Na velikonočno jutro je na ulicah Celja potekala vstajenjska procesija in zatem sveta maša v celjski stolnici.

V pridigi je škof Maksimilijan zbrane nagovoril:

“Dragi bratje in sestre, to je dan, ki ga je naredil Gospod!
Kristus živi, naš Bog je Bog življenja, Bog ljubezni. Danes Cerkev z veseljem in z vero obnavlja to oznanilo prvih učencev: »Jezus je vstal!«

Naj torej odmeva to jutro tudi po naših ulicah in ulicah sveta, tudi po razrušenih ulicah ukrajinskih mest: Vstal je Kristus, naše upanje. Vse, česar se Križani in Vstali dotakne, na tak ali drugačen način, postane mlado, postane novo, se napolni z življenjem. On živi in hoče, da tudi mi živimo NA NOV – NA NJEGOV NAČIN, NA NAČIN LJUBEZNI!

Ali kakor je zapisal papež Frančišek v pismu mladim:

On je v tebi, on je s teboj in nikoli ne odide. Čeprav se ti lahko še tako oddaljiš, je ob tebi Vstali, ki te kliče in te pričakuje, da začneš znova. Ko se čutiš starega zaradi žalosti, zamer, strahov, dvomov ali porazov, bo on vedno tam, da ti vrne moč in upanje.

Dragi bratje in sestre, letošnje praznovanje Velike noči naj nam seže še globlje, saj ne moremo, da ne bi pomislili na vojno, ki divja nedaleč od našega domačega praga. Ponovno smo priča največjim krutostim, ki maličijo človeško dostojanstvo in razkrivajo, česa vse je sposoben človek, ki se prepusti zgolj naravnemu življenju, ki ne živi na NAČIN VSTALEGA, na način ljubezni. Tudi v tem prazničnem času ne morejo ali ne želijo vsi sprejeti oznanila o odpuščanju, miru in veselju.

Spomnimo se tudi stisk med nami. Veliko jih je: osebnih dram, prepirov, brezbrižnosti, nepoštenosti, cinizma, laži in zanikanja, sprenevedanja in sovraštva. Tudi tja želi Vstali vstopiti, tudi preko nas, ki smo sprejeli, doživeli podobo Boga Očeta, ki s svojo ljubeznijo vedno preseneča. Za rešitev človeka in za njegovo vrnitev v Življenje nam Oče izroča svojega ljubljenega Sina, da vstopa v ta svet in se dotakne tudi tiste zadnje rane, ki si jo je človek prizadel z zavrnitvijo odnosa z Njim.
Kristusova roka se sklanja k nam, k vsakemu, tudi v podzemlje. In če mi odpremo svojo roko in se pustimo prijeti in objeti, nas dvigne.
V Sinu in skupaj z Njim smrt sama postane dejanje življenja, novega življenja, ki raste iz ljubezni, ki se ne boji več zase, ki »vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prenese«.

Dragi bratje in sestre,želim vam, da bi vas ti praznični dnevi napolnili s tem velikonočnim upanjem in z vero. Bog je iznajdljiv in ljubezen vedo najde pravi način. Želim vam, da bi lahko drug drugemu s svojim življenjem pričali, da je v Kristusovem vstajenju mogoče živeti drugače – ne le iz svojih moči, ampak IZ NJEGOVIH, živeti kot sinovi in hčere, kot bratje in sestre.

Blagoslovljene velikonočne praznike ter miru in veselja v Svetem Duhu – v novem življenju, ki ga živimo kot sinovi in hčere! Kristus je vstal!

📷 Fotografije: Jože Potrpin

Delite prispevek s prijatelji!