V soboto, 10. januarja 2025, je bila v Marijinem svetišču v Novi Štifti pri Gornjem Gradu ob 16. uri zahvalna sveta maša za preteklo sveto leto, ki jo je ob somaševanju vodil škof Maksimilijan.

Na koncu svete maše je blagoslovil tri uokvirjene table, ki sedaj visijo pod korom in obiskovalcem cerkve ponujajo originalno pismo (faksimile) škofa Petra Seebacha skupaj s prepisom v latinščini in prevodom v slovenščino. Škof Peter je pismo leta 1561 poslal papežu Piju IV. s prošnjo za gradnjo svetišča na tako imenovanem Metuljskem griču, v njem pa je podrobno opisal čudeže, ki so se zgodili na tem kraju.

Škof Maksimilijan je v pridigi uvodoma pozdravil vse zbrane: župnika, dekana, diakone, župana ter vse farane združenih »župnij pod spečim menihom« oziroma župnij pod varstvom Marije Zvezde, ki so se zbrali k zahvalni slovesnosti za preteklo sveto leto. V pridigi jih je nagovoril z besedami:

Marija, znamenje upanja

To Marijino svetišče, ta svetoletna cerkev, na nek način pooseblja temeljno sporočilo, željo in prošnjo svetega leta, naj nas Gospod utrdi v upanju in krščanski identiteti – kdo smo, kaj nam Bog daje in kam nas Gospod vabi.

Mariji so v preteklosti dali veliko lepih imen, s katerimi so želeli izraziti vero in resnico, ki se nam je razodela v nebeški Materi. Marija je znamenje upanja, saj predstavlja vse človeštvo, v katerega vstopa Božji Sin, ki sprejme človeško telo in človeško življenje. Ona je tista, ki zagotavlja, da bo to novo življenje, ki smo ga s krstom prejeli, lahko tudi obrodilo sadove, ker nam pomaga ohranjati kali novega življenja in vere v našem življenju.

Smo v času po prazniku Gospodovega razglašenja, ko je imela zvezda pomembno vlogo, saj je modrim kazala pot do Kristusa. Tudi Marija je za nas taka zvezda, ki nam kaže pot h Kristusu.

Samo občestvo preživi

Še en razlog je, zaradi katerega sem še posebej vesel, da se lahko danes tukaj skupaj z vami zahvaljujem za milosti svetega leta. V nobenem svetišču naše škofije ni bilo toliko svetoletnih dogodkov kakor prav tukaj pri vas. To kaže na vašo voljo, odločnost in gorečnost, s katerimi se, kakor vaši predniki, spoprijemate z izzivi težkih časov. V teh krajih nikoli ni bilo lahko živeti. Bilo je lepo živeti, ne pa nujno lahko. Za vsako stvar se je bilo treba potruditi.

Tako se tudi danes zavedate, da je v tem novem času, tako v družbi kakor v Cerkvi, prihodnost na strani tistih, ki so odprti življenju, povezovanju in drug drugemu. Na strani tistih, ki se zavedajo, da človek sam ne more preživeti, temveč lahko preživi le občestvo; da je prav občestvo tisti prostor, ki rojeva življenje. Pa ne le življenje, ampak tudi ljubezen in srečo, po katerih vsak človek najbolj hrepeni.

Vesel in hvaležen sem, da si tukaj z obnovljenimi močmi prizadevate, da bi to kal življenja v občestvu, povezanosti in solidarnosti drug z drugim resnično živeli, ter se zavedate, da je vsaka ura, vsak atom naše energije, ki smo ga pripravljeni darovati drugemu, blagoslovljen. Iz tega se rojeva novo življenje.

Temelj našega upanja

Poseben pomen ima tudi dejstvo, da praznik zahvale za sveto leto obhajamo prav na predvečer oziroma že na sam praznik Jezusovega krsta, v katerem praznovanje božičnih praznikov doseže svoj vrh.

Prav v kontekst božičnih praznikov je bilo umeščeno tudi praznovanje svetega leta v vesoljni Cerkvi. Papež Frančišek je sveto leto razglasil na predvečer praznika Jezusovega rojstva, na sveti večer leta 2024, papež Leon XIV. pa ga je letos sklenil na praznik Jezusovega razglašenja, 6. januarja. S tem želi Cerkev tudi navzven pokazati, kje sta temelj in srčika našega upanja.

Upanja namreč ne gradimo na lastni moči, na prepričanju, da bomo s svojo pridnostjo zmogli in preživeli, temveč na zvestobi in obljubi Boga, ki se je dokončno zavezal človeku s tem, ko je na še vedno nepredstavljiv način vstopil v človeško življenje – kot človeško bitje, ki sprejme vse radosti, pa tudi bridkosti in trpljenje človeškega mesa in krvi.

Vemo, da se božična zgodba ne konča z božičem, pa tudi ne s praznikom svetega Štefana, temveč doživi svoj vrh na veliko noč. Takrat Božji Sin sprejme nase tudi trpljenje in stisko, nazadnje pa celo človekov greh in smrt, da bi človek tudi v najgloblji stiski mogel začutiti, da ni sam: da je bil nekdo tam že pred njim, da mu Bog tudi v stiski podaja roko in da sta skupaj. To je temeljna resnica naše vere in temelj našega upanja.

Gospod želi naše sodelovanje

S praznikom Jezusovega krsta božični čas doseže svoj višek. Z njim izpovedujemo resnico, da nas Bog želi imeti kot enakopravne sodelavce in oznanjevalce v tem življenju, na tem romanju, ko skupaj z njim delamo ta svet Božji.

S krstom je bil namreč vsak izmed nas po Svetem Duhu, po Kristusovi daritvi, vcepljen v novo telo Jezusa Kristusa – v telo, ki je Cerkev, ki živi, raste in bo nekoč vse v vsem. Te velike resnice se pogosto premalo zavedamo. Nismo sami, temveč smo del Božjega telesa.

Tega daru, ki nam ga je Bog podaril s svojim učlovečenjem, se sprva ni zavedal niti Janez Krstnik, kakor smo slišali v današnjem evangeliju. Ko je Jezus prišel k njemu, da bi se mu dal krstiti, mu je Janez z vso človeško razumnostjo rekel: »Kako to, da ti prihajaš k meni in se mi daješ krstiti, ko pa bi jaz moral priti k tebi in se ti dati krstiti?« Jezus pa mu je odgovoril: »Pusti zdaj in stori, kar ti rečem, kajti spodobi se nama, ker se se bo samo tako lahko izpolnila vsa pravičnost.«

To z drugimi besedami pomeni, da si Gospod želi in potrebuje naše šibko sodelovanje. Kakor smo v teh dneh v evangeliju slišali znani odlomek o petih hlebih, je dovolj že tisti skromni hleb, tista preprosta daritev, ki jo zmoremo prinesti na oltar: moja volja, moja ljubezen, moj »da«. Bog ta dar blagoslovi in z njim gradi Božje kraljestvo, v katerega verujemo.

Zato se želimo danes še enkrat zahvaliti za dar svetega krsta, da smo Božji otroci, in hkrati prositi, da bi iz tega daru živeli bolj zvesto in zavestno ter iz njega črpali veselje in gotovost, da ne moremo biti nikoli več izgubljeni, ker smo Božji.

 Fotografije: FB Župnija Nova Štifta pri Gornjem Gradu

Fotografije: Franjo Atelšek