Škof Maksimilijan odgovarja na vprašanje bralca v tedniku Družina:

Kakšen odnos je imel Jezus do posta? Očitno ga ni imel težave prekršiti, če je bil kdaj v času posta s svojimi učenci na kakšni gostiji. Razumem zgražanje Janezovih učencev ob tem: »Zakaj se mi in farizeji toliko postimo, tvoji učenci pa se ne postijo?« Jezusov odgovor zveni skoraj arogantno: »Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko bo ženin od njih vzet, in takrat se bodo postili.« Ali si lahko tudi mi poljubno prilagajamo postno postavo, ki nam jo škofje (ponekod še vedno) slovesno preberete po duhovnikih na začetku postnega časa?

Vprašanje je kar na mestu, saj je očitno vznemirjalo že prve kristjane, saj so vsi trije evangelisti poročali o tem dogodku. Post, molitev in dobra dela so veljali že v judovstvu za tri stebre, okoli katerih se je vrtel, razvijal in prečiščeval človekov odnos do Boga in do življenja. Dotikajo se namreč treh temeljnih dejstev človekovega življenja, s katerimi se mora vsak prej ali slej soočiti:

Post nagovarja človekove osnovne potrebe in mu s tem govori, da ni vsemogočen in večen, da potrebuje vsak dan konkretne darove od zunaj, da preživi. Ker so torej nujni, ga lahko popolnoma obvladajo, ali pa se nauči z njimi sodelovati in se na nek način osvobodi od njih. 

Molitev mu govori, da ni samo skupek materialnega, ampak je življenje še nekaj več, ga presega, ima smisel in poslanstvo, kar pomeni, da človek od nekod ali od Nekoga prihaja in se njegova pot pri Nekom izteka.

Dobra dela pa pričujejo o tem, da te poti ne hodi sam, da so za življenje nujno potrebni odnosi, da iz njih in zanje živi. Dela ljubezni, ko človek stopi prek sebe, svojih potreb in ugodja ter postavi drugega na prvo mesto, pa je najmočnejši odraz aktivnega življenja odnosov, ki človeka tudi najbolj gradi v njegovem novem življenju, v katero je povabljen.

Prav zaradi velikega pomena posta, molitve in dobrih del so te tri dejavnosti polje bitke med zlom in dobrim, med hudičem in Božjim Duhom. Prvi želi z njimi človeka zavajati in zavesti, da bi mu njegove potrebe predstavil kot nepopolnost in krivičnost, zato se mora proti njim boriti, si jih pridobiti in podrediti, Božji Duh pa mu jih želi predstaviti kot vrednoto in darove, ki so mu dani, da lahko razvije svoje življenje v svobodnih in podarjajočih se odnosih.

O tem boju govori tudi evangeljski odlomek, ki vam je prebudil dvome o Jezusovem »pravilnem« odnosu do posta. Zgodba se začne že nekaj vrstic prej (Mt 9,10-13), ko je Jezus s svojimi učenci v hiši pri cestninarju Mateju za mizo skupaj z Matejevimi kolegi, grešnimi cestninarji. Farizeji, ki so bili varuhi postave in prave vere, so se zgražali nad Jezusovim druženjem z očitnimi grešniki. V odgovor jim pokaže na prvo in najodličnejšo pot do Boga: »Usmiljenje hočem in ne daritve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (V. 13).

V nadaljevanju pa pristopijo k njemu še učenci Janeza Krstnika, Jezusovega sorodnika in najbližjega prijatelja v poslanstvu. Tudi oni so zmedeni, kakšen pomen ima še Janezova asketska in verska praksa, če Jezus tako provokativno prelamlja stare predpise. Njim pa lahko Jezus že pokaže na globlji pomen obredov in verske prakse.

Z učlovečenjem Božjega Sina Bog že dokončno živi v naših življenjih in odnosih. Ni ga mogoče več doseči z nekim zunanjim opravljanjem daritev in obredov, zunaj konkretnih odnosov, ki jih človek živi, brez udeležbe celotnega človeka. Nov Jezusov duh, »novo vino«, lahko prebiva samo v »novih mehovih« (V. 17), to je v novih telesih, v ljudeh, ki svojega telesa in svojih odnosov ne razumejo kot nekaj ločenega od Boga, nekaj grešnega, kar bi bilo treba zanikati ali zatreti, temveč kot Božji dar, kot prostor, v katerem se oblikuje in razvija novo življenje.

Zato je ključno vprašanje, ki ga želi Jezus prebuditi s svojim vprašanjem: »Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi?«

»Za Koga« se postimo, molimo in opravljamo dobra dela in ne »za kaj« to delamo.

Pravi motiv posta ne sme biti le, da bi nekaj dosegli, ampak da bi nekaj postali, da bi Nekoga spoznali, ga bolj vzljubili, se v njem prepoznali. Da bi lahko vedno bolj živeli kot svobodni sinovi in hčere.

Prispevek je bil objavljen v tedniku Družina, številka izdaje 9, letnik 2023

Delite prispevek s prijatelji!