Novinarka Marta Jerebič je v oddaji 🔊Iz življenja vesoljne Cerkve na radiu Ognjišče, 5.11.2023 gostila škofa Maksimilijana.

S kakšnimi splošnimi vtisi ste se vrnili iz Rima? 

Vračam se zelo hvaležen za to veliko izkušnjo sinodalne in vesoljne Cerkve. To je bila moja prva udeležba na takšni sinodi. Zbrani smo bili predstavniki z vsega sveta in mesec dni smo preživeli skupaj. To je neka posebna izkušnja. Prve 3 dni smo bili na duhovnih vajah, potem pa na zasedanju, ki je bilo zelo dinamično. Dogajalo se je po majhnih skupinah, potem pa na teh velikih generalnih zasedanjih, kjer smo poročali o delu v malih skupinah. Potem smo se zopet vračali na individualno delo. Vmes je bilo vedno znova veliko časa posvečenega tudi skupni molitvi in obhajanju skupne svete maše, tako da smo res postali skupina, ki smo bili tam (bilo nas je okrog 350 delegatov, pa še okrog 50 raznih strokovnjakov, ekspertov, pomočnikov) lahko rečem ena družina. 

V poročilu o sinodalnem zasedanju, ki še ni dokument, ampak podlaga za nadaljnje pogovore po krajevnih cerkvah, ste se dotaknili več vprašanj, in sicer vloge žensk in laikov nasploh v Cerkvi, službe škofov, duhovnikov in diakonov, skrbi za uboge in migrante, digitalnega misijonarjenja, ekumenizma, zlorab in tako naprej. Kar široka paleta tematik. Kaj bi vi izpostavili? 

V resnici je prvo, kar je potrebno tukaj res izpostaviti, da smo veliko časa, sploh ta poseben prvi del, namenili temu, da smo si povedali stanje, pričakovanja naše Cerkve v posameznih občestvih, na posameznih kontinentih: Kako živimo to sinodalno Cerkev ali pa bolje rečeno, kako živimo svoje temeljno poslanstvo? Kako živimo kristjani kot Cerkev?

In zato se mi zdi, da je ta prvi prispevek oziroma prvi rezultat prav ta poglobljena zavest, kdo smo. Kdo smo po tem krstnem dostojanstvu, ki je temelj za naše sobivanje v Cerkvi in ki je temelj potem tudi za naše poslanstvo.

In v ta namen smo dejansko potem pregledali vsa ta področja učenja, delovanja, struktur, služb pod vidikom, kako te službe, kako te strukture, kako te oblike, ki jih živimo, pričujejo za to odrešenjsko oznanilo evangelija. Za to, kar je pravzaprav naše temeljno poslanstvo Cerkve danes. 

Na začetku tega odgovora ste omenili, da je bil prvi rezultat nekako, kdo smo. Kakšna je po vašem mnenju danes identiteta katoličana, kaj bi izpostavili, kaj najbolj ogroža to identiteto oziroma kje smo sploh? 

Gotovo je, da je Cerkev na različnih kontinentih v različni kondiciji, če se tako bolj po športno izrazim. Ena izmed ugotovitev, ki so jo sinodalni očetje ugotavljali sproti v dialogih je, da Cerkev v Evropi ni več tisti center, višek ali srce katolištva, da je nekako izgubila neko vitalnost, da so strukture postale precej obremenjujoče. Da v ljudeh ni več te dinamike, te moči, te zavesti, kaj pravzaprav pomeni ta globina krščanske identitete, se pravi dostojanstvo Božjega otroštva, ki ga prejemamo s krstom, da ne gori več s takim ognjem, da bi se premikale gore. Da pa je Cerkev, recimo mlada Cerkev v azijskih in afriških deželah v nekem drugačnem razcvetu. Da imajo tam potem morda neka druga, še bolj temeljna vprašanja. Cerkev, recimo v latinski Ameriki, je v nekem procesu, kjer se veliko bolj živo zavedajo svoje identitete Cerkve kot Božjega ljudstva, se pravi kot celote. Cerkev v Severni Ameriki je Cerkev velikih sprememb, kjer se zelo močno soočata latinskoameriška španska kultura in protestantizem, zato tudi tam katolištvo postaja nekoliko bolj radikalno, recimo nekoliko bolj tradicionalistično. 

Tako da skupno enotno oceno, kje smo, je gotovo težko dati, zato tudi ta dokument, ki je na koncu nastal, povzetek poročil, ki smo jih sproti ustvarjali v teh 3 tednih intenzivnega dela, odpira in pusti odprto to paleto različnih izzivov in različnih vprašanj, ki nimajo v vseh lokalnih Cerkvah in na vseh kontinentih enake teže. Pri nas recimo v Evropi vprašanje poligamije ni neko vprašanje, o katerem bi razpravljali, tudi ni odprto vprašanje recimo odnosa do teh izvornih temeljnih ljudstev, kakor je zdaj v Kanadi ali pa na primer Avstraliji. Je pa zelo močno odprto vprašanje razumevanje spolov, vloge žensk, odnosa do različnih oblik skupnega življenja in tako dalje. To so morda tipična evropska vprašanja, evropski problemi. 

Kaj je bilo rečeno, kaj je papež rekel o vlogi žensk v Cerkvi? Prej ste omenili tudi to tematiko, ki je prevladujoča tudi v Evropi. 

Res je, da je tudi zaradi pričakovanja medijev ali pa za interese medijskega sveta bilo to vprašanje – vloga žensk pa morda potem tudi vprašanje duhovništva, duhovniškega celibata, poročenosti –  zelo v ospredju. Na večini novinarskih konferenc se je to vprašanje zastavljalo, v samih razpravah pa to ni imelo osrednjega mesta, je dobilo pa kar nekaj prostora tudi v naših pogovorih in nazadnje tudi v zaključnem poročilu.

Tisto, kar je bilo tako zelo jasno izpostavljeno glede vloge žensk je, da smo moški in ženske ustvarjeni po Božji podobi in da tako kot v naravi imamo tudi v Cerkvi popolnoma enakopraven status glede na vlogo, ki jo na nek način po naravi imamo. Zato je bila izpostavljena potreba po neki poglobljeni študiji antropologije pa vendarle biblične teologije, kjer je ženska ovrednotena kot ženska in ima to svojo vlogo v družbi, v družini in v Cerkvi na nek način v osnovi vedno zagotovljeno.

So pa dejansko potem različne kulture na različnih kontinentih, pri različnih narodih. Sčasoma se je lahko zgodilo, da je bila ženska odrinjena, odstavljena, kakor je bilo že nekdaj v nekaterih vejah judovstva. Tako se tudi danes vedno znova lahko to dogaja. Zelo močno je bilo poudarjeno to temeljno dostojanstvo, ki nas povezuje, moške in ženske – to je dostojanstvo Božjega otroštva, ki ga prejmemo po daru svetega krsta. Potem pa, če sem bolj konkreten: potrebna ugotovitev je bila (to je tudi celo v poročilu zapisano), da marsikje ženske predstavljajo večino ali pa večji del vernega ljudstva. Da so v Cerkvi pravzaprav ponekod v večini prisotne prav ženske. Zato je nujno, da je ženska vključena, ne samo v duhovno, cerkveno, vsakdanje življenje, ampak v vse oblike življenja Cerkve, torej tudi na področja izobraževanja, formacije in vodenja.

Tukaj je bilo še posebej močno poudarjeno, kot tudi že v naših evropskih dokumentih, da je potrebno preveriti strukture, tudi naše strukture, ki že obstajajo. V smislu, kolikor dejansko kanonski predpisi dopuščajo, da so v vseh teh gremijih navzoče tudi ženske. Seveda pa je bilo slišati v ozadju, na samem srečanju tudi od žensk, ne samo od od moških, da si v Cerkvi ne želimo govoriti o nekih kvotah, ker se nam zdi, da to ne odgovarja temu temeljnemu dostojanstvu žena, ampak da nam na nek način postaja samo po sebi pomembno, da smo res skupaj na poti, da se dopolnjujemo in da torej potrebujemo drug drugega. Tako v formacijskih, vzgojnih, oznanjevalnih dejavnostih Cerkve, kakor tudi v voditeljskih strukturah Cerkve. 

Nekateri komentatorji pravijo, da poročilo o sinodi ni všeč niti bolj konzervativni niti bolj napredni strani v Cerkvi. Je to bolj komentar medijev, ki imajo radi neke napetosti in delitve na leve in desne? Vatikan je namreč ves čas zatrjeval, da v razpravah ni polarizacije. Zakaj torej takšna ocena komentatorjev po vašem mnenju? 

Po eni strani je seveda res, da se vedno najbolj prodaja novica o nekem spopadu, o konfliktih in tako dalje. Mnenja so bila različna, prišlo je tudi do živahnih razprav, predvsem o  vprašanju ženskega diakonata oziroma sploh razmisleka o diakonski službi in potem o možnosti posvečevanja žena v diakonsko službo. To so bile v tem smislu tako najbolj izpostavljene teme glede vprašanja žensk, ampak tudi tukaj je bil izpeljan pogovor in smo se poslušali, se pogovarjali. Bilo je rečeno, da je bilo o tem do sedaj opravljenih že veliko teoloških razprav, da smo tukaj še na poti in da se ta naš sinodalni del v resnici lahko zaključi s tem, da daje nadaljevanju sinode, pa tudi strukturam, ki se bodo sedaj še strokovno ukvarjale s temi našimi predlogi, na nek način izziv, naj se razmisli, še posebej o ženskem diakonatu pa tudi o vprašanju poročenih, neporočenih duhovnikov. Naj gre ta diskusija in teološko poglobljena razprava naprej, da se je ne zapira, ne ustavlja.  Vsekakor pa ni bilo nikjer videti ali pa zaslutiti nekih konfliktov in sporov.

V ozadju je vendarle tlelo in prihajajo vedno bolj do izraza to vprašanje oziroma to spoznanje, da nam pravzaprav vsem v končnem smislu gre res za to, kako mi služimo temu odrešenjskem oznanilu. Kako lahko moški in ženska, mož in žena, duhovnik, laik in škof, bolj polno pričujemo za to temeljno oznanilo. Če je potrebno potem kakšne oblike spremeniti, pa bomo dejansko do tega lahko prišli in to tudi prepoznali. 

Čeprav je bilo jasno, da ta sinoda ni doktrinalne narave, so nekateri izražali bojazen, da bo sinoda spreminjala cerkveni nauk, a to se ni zgodilo. Od kod torej ta strah? 

Ja, strah je bil navzoč in se je pravzaprav tudi konstantno v medijih širil. Po drugi strani pa je bila tudi neka nezainteresiranost. Veliko je bilo tudi kritike, da sinoda ne bo prinesla ničesar novega, po drugi strani pa spet, da bodo kakšne vsebinske spremembe. Podlaga za to je dejansko bila že v samem konceptu. Papež je vztrajal, da se ta proces oziroma to srečanje imenuje škofovska sinoda.

Škofovska sinoda, pa vemo, je institut 2. vatikanskega koncila kot nadaljevanje koncila. Papež izbere skupino škofov, kakor so se zbrali na koncilu, s katerim potem razpravlja o določenih vprašanjih, rešuje, razrešuje določena vprašanja Cerkve, tudi doktrinalne narave. Sedaj, ko je v tej obliki sinode papež odločil, da razširi ta avditorij in povabi tudi laike, tudi duhovnike, tudi neškofe, tudi ženske, redovnike, redovnice, se je seveda upravičeno tudi pri marsikomu pojavil strah, kako bodo zdaj za to nepooblaščeni, nekompetentni ljudje odločali o stvareh, ki so pridržane dejansko cerkvenemu učiteljstvu oziroma papežu samemu. Tukaj je potrebno vedno znova ponavljati, kar papež stalno poudarja: da je sinoda kraj, uresničen kraj skupne hoje in skupnega poslušanja, ki bo papežu omogočil, da sliši, in pa tudi njegovim institucijam, da slišijo življenje, začutijo življenje Cerkve, da pa tej ta sinoda seveda ne bo prinašala nekih doktrinarnih odločitev. Odločitve pravzaprav sprejema samo sveti oče v moči petrinske službe. 

No, sinoda gre naprej. Kaj se bo zdaj dogajalo v naslednjih letih? 

Sinodalni proces je razdeljen pravzaprav na dva dela. Prvi del se je zgodil zdaj in na nek način zaključil dvoletni proces, ki se je začel leta 2021. Ta proces se bo na nek način intenzivno, zdaj že v nekih drugih oblikah, nadaljeval naprej, predvidoma pa se bo zaključil z oktobrskim zasedanjem škofovske sinode leta 2024.

Prav v tem letu se bodo škofovske konference po vsem svetu soočile s tem sklepnim dokumentom oziroma s tem poročilom in po svojih strukturah poskušale prenesti ta izziv, ta zagon, ta vprašanja vse do temeljnih občestev župnij in skupnosti vsak v svoji škofiji. Kako bomo ta proces izpeljali, je seveda zdaj še odprto. Mislim, da se bo dogajalo veliko bolj preprosto, kakor se tako strukturalno sliši in da se bomo predvsem najprej odločali in skupaj preverjali, kaj so za nas tista ključna vprašanja izmed palete vprašanj, ki so se izpostavila zdaj kot neka aktualna vprašanja v svetovni Cerkvi. Zaključno poročilo ima 20 poglavij in vsa ta poglavja verjetno niso enako pomembna ali pa relevantna za posamezna občestva, za posamezne Cerkve, druga pa morda bolj. Mislim, da je zdaj prva naloga konkretno pri nas, da se najprej škofje soočimo s tem poročilom, potem naše službe; najbolj so tukaj v ospredju pastoralne službe, ki imajo na nek način potem dostop do vseh teh raznih svetov po škofijah. Tako da bi potem res prej ali slej tudi v naših občestvih lahko ponovno brali in se pogovarjali o teh treh temeljnih temah, ki ostajajo:

Kako živimo v občestvu Cerkve? Kako živimo svoje poslanstvo kot kristjani, kot krščeni verniki in kaj je tisti moj delež, mojo soudeležba, kaj lahko jaz prispevam, da bo evangelij, da bo Božji klic, da bo Cerkev pričevalna v svojem bistvu v današnjem času.