Škof Maksimilijan odgovarja na vprašanje bralca v tedniku Družina:

Prve krščanske skupnosti so se, tako kot danes, ko govorimo o prelomnih časih, srečevale z raznimi stiskami, med drugim tudi malodušjem zaradi maloštevilčnosti in nasprotovanj. Za najstarejši zapisani dokument krščanske vere velja Pismo Tesaloničanom. Kako se je sv. Pavel srečeval s tem? Peter

V takšnih prelomnih časih je nujno s preprostostjo in brez predsodkov razmišljati o bistvenih stvareh ter se spoprijeti s temeljnimi in zadnjimi stvarnostmi človeškega življenja, kot so trpljenje, smrt in večnost, da se ne bi zadušili v morju vsakdanjosti in nesmisla, temveč vztrajali »z Gospodom« – sedaj in večno (1 Tes 4,17). K temu nas vabi tudi Pavlovo oznanilo v Prvem pismu Tesaloničanom.

Po pripovedovanju Apostolskih del je Pavel deloval v Tesaloniki le kratek čas. Tja je prispel skupaj s sodelavcem Silom okoli leta 50 iz Filipov. Kot je običajno ravnal na svojih misijonskih potovanjih, je tudi tukaj najprej poiskal judovsko skupnost in ji oznanil Jezusov evangelij. Na podlagi Pisem jim je skušal dokazati, da je Jezus obljubljeni Mesija in da je moral trpeti in vstati od mrtvih (Apd 17,3).

A večjega števila poslušalcev ni uspel prepričati, ker je bilo očitno trpljenje Božjega poslanca, njegova sramotna smrt na križu in s tem zunanji polom njegovega poslanstva, že vse od prvih dni Cerkve največje pohujšanje in najtežje razumljivi in sprejemljivi del njenega evangelija. Kljub temu je nekaj Judov in nekoliko več Grkov sprejelo vero v Jezusa in se ob Pavlu povezalo v malo krščansko skupnost.

A tudi ta skromni pastoralni uspeh je močno podžgal nevoščljivost rojakov. Sprožili so umazano kampanjo zoper Pavla in spreobrnjence, ki je pripeljala skoraj do prelivanja krvi. Obdolžili so jih narodne izdaje in netenja političnega prevrata, tako da sta morala Pavel in Sila na hitro ponoči zapustiti Tesaloniko. Maloštevilna in neizkušena krščanska skupnost, ki pa ji ni manjkalo navdušenosti nad močjo Božje besede in misijonske gorečnosti (1 Tes 2,13), je tako ostala prepuščena sama sebi. Zdi se, da jim Pavel ni uspel oznaniti glede poslednjih reči: kaj jih čaka na koncu, kakšna bo usoda umrlih in predvsem, kdaj in kako se bodo srečali s Kristusom (1 Tes 4,13-18).

Zaradi te negotovosti glede prihodnosti so bili v nevarnosti, da bi v njih začetno navdušenje ugasnilo, jim uplahnilo upanje in bi podlegli mišljenju okolja, ki je častilo zgolj trenutni uspeh in užitek. Strah pred skrivnostnim koncem časa človeka onesposobi, da bi živel smiselno in vedro življenje.

Nadalje Tesaloničanov ne skrbi toliko, da bi umrli, ampak da bi zamudili srečanje z Gospodom. Pavel jih zato želi s pismom bolj temeljito poučiti o veri v Božjo moč nad smrtjo, časom in zgodovino. Združitev s Kristusom, ki se je začela pri krstu, ko so sprejeli vero vanj, raste vse življenje in je smrt ne prekine. Želi jih navdušiti za optimistično in rodovitno življenje iz te vere.

To pa stori na način, da se bere Sveto pismo v luči njihovega toposa, to je njihovih lastnih izkušenj, njihovih stisk, dvomov in hrepenenj, hkrati pa njihov topos – njihovo življenje, dogodke in čas, v katerem živijo, razlaga v luči odrešenjske zgodovine ter v obzorju obljube končnega Božjega razodetja – paruzije. Ko se v Bogu spominja njihovega življenja, s tem to življenje trga iz pozabe trenutka in ga postavlja v Božji spomin – v večnost:

»Pred našim Bogom in Očetom imamo neprenehoma v spominu vaše delo vere, napor ljubezni in vztrajnost upanja v našega Gospoda Jezusa Kristusa. Vemo namreč, od Boga ljubljeni bratje, da ste izvoljeni« (1 Tes 1,3-4).

Vsako njihovo veselje in vsaka stiska lahko tako postanejo dialog z Bogom in pogled preko meja konkretnega, ki razširi čas v večnost. Brez te prihodnje razsežnosti človekovega bivanja bi preteklost izgubila pomen, sedanjost pa bi ugasnila v nepomembnosti in obupu.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, številka izdaje 22, letnik 2025