševala ga je vztrajnost Očetove bližine: ‘Jaz sem s teboj’ in njegove odločitve: »Naj se zgodi tvoja volja!« (Mt 26,42). Njegova volja pa je, da sta v polnosti skupaj, kar je tudi volja Boga za vsakega človeka. Z lastnimi močmi bomo to težko dosegli.

Apostol Pavel pravi: »Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu« (Rim 5,1). Mi nismo tisti, ki bi si morali s svojim življenjem izboriti večnost. Bog sam vstopa, izpraznil se je in postal del naše narave, da bi mi lahko postali Božji. Naša je prošnja za dar Svetega Duha, ki nam tudi daje vero v Jezusa Kristusa, da je stiska dejansko prečiščevanje moje človeške narave, ko vstopam in sprejemam Božjo naravo. Po eni strani je jasno, da bomo ljudje trepetali do konca, kot pravi Pavel: »Živim pa ne več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in zame daroval sam sebe (Gal 2,20).

Velikokrat lahko slišimo: Če sem kristjan, moram trpeti. Bog pa ne želi, da človek trpi.

Če verujemo v Boga ljubezni, v Boga življenja, potem trpljenje ni Božja želja, ampak je trpljenje sad človeške narave kot take, ki je omejena in mora zrasti v novo življenje. Jezus je velikokrat in na veliko načinov razlagal ta prehod iz zgolj naravnega v večno življenje. Kot vemo, se večno življenje začenja tukaj.

Vstajenje se ni dopolnilo pri zadnji večerji, ne pri križanju, ne pri vstajenju, ampak se je dopolnilo šele s poslanjem Svetega Duha na binkoštni dan. On je odšel zato, da lahko da Očetov dar, Božji dar življenja človeku, prav preko krsta pa se človek poveže in odpre za ta Božji dar.

V besedi krst bomo prej kakor voda in razsvetljenje slišali križ, če imamo slovanski jezik v ozadju. Apostol Pavel pa pravi, da v krstu umremo staremu človeku in sprejemamo duha novega življenja (prim. Rim 6,3-4). Grško besedo baptizein za krst, smo v krščanskem smislu polepšali, ker v originalu ta beseda ne pomeni potopiti, ampak pomeni utopiti, se pravi umoriti. V krstni vodi mi umremo staremu človeku, utopljeni v Kristusu, v njegovi resnici. Jezus to razloži tudi s podobo zrna: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Ko se naravno življenje končuje, postaja humus duhovnega življenja.

Če pa Kristus ni vstal, je naša vera prazna. V čem je veličina te skrivnosti?

Vera v vstajenje je odločilen, najtežji, ampak verjetno tudi najlepši kamen ali prehod, ki ga more človek prestopiti, ker je to soočenje človeka z mejo svojega življenja.

Verujem v Nekoga, ki presega mojo pamet, moje želje, moja čustva in ni plod neke moje logike. Vera v življenje je to, kar si v bistvu živi človek želi, po njej hrepeni, hkrati pa se mora radikalno odpovedati svoji prvinskosti in svojim razlogom, svoji racionalnosti tega sveta in vstopiti v logiko zastonjskosti, logiko življenja, logiko darovanja, zato nikomur vere v vstajenje ni bilo lahko sprejeti; mislim predvsem na Jezusove učence, na prvo Cerkev in da je bil to vse od začetka zelo dolg proces.

Kje vidite pot, da kristjan 21. stoletja lahko sprejme skrivnost velike noči?

Podobno verjetno doživljamo, ko včasih rečemo, da so imeli prvi učenci privilegij, ker so Jezusa ves čas spremljali, se na to pripravljali, ampak kaj vidimo? Vstalega niso prepoznali. Ni ga prepoznala niti Marija Magdalena, ki ga je ljubila, nista ga prepoznala emavška učenca, niso ga prepoznali sedmeri, ki jih je srečal ob Tiberijskem jezeru. Kot vidimo, je bilo za vse potrebno, da so se srečali z njim na oseben način, z osebno izkušnjo – moralo se je torej nekaj prelomiti, zlomiti, to srečanje je moralo biti globlje.

Emavška učenca sta bila verna, poznala sta Sveto pismo, a sta si ga razlagala na svoj način. V bistvu se je videlo, da sta imela svoj pogled, neko vizijo, in ker Jezus ni šel po tej poti, sta doživela razočaranje. Poznala sta Sveto pismo, in kljub temu da jima je razlagal in je srce v njiju gorelo, ga nista spoznala. Gorelo je v smislu veselja nad besedo, kar se dogaja tudi nam, manjkalo pa je še nekaj ključnega, in potem se ob pogovoru zgodi čudež, milostni trenutki, ko sta ga na koncu povabila: »Ostani tu! Ostani z nama!« Prebudila se je primarna človeškost, odnos, želja po bližini, po odnosu. In zgodila se je miza in lomljenje kruha (prim. Lk 24,13-30). In ko sta sedela za mizo, sta ga prepoznala.

Po čem sta ga prepoznala?

Zgodba se ne ustavi s tem, da sta ga prepoznala. Ob lomljenju kruha morda mislimo na evharistijo, na zadnjo večerjo, v čemer smo gotovo malo prehitri ali pa stopamo iz zgodovinskega dogajanja. Pravzaprav sta se lahko spomnila na vse tiste trenutke, ko jima je on v resnici lomil kruh, ko so sedeli z njim pri mizi in ko jim je govoril. Ko jima je govoril stvari, ki so se najbolj dotikale njunega življenja, sta ga prepoznavala v tem, da jima je bil blizu, da je bil z njima. Zdi pa se, da evangelist Luka, ki o tem poroča, hoče pripeljati do ključnega mejnika, kjer so se pravzaprav začele odpirati oči, kot vemo iz začetkov opisa evangelija, kdo pravzaprav ta Sin je. Kaj je njegov nauk z oblastjo?

Kaj pa je nov nauk z oblastjo?

Če sledimo Luku, prepoznamo prav to, da sta prvič sedela z njim za mizo, ko je cestninar Levi, ki ga je Jezus poklical za svojega učenca, od veselja zbral svoje prijatelje, se pravi grešnike in cestninarje, in so skupaj z Jezusom sedeli in se veselili za mizo (prim. Lk 5,27-32). Izkušnja, da jih Rabi, Božji Sin, ljubljeni Sin, sprejema, da vstopa tudi v družbo grešnih, nevrednih, jim odkriva, da njegovo oznanilo prinaša oznanilo usmiljenja in odpuščanja, da želi biti prav v grehu in v stiski s človekom. Prav to jim je morda najbolj razprlo oči, da so ga lahko prepoznali, da so ga celo videli kot Božjega.

Prepoznali so ga lahko grešni, šibki in ubogi, ne pa oni, ki so še vedno živeli v svojem svetu postave in samozadostnosti.

To nam želi povedati tudi oznanilo o vstajenju prav s tem, da se to oznanilo ne začne na veliko noč, ampak veliko prej, ne nazadnje se začne z Jezusovim rojstvom.

Torej narobe razumevamo, da je to spomin na zadnjo večerjo.

Govorimo o evangelistu Luku, o procesu prepoznavanja Jezusa. Tukaj emavška učenca, ki sta tisti dan ob vstajenju šla iz Jeruzalema, kot opiše, gotovo nista bila izmed dvanajsterih, ki so bili z njim pri zadnji večerji, in se nista mogla spomniti na tisti dogodek. Lomljenje kruha je bilo izkazovanje njegove bližine, deljenje življenja, bližina z Bogom, odnos z njim, ki pa predpostavljala odpuščanje. Odpuščanje pa je dejanje, kjer se človek lahko čuti v celoti od nekoga sprejetega, torej presežno sprejetega, to pravo odpuščanje pa je lahko samo zastonjski dar Boga.

Pogovor je bil objavljen v tedniku Družina, številka izdaje 14-15, letnik 2026