Škof Maksimilijan odgovarja na vprašanje bralca v tedniku Družina:

Je kje v Svetem pismu zapisano o katastrofi, kot je npr. jedrska vojna, ki mora vplivati na človeštvo, preden se zgodi prihod našega kralja Jezusa Kristusa? Ivan

Že prvi kristjani so se spraševali, ali bodo mogli prepoznati čas Jezusovega prihoda in kakšna znamenja ga bodo spremljala (prim. Mt 24,3; 1 Tes 5,1-2). V Stari zavezi imamo v preroških knjigah posamezne tekste, ki govorijo v podobah (Iz 24–27). Ko odpremo Sveto pismo Nove zaveze, Knjigo razodetja (Raz 6) ali Jezusov eshatološki govor v evangelijih (Mt 24; Mr 13), se srečamo z napovedjo potresov, zatemnitvijo sonca, lažnimi preroki, preganjanjem vernikov ter vojnami, v katerih bi kdo z današnjimi očmi in z bežnim branjem lahko videl podobe npr. jedrskega opustošenja.

A Sveto pismo o katastrofah ne govori kot o nesmiselnem uničenju, ampak v kontekstu Božjega reševanja sveta.

Sveto pismo je knjiga življenja in upanja. Je klic k zaupanju, da je zgodovina v Božjih rokah ne glede na to, kako kaotična se zdi. Bolečina poroda ni namenjena smrti, temveč novemu življenju. Katastrofe, naravne nesreče ali posledice človeškega napuha so znamenja, da se stari svet krči, ker prihaja nekaj novega. To ni konec sveta, ampak konec tega sveta greha in začetek novega Božjega kraljestva.

Zadnja knjiga Svetega pisma, Knjiga razodetja, je edina apokaliptična knjiga v svetopisemskem kanonu. Napisana je bila v času prvih velikih preganjanj kristjanov konec 1. st., da bi jim bila v tolažbo s sporočilom, da zlo nikoli nima zadnje besede. Grška beseda apokalypsis pomeni »odgrnitev tančice«. Knjiga v simbolni govorici ne napoveduje prihodnosti v smislu prerokovanja točnih datumov in načinov konca sveta.

Razkriva nam Božji pogled na svet, kjer ima zadnjo besedo ljubezen in ne nasilje ali zlo. Apokalipsa tako ne pomeni uničenje, temveč razodetje, razkritje, ki razodene namen tega, česar prej nismo videli.

Namesto pasivnega čakanja na katastrofe nas Sveto pismo poziva h kritični presoji sedanjosti. Kristjani ne čakamo na konec sveta, da bi začeli živeti zares, ampak v vsakem trenutku iščemo tisto, kar je večno. Namesto vprašanja »Kdaj in kako bo konec?« se sprašujemo: »Kaj v življenju je zares pomembno?«

Sveto pismo usmerja našo pozornost od radovednosti o katastrofah k držam budnosti, zaupanja in ljubezni. Prava priprava na končni Gospodov prihod ni v strahu pred nesrečami, ampak v spreobrnjenju srca. 

Pred Kristusovim končnim prihodom ne stoji vesoljna katastrofa, temveč duhovni boj, ki poteka v človeškem srcu in v vsej zgodovini človeštva. Največja katastrofa v svetopisemskem razumevanju ni potres ali vojna, temveč zaprtost človeka za Boga in bližnjega. Budnost pomeni ljubiti Boga in bližnjega tukaj in zdaj. Katastrofa je človeška brezbrižnost, s katero uničujemo drug drugega in planet. Vsi strahovi pred koncem sveta pa izginejo v luči Božje ljubezni, ki se je za vse darovala na križu. Jezus zagotavlja svojim učencem: »Na svetu imate stisko, vendar bodite pogumni: jaz sem svet premagal« (Jn 16,33).

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, številka izdaje 20, letnik 2026