Škof Maksimilijan je v novembru opravil kanonično vizitacijo župnije Sv. Jurij ob Taboru.

Na FB župnije so zapisali:

Stvarnik nam je v četrtek, 6. novembra 2025, ko je gospod škof dr. Maksimilijan Matjaž, prvič obiskal naše farane, naklonil prečudovit jesenski dan. Ogledal si je in pohvalil lepo vzdrževani podružni cerkvici v Miklavžu (cerkvica sv. Nikolaja) in Kapli (cerkev sv. Radegunde). Sodeloval je pri molitvah za nove duhovne poklice v naši farni cerkvi svetega Jurija in bil na voljo v spovednici med sveto mašo po molitvah.

Zvečer se je gospod škof srečal še s člani našega župnijskega pastoralnega sveta in ostalimi sodelavci. Na kratko je orisal stanje v naši škofiji, povedal, kaj lahko pričakujemo v naslednjih letih in povabil vse ljudi dobre volje k še tesnejšemu sodelovanju v župniji. “Ker župnija še zdaleč ni in ne more biti samo duhovnik.” Z veseljem je odgovoril tudi na nekaj zastavljenih vprašanj. Srečanje je minilo v res prijetnem vzdušju!

V nedeljo. 9. novembra 2025, je škof z župnijskim občestvom obhajal sveto mašo. V pridigi jim je spregovoril:

»Danes zaključujemo ali pa nadaljujemo kanonično vizitacijo te župnije, tako imenovani škofov obisk, ki se je že vršil v tem tednu. Želel bi spoznati utrip in življenje vaše župnije in vas spodbuditi, da bi lahko zrasli še bolj kot občestvo, kot Gospodova Cerkev, kot pričevalci vere v tem kraju.

Hkrati pa danes v Cerkvi obhajamo dvojni praznik: praznik zahvalne nedelje in praznik posvetitve prve krščanske cerkve – papeške bazilike svetega Janeza Krstnika v Lateranu. To cerkev je cesar Konstantin postavil na začetku 4. stoletja, ko je krščanstvo dobilo pravico javnega delovanja. Od takrat naprej je to škofovski sedež apostola Petra in njegovih naslednikov (papežev), zato ta cerkev predstavlja vez edinosti med vsemi nami.

Cerkev smo živa zgradba 

Mi smo Božja zgradba, glava te zgradbe in njen temelj pa je Kristus sam. Zato ob prazniku te naše materne Cerkve slavijo vse cerkve. Ta praznik nam govori, da nismo sami v tem, ko izpovedujemo svojo vero v Jezusa Kristusa, ampak pripadamo veliki družini katoliške Cerkve in imamo brate in sestre po vseh kontinentih.

Prvo naročilo, ki ga je Jezus dal učencem, je bilo: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence«. To naročilo velja vedno, v vsakem času in za vsakega kristjana.

Ko smo prejeli dar svetega krsta in smo bili vključeni v Kristusovo telo, ki je Cerkev, smo hkrati prejeli poslanstvo, da to vero živimo, jo oznanjamo ter zanjo pričujemo.

Vere nismo prejeli samo zato, da bi izpolnjevala naše osebne duhovne potrebe, ampak da bi bili tisti, ki nosimo zaklad evangelija našim bratom in sestram.

Biti kristjan pomeni biti Jezusov učenec, biti poslan in imeti oči odprte. Zlasti za tiste na obrobju, majhne, ki jih hitro spregledamo in morda nimajo pravega mesta v našem življenju. Ti majhni so še posebej potrebni naše ljubezni in oznanila upanja evangelija.

Ta praznik naj nas spodbudi, da bi se prepoznali kot živi udje, kot člani te svete Cerkve, ki ni zgradba, ampak je nekaj živega. Je Jezus Kristus, živa navzočnost Boga, ki ga obhajamo v zakramentu rešnjega Telesa in krvi.

Živa Cerkev so naši medsebojni odnosi

Ko Jezus v pravi: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom na novo postavil«, se moramo zavedati, da nam fizične stavbe lahko samo pomagajo, da rastemo v tisto pravo živo Cerkev, ki niso kamni, ampak so naši medsebojni odnosi.

Evangelij današnje nedelje praznika posvetitve lateranske bazilike se nam lahko zdi v nasprotju s tem, kar obhajamo. Lahko se zdi, da častimo kamne, ki umetelno sestavljajo svetišče. Jezus pa v evangeliju predlaga, naj podrejo tempelj, ki so ga Judje z velikim navdušenjem obnavljali 46 let, da bi dosegel slavo in sijaj prvega Salomonovega templja. 

Posvetitev cerkve kliče v zavest resničnost, da nas Jezus združuje v svojem skrivnostnem telesu, Cerkvi. Tako praznik posvetitve »matere« vseh cerkva v nas kliče zavest, da je Jezus edini, na katerem raste živa Cerkev, občestvo vernih, telo tega templja, zgradba cerkve pa je le zunanje znamenje, ki naj razodeva to resničnost.

Zahvaljujem se vam za skrb, ki jo posvečate svetiščem, da so tako lepo urejena. Hvala vašim gospodom župnikom, ki dajejo tem kamnom zunanji in notranji sijaj. Hvala za vaše zasluge, da s skrbjo, ljubeznijo in spoštovanjem skrbite za dediščino naših očetov.

Hvala vsem, ki se za to žrtvujete: ključarjem, članom župnijskega pastoralnega sveta in vsem sodelavcem. Na teh zidovih se čuti vaše čuteče srce in roke ljubezni, ki so pripravljene darovati se za skupnost.

Vendar so nam zgradbe cerkve samo spodbuda, da bi gradili našo resnično Cerkev. To cerkev gradimo najprej v svojih domovih, družinah, v svojih srcih. Gradimo jo, ko sprejemamo darove Svetega Duha, ki se izlivajo iz svetišča in zakramentov v naša srca, ki si želijo Boga.

Želim si, da bi v tem svetem letu okrepili svoj osebni odnos z Bogom, ki se kaže prav v molitvi. Statistike kažejo, da smo Slovenci na repu krščanskih narodov po zaupanju v molitev. Za molitev nam zmanjka časa. Še vedno mislimo, da smo kristjani, če smo bili rojeni ali vzgojeni kot kristjani, a osebnemu vsakdanjemu odnosu z Bogom posvečamo premalo časa.

Bog nam daje vsako minuto življenja, spremlja vsak naš dih in nam daje svojega Svetega Duha. Želi, da prisluhnemo temu glasu, da bi ta moč gradila in spreminjala naše medsebojne odnose. Če pa želimo, da bo ta glas slišen, mu moramo posvečati svoj čas, pozornost in ljubezen.

Zahvalna nedelja in zgled rojaka Izidorja Završnika

Danes je zahvalna nedelja, ko je prav, da se zamislimo, da ni vse, kar imamo, samo po sebi umevno. Nevarnost je, da postanemo slepi, trdi in nehvaležni.

Hvaležnost je največje netilo ljubečih medsebojnih odnosov.

Prosimo za milost, da bi prepoznali znamenja in darove, ki nam jih Bog podarja po bližnjih – po starših, otrocih, po ljudeh, s katerimi živimo. V tem moramo prepoznati, da smo dragoceni v Božjih očeh in da ima Bog z nami načrt.

Spodbudil bi vas, da v molitev vključimo svetnike, naše zavetnike, ki so jih častili naši predniki. V nebesih imamo priprošnjike, ki so pripravljeni za nas prositi. V letošnjem svetem letu se naša škofija še posebej zbira ob molitvi k Božjemu služabniku Izidorju Završniku, rojenemu prav v tej župniji.

Rad bi vam položil na srce, da bi utrjevali svoj odnos do tega človeka, ki je živel med vami. Ob njem smo začutili vrednost življenja, ki se daruje. Težki časi preganjanja in vojne so mu pomagali, da je v njem dozorelo spoznanje, da je resnično rodovitno tisto življenje, ki se daruje, ki ne misli samo nase, ampak je pripravljeno izpuščati iz svojih rok. Kakor pravi Jezus, moramo pustiti, da pšenično zrno najprej umre, da lahko potem obrodi sad.

Priporočajmo se temu Božjemu služabniku za pogum, srčnost in milost vere, da bi zaupali, da je vse, kar je narejeno iz ljubezni, trajno, četudi je zaznamovano s preizkušnjo, trpljenjem in smrtjo. Bog vse to lahko preustvari v novo življenje. Amen.«

Fotografije: FB župnije Sv. Jurij ob Taboru: