V soboto, 13. decembra 2025, je na Rakovniku v Ljubljani potekalo vseslovensko srečanje in jubilej sinodalnih ekip in organizmov soudeležbe z naslovom Ogenj upanja.

Udeleženci so bili zbrani iz vseh škofij, med njimi ljubljanski nadškof Stanislav Zore, koprski škof Peter Štumpf, celjski škof Maksimilijan Matjaž, duhovniki, diakon, redovniki in redovnice ter laiki, člani škofijskih sinodalnih ekip, pastoralnih služb, duhovniških svetov, vodstva laiških organizacij ter člani škofijskih in župnijskih pastoralnih svetov.

Srečanje je bilo sestavljeno iz skupnega dela pogleda na že prehojeno pot in naprej na izvedbene faze do 2028, pogovora v Duhu v manjših skupinah na temo dosedanjih izkušenj sinodalnosti, dela po različnih tematskih delavnicah in zaključnega romanja v svetoletno cerkev Marije Pomočnice na Rakovniku.

Podrobno poročilo o srečanju in odzive udeležencev najdete na spletni strani Družine.

V sklepnem delu jubileja v cerkvi je zbrane ob prebrani Božji besedi iz Pisma Rimljanom (Rim 5,1-5) nagovoril škof Maksimilijan.

Spomnil je, da ta odlomek nosi poudarek o upanju, ki nas je spremljal skozi celotno sveto leto. Zdaj, ko zaključujemo to sveto leto ter vstopamo v naslednjo dobo našega življenja in življenja naše Cerkve, v dobo poglobljenega sinodalnega spreobrnjenja, je prav, da si ponovno vtisnemo v srce sporočilo, ki nam ga je dal apostol Pavel pa tudi Cerkev, ki nas je poslala na sinodalno pot.

V tem odlomku na nek način razbiramo DNK, ne samo krščanskega upanja, ampak celotnega življenja nas kristjanov. To je temeljno vodilo, ki ga v nas polaga Sveti Duh, ki nas dela Božje otroke. Škof je iz besed apostola Pavla zbranim na srce položil tri temeljna sporočila:

1. »Opravičeni smo iz vere, zato lahko živimo v miru.« (Rim 5,1)

To je veliko oznanilo, za katero se bori vsak človek, da bi lahko živel v miru z Bogom oziroma s svojim življenjem; da bi njegovo življenje dobil moč in smisel.

Apostol Pavel to sporoča na koncu prvega dela svojega velikega pisma, kjer povzame teološki nauk evangelija: »Opravičeni smo iz vere,« je njegov odgovor na iskanje tako vernih Judov, kakor tudi nevernikov tega sveta, da bi si pridobili dostop do Boga ter njegove naklonjenosti in ljubezni. Pavel pravi, da ne iz naše človeške moči in pameti, čeprav si za to prizadeva. Ne bo nam človeška narava pridobila Božje naklonjenosti, ampak je ta vedno le dar Boga, ki ga je potrebno sprejeti.

Pavel odgovarja tudi Judom in farizejem, ki upajo, da bodo z izpolnjevanjem postavi postali pravični. To je na nek način odgovor tudi nam, ki si vedno znova prizadevamo, da bi z različnimi pobožnostmi, našo askezo in našimi deli lahko postali Bogu všeč, da bi postali sveti, da bi si pridobili tisti največji dar, ki je Njegov mir, Njegov blagoslov, Njegovo življenje. Apostol Pavel pa zelo jasno pravi: »Vera nas opravičuje.« Vera v Božjega Sina, ki je sestopil v naše življenje in nam podaril svojega Svetega Duha. Iz tega Duha smo rojeni kot Božji otroci in smo Božji sinovi in hčere.

2. »Pa ne samo to, celo ponašamo se s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost pa upanje.« (Rim 5,3)

Drugo sporočilo tudi tega svetega leta, pa tudi sinodalnega časa je, da Bog gradi novo tudi iz naše narave, preko naših šibkosti in nemoči, tudi preko vseh človeških padcev in napak. On ne išče popolnih, ampak pristne. Kliče ljudi z srcem, kliče ljudi z ranami. Ker samo preko ran in izkustva svoje nepopolnosti, lahko sprejmemo Božjo pomoč in Njegov blagoslov v svoje življenje.

3. »Božje upanje je izlito v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« (Rim 5,5)

Tretje sporočilo, ki je temeljno za našo krščansko identiteto, je, da na tej poti k Bogu nismo prepuščeni sami sebi, ampak nam je Gospod dal to, kar je obljubil, preden je odhajal – svojega Duha, novega Tolažnika, ki deluje v nas, nas uči in spomni vsega in tudi naredi vse, kar nam Gospod naroča. Če ne računamo na tega Duha, če se zanašamo in ostajamo zgolj pri svojih močeh, potem se ne razlikujemo od ideologij tega sveta, ki imajo svoja merila, svoj nauk, svoje zahteve, svoje vrednote in svoj cilj. Nas pa Gospod ne samo pošilja na to pot novega življenja, ampak se nam na tej poti tudi pridruži. A ne le z besedo, ampak v mesu in krvi, v konkretnosti našega življenja.

Fotografije: arhiv Škofije Celje in Gašper Berčič