Damjan Kejžar, župnik v Ljubnem ob Savinji:

Škof Janez, duhovniki in laiki smo ob škofu Maksimilijanu v Turčiji živeli sinodalnost – hodili smo skupaj po poteh prvotne Cerkve. Odkrivali smo pomen Pavlovih pisem skupnostim in obiskali nekatere sedmerih Cerkva, ki jim je pisal apostol Janez v Razodetju. Ob vročih vrelcih Hierapolisa in akveduktih, ki so prinašali mrzlo vodo, ki je vir življenja, smo začutili globlji pomen Janezovih besed: ‘Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust’ (Raz 3,16).

Hvaležni, da smo na neki točki svojega življenja uspeli z Božjo pomočjo postati vroči (ali mrzli) in iz tega, kar nam je bilo dano, opravljamo poslanstvo, se vsak dan zopet vračamo k Njemu, ki nas hrani in pošilja. Še posebej me je nagovorila umirjena in potrpežljiva drža škofa Kmetca v Izmirju, ki je odločen, da mala čreda kristjanov, ki je zrasla iz krvi mučencev, obstane na teh svetih krajih in pogumno prinaša Kristusov nauk tudi v prihodnje v tej danes večinsko muslimanski deželi.

Janko Rezar, župnik v Velenju:

Niceja, kraj ekumenskega koncila leta 325, na katerem so očetje naše vere oblikovali temelje veroizpovedi, ki jo še danes izpovedujemo, ter kraji sedmerih Janezovih Cerkva, ki jih apostol Janez naslavlja v knjigi Razodetja, pa Pavlove skupnosti, ki jim je apostol narodov pisal v svojih pismih – vse to se mi je doslej zdelo oddaljeno, tako v prostoru kot v času. Naše romanje v te kraje mi je približalo to, o čemer že dolgo berem v Svetem pismu in poznam iz zgodovine. Izkustvo me je obogatilo, bilo je poučno in pričevanjsko: odslej na vse to gledam z živo in jasnejšo predstavo. In s spoznanjem, da o življenju in veri na omenjenih krajih danes večinoma pričajo le še kamni, ki jih počasi izkopavajo izpod zemlje in iz pozabe.

Na večini obiskanih krajev so le nemi opomniki nečesa mnogo bolj živega: občestva, ki ga je povezovala vera v od mrtvih vstalega Kristusa; občestva, v katerem je deloval isti Božji Duh, ki je bil ob binkoštih poslan prvi skupnosti vernih v Jeruzalemu; isti Sveti Duh, ki me navdihuje, obdarja in nagovarja tudi danes, če se mu odpiram in se mu pustim voditi. In če so mesta, narejena iz kamnov, pa naj so bila še tako mogočna, postala samo še razmetano kamenje, je Beseda, ki jim je bila v neki točki zgodovine namenjena, po tem Božjem Duhu še danes živa in učinkovita; vabi v življenje po veri, v odnos z Bogom Očetom, in daje življenje, če se na njeno povabilo odpiram njemu, ki je Pot, resnica in Življenje.

Mitja Markovič, župnik v Šentjurju:

Najprej čutim hvaležnost. Za našega škofa Maksimilijana, za njegovega duha, široka obzorja, za vodenje po Božji besedi, predvsem pa za njegovo pristno bližino z vsemi romarji. Ob njem sem čutil in vedno znova čutim, da smo Cerkev, kakršno si želi Jezus. Hvaležen pa sem tudi za moč konkretnega dotika krajev prvih krščanskih skupnosti. Po obisku Laodikeje bo sedaj denimo na povsem nov način v meni odmevala beseda: »Bodi mrzel ali vroč.«

Ob podobi Sard, kjer stoji zelo majhna cerkev na robu mogočnega Artemidinega templja, bom na poseben način čutil, kaj pomeni biti sol. Zlasti pa po obisku Smirne oziroma Izmirja in tamkajšnjega škofa Martina na nov, živ način čutim, kaj pomeni upanje. Ob pogledu nanj sem bil hkrati pretresen in hkrati napolnjen z novim duhom in gorečnostjo za pot za Jezusom.

Alojz Kačičnik, župnik v Župniji Videm – Krško:

Med našim romanjem smo z velikim navdušenjem prepevali: ‘Upaj v Gospoda, bodi močan. Tvoje srce opogumi naj se, upaj v Boga.’ Od vsega začetka je bilo za kristjane ključno zaupanje v Boga. V teh krajih so jih k temu spodbujali celo sami apostoli. Odprtost njihovim besedam je bila odprtost Božji besedi. S spoznanjem, da to prinaša rodovitnost, smo tudi mi vsak dan bolj postajali romarji upanja, da Božja beseda tudi danes oblikuje nas in nam pomaga roditi sadove.

Tega smo se še posebej razveselili v İzmirju (Smirni), kjer naš rojak nadškof Martin Kmetec neutrudno skrbi za tamkajšnjo Cerkev in z misijonsko gorečnostjo išče poti, kako približati Jezusa domačinom. Novi katehumeni so močno znamenje upanja tudi nam, da od Gospoda zanesljivo prihaja moč za življenje.