Pred odhodom na zasedanje sinode v Rimu se je slovenski delegat na sinodi, škof Maksimilijan, pogovarjal z novinarji Družine.

Vprašanje, ki se je verjetno zastavljalo v ozadju sinodalnega premisleka in dogajanja v Sloveniji, je: zakaj bi nekdo danes sploh izbral Katoliško Cerkev, ko je navsezadnje veliko ponudbe na duhovnem področju?

Mislim, da moramo biti prepričani, da lahko ponudimo nekaj, česar ne more ponuditi nihče drug.

Prenova, ki se dogaja okrog sinodalnosti, je priložnost, da spet pride na površje tisto, kar je temeljno v krščanstvu. Bistvo krščanstva je namreč občestvenost, ki je prva od glavnih tem sinode.

Danes je v naši družbi velika bolezen individualizem in prisilna enakost. Občestvo pa se lahko gradi samo tam, kjer se ceni različnost ljudi. Cerkev mora biti dom. Naša vera je zgrajena na principu troedinega Boga, kot je rekel že Jezus: Ne moreš ljubiti Boga, če ne ljubiš svojega bližnjega (prim. Mr 12,31). Danes je družba žejna občestvenosti, sprejetosti, gostoljubja in domačnosti. Drug poudarek je na participaciji ali soudeleženosti. Vsak lahko skupnost obogati s svojimi darovi, če je njegova vloga ovrednotena – gre za ozaveščanje našega izvornega človeškega in krstnega dostojanstva. Tretji temelj je misijonsko poslanstvo, ki je naš smisel. Jezus naroča: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19). Poklical jih je, da bi bili z njim in da bi jih pošiljal ozdravljat in oznanjat (prim. Mr 3,14). Zavest poslanstva in smiselnosti življenja je danes zelo aktualna. Smisel pa se odkrije, ko človek prestopi ograje svojega interesa.

Ko govorimo o Cerkvi kot domu, kakšen dom si predstavljamo?

Vir tega razumevanja mora vedno znova biti evangelij, Božja beseda. Dom je tam, kjer je človek varen, sprejet, kjer se zaveda svoje pomembnosti, svoje vrednosti, tam, kjer se lahko živi občestvo. Dom ni v prvi vrsti tam, kjer bi bili vsi enaki, ampak kjer smo drug do drugega gostoljubni, kjer lahko živimo tudi našo različnost.

Gostoljubnost je močna beseda, ki izstopa v sinodalnem procesu. Dom je, ko pridemo k mizi kot bratstvo in vsak prinese svoj del, ko drug drugega sprejmemo, se pri tej mizi hranimo in gremo od tam v svet.

Tudi v Cerkvi imamo vedno znova skušnjave, da se skupnosti zaprejo, ni dialoga ali pa je premalo ozaveščeno, kdo je tisti, ki nas povezuje.

V dokumentu Instrumentum laboris (delovni dokument za drugo zasedanje sinode) je ponovno poseben poudarek na poslušanju. Cilj ni, da bi drug od drugega nekaj izvedeli, ampak govorimo o preseganju samega sebe. Biti odprt do drugega je temeljna veroizpoved. Nisem jaz Bog, ampak potrebujem D/drugega.

Je pogovor v Duhu nekaj, česar se bomo morali tudi v Cerkvi na Slovenskem zavestno učiti?

Čedalje bolj ugotavljamo, da se je treba znati ustaviti, umiriti in zavestno poslušati drug drugega. Gojiti moramo zavest, da ne obstaja samo moja ideja in moj prav. Papež Frančišek je večkrat opozoril na past avtoreferencialnosti. Največje breme »klerikalne« Cerkve je nevarnost, da tisti, ki so v Cerkvi na vodilnih položajih, postanejo zelo avtoreferencialni. Enaka nevarnost se pojavlja tudi pri duhovnih gibanjih. Lahko se pojavi taka zaverovanost vase, ki vse druge izključuje; da je vsa resnica in pravilnost delovanja le v naši posesti, da so vsi drugi »heretiki«, ki nimajo v ničemer prav. Avtoreferencialnost je ena izmed prastarih herezij in človekovih lastnosti, ki jo Jezus imenuje kvas farizejev in Herodov kvas (prim. Mr 8,15). To je mišljenje, da lahko izkoristimo religiozne predstave in poti za uveljavljanje svojih zahtev in želja ali pa izkoristimo moč in oblast, ki jo imamo, da sebi ali svojim idejam zagotovimo obstoj in varnost.

Kako odpirati prostor za pogovor?

Delovni sinodalni dokument navaja, da je naprej treba zagotoviti varen prostor in omogočiti rast iz bistvenega, iz temelja. Prvi del dokumenta govori ravno o prečiščevanju temeljev, o zavedanju našega krstnega dostojanstva in o pogumu stopiti na pot spreobrnjenja.

Naloga Cerkve in obstoječih struktur, kar je zapisano tudi v sinodalnih dokumentih, je iskanje načinov in pripravljanje prostorov za odprt pogovor.

Recimo o vprašanju enakopravnosti žensk in laikov v Cerkvi v procesu razločevanja in odločanja.

Kako sinoda išče poti do oblikovanja živega občestva?

Dokument je razdeljen na štiri sklope. Prvi sklop dokumentov govori o temeljnih stvareh: o Bogu, odrešenju, bistvu Cerkve, sinodalnosti. Kot rečeno že prej, nam manjka tega osnovnega verskega in splošnega znanja. S tem se plitvi zavest o tem, kdo sem in človek s slabo identiteto je lahek plen za različne ideologije. Najopaznejša ideologija danes je ideologija izenačevanja. Vse je enako. Vse je dovoljeno. Vse je eno. Še zadnji branik različnosti – različnost med moškim in žensko, je danes najbolj napadan. Poplitvenje človeka s težnjo, da se ga degradira samo na raven dražljajev, je voda na mlin izkoriščevalskega kapitala.

V nadaljevanju sinodalni dokument ponuja tri module. V prvem govori o medsebojnih odnosih v različnih skupnostih. Poudarja različnost na temelju karizem. Karizme dajejo različne službe. Govora je tudi o pomenu in vključevanju žensk. Danes se govori, da je Cerkev hierarhično moška, po drugi strani pa je dejavnih veliko več žensk. Tako se slišijo tudi moški glasovi, ki si želijo več priznanja in mesto v Cerkvi. Vprašanja odnosov so zelo pomembna.

Papež se zaveda kritik, ki so bile v prvem delu sinodalnega zasedanja in tudi danes še ne pojenjajo, da take vrste sinoda, kjer niso zbrani samo strokovnjaki, ampak tudi pastoralisti in ljudje z izkušnjami konkretnega življenja, ni koncil, kjer bi razpravljali o temeljih nauka. Zato so bila temeljna vprašanja izključena iz sinodalnih pogovorov in zaupana desetim posebnim teološkim komisijam, ki bodo do julija prihodnje leto še poglabljale temeljna vprašanja, kot so vprašanja služb v Cerkvi, posvečenja, avtoritete, škofovske službe, petrinskega sedeža, pa tudi določena pravna vprašanja, saj nekatera, npr. preurejanje in drugačen pogled na župnije, zahtevajo tudi kanonske spremembe.

Hkrati pa je to tudi začetek iskanja odgovora na vprašanje, ki ga prinaša tretji modul, ki govori o krajih oblikovanja občestev in življenja vere. Včasih se je vera živela po domovih, hišah in domačih župnijah. Danes pa so župnije postale zelo fluidne. V mestih se meje župnij že brišejo ali pa jih v dojemanju in iskanju prostora za živa občestva sploh ni več. Kanonsko gledano je župnik dolžan v vsakem kraju, kjer je župnija, imeti vse strukture župnije. Če bo imel župnik od 3 do 6 ali več takih enot, je to nemogoče. Zato mora priti do določenih sprememb tudi v kanonskem pravu. Hkrati pa poglavje o krajih poudarja tudi pomembnost lokalnih občestev.

Pri iskanju poti in oblik pa je primarno iskati navdihe in vodstvo Svetega Duha. Na kakšen način pa Sveti Duh vodi? Vodi preko ljudi, ki ga sprejemajo in poslušajo, ki vzamejo Boga zares. Eno je razvijati strukture, da bomo lahko slišali, kaj govori Sveti Duh Cerkvi, potem pa se moramo zavedati, da samo, če hodimo skupaj, bomo v občestvu našli tudi pravi jezik in pravi način, kako se bomo približali sodobnemu človeku v njegovih težavah.

Torej gre za preskok v razumevanju dosedanje pastoralne prakse in v tem, za kar si prizadeva sinoda?

Če gledamo slovensko sinodalno pot, smo dobro analizo stanja zaobjeli pri zadnjem slovenskem pastoralnem načrtu Pridite in poglejte. Bilo je podanih veliko preroških besed, ki so se uresničile: da bomo morali iti bolj v globino, kot pa gledati na kvantiteto.

V sinodalnem dokumentu je naštetih pet pastoralnih izzivov. Prvi je vrnitev k izvirom. V sinodalnem procesu so zelo temeljno izpostavljeni Božja beseda, Sveti Duh, občestvo, zakramenti in evharistija kot prostor gostoljubja oziroma središče občestva, središče sprejemanja novega življenja. Drugič: poklicanost in poslanstvo – soudeležba vseh in živa občestva. Tretjič: sočutje in pravičnost. Papež poudarja skrb za oddaljene in uboge, da bi bili Cerkev, ki gre tja, kjer je potreba po usmiljenju. Nekateri papežu očitajo, da je preveč socialno usmiljen, da gre preveč na obrobje, ampak on poudarja, da s tem misijonskim poslanstvom pomagamo tudi sami sebi ohranjati bistvo in temelj naše vere. Ker je Bog odrešenik vseh ljudi. Četrtič: misijonsko poslanstvo – če bomo našli skupno poslanstvo, bomo našli tudi Boga. Peti izziv je vprašanje odpuščanja in sprave. Če sprave ne bomo dosegli, ne moremo živeti svoje vere.

Vprašanje misijonskosti v Cerkvi odpira tudi vprašanje prostorov?

Ključno vprašanje zadnjega dela sinode je, kako biti Cerkev v poslanstvu, kako biti misijonska Cerkev. Slovenci imamo tu še specifično dodatno težo, ker je prejšnji politični sistem ideološko razglašal vero kot nekaj skritega in zasebnega. Še zdaj je v javnih medijih in v javnosti alergija na pogovor o Bogu. A ne samo v posvetnih krogih, tudi med nami. Med birmanci vedno znova ugotavljam, da se doma o veri ne pogovarjajo. Bog je tabu tema, zato imamo težave z izzivom poslanstva in misijonstva. Po drugi strani pa imamo veliko misijonarjev in poklicev v kontemplativnih redovih, kjer molijo za ves svet. V tem prepoznamo, da je človeška resničnost tudi Božja resničnost, da imamo Božje življenje v sebi in da znamo iz tega tako živeti tudi v svojih odnosih. To nas odpira za sočutje. Drugi nam pravzaprav pomaga, da prepoznamo svojo identiteto, svojo srečo, svojo izpolnitev. Vere ne moreš živeti sam, lahko jo živiš in deliš samo v občestvu.

Kako vidite prihodnost tako Cerkve na Slovenskem kot vesoljne? Kaj se je izkristaliziralo v sinodalnem procesu?

Najprej se je treba soočiti z resničnostjo. Duhovniki in verniki se starajo. Določene stvari tako naravno odmirajo. Na silo se ničesar ne da vzdrževati, če ni podlage za življenje. Gre za temeljno vprašanje identitete, da se zavedamo, kdo smo in kakšno je naše poslanstvo. Zato je tako pomembno prisluhniti, kam Duh vodi Cerkev, to pa se kaže v prepoznavanju znamenj časa.

V naši škofiji smo v tem dvoletnem obdobju oblikovali vizijo, ki se pokriva tudi s sinodalno vizijo. Formacija temeljnega občestva in voditeljev občestva je zelo pomembna. Občestveno formacijo začenjamo v poslušnosti najprej prav med nami duhovniki, zato svoja izobraževanja, duhovne obnove in srečanja posvečamo našim medsebojnim odnosom, naši duhovnosti, naši usmerjenosti k bistvenemu.

Vizija je, da se zavemo, kaj je naše temeljno poslanstvo. Če smo občestvo, evangelij oznanjamo, zanj pričujemo in ga predajamo. Pozorni smo na to, kako hodimo drug z drugim.

Da ne bi ostali osamelci, ampak bi se lahko povezali, naredili mreže tam, kjer je že življenje. Zelo pomembno se mi zdi, da tudi pri duhovnikih odkrivamo posebne talente in darove posameznikov ter jim pomagamo, da si kakšne veščine še pridobijo.

Kako bo potekalo zaključno sinodalno srečanje?

Zbrali se bomo podobno kot lani. Oblikovanih bo 36 delovnih skupin. Za razliko od prvega sinodalnega srečanja bomo v vseh skupinah obravnavali vseh pet delov delovnega dokumenta. Novost bo v tem, da bo lahko nekoliko več soudeleženosti krajevne Cerkve. Vsak modul se bo obravnaval po metodi pogovora v Duhu, imeli pa bomo tudi različne strokovne uvode. Velik poudarek je na molitvi. Vsak modul se bo začel s skupno evharistijo v cerkvi sv. Petra.

Na začetku bomo imeli skupna molitvena srečanja v sklopu duhovnih vaj, tokrat je močno izpostavljeno tudi spokorno bogoslužje in ekumensko bdenje. Duhovni vidik bo tako še bolj izpostavljen. Za vsak modul bo vsak udeleženec sinodalnega omizja v treh minutah predstavil tisto, kar vidi kot nov doprinos, in v drugih treh minutah tisto, kar bi moralo biti poglobljeno, kar še ni do konca dodelano in nam je še v izziv.

Sam bom opozoril na nekaj specifičnosti, ki se kažejo v Cerkvi na Slovenskem, in tudi na nekaj splošnih izzivov. Najprej na vprašanje odprtosti, širine in sprejemanja. Klerikalizem je lahko pri nas hud tudi med laiki, ne samo duhovniki. Za kogarkoli je namreč lahko skušnjava, da se zelo poistoveti z neko idejo in ideologijo, potem pa ne vidi ne levo ne desno. Izziv je, kako preseči to ozkoglednost. Občestvenost je pri nas prav tako velik izziv. Izražena je bila tudi želja po večji preglednosti predvsem pri upravljanju s premoženjem Cerkve. Težava je tudi v tem, da nimamo splošno državno urejenega sistema financiranja Cerkve in se mora vsaka škofija in župnija znajti po svoje.

Predstavniki krajevnih Cerkva nas boste zastopali v Rimu, kako pa se lahko ostali vključimo v zaključni del sinode?

Zdaj so nas iz generalnega tajništva spodbudili, da prosimo občestva, iz katerih prihajamo, da se združimo v enem Duhu in povežemo v molitvi.

Tudi sam vabim vse, da bi se v času sinode povezali v molitvi in se odpirali Svetemu Duhu, ker je to milostni trenutek za vso Cerkev.

Ko bomo začeli sinodo, se bo po vseh župnijah darovala sveta maša, pri vseh mašah pa tudi pri osebni molitvi ves mesec molimo za sinodo. Molimo za Cerkev, za pastirje Cerkve in za milost prepoznavanja znamenj časa. V Kristusovi Cerkvi ni meja. V Kristusu smo eno tisti, zbrani okrog oltarja pri sv. Petru, in tisti v domačih občestvih.

Pogovor je bil najprej objavljen v tedniku Družina, številka izdaje 40, letnik 2024