V imenu vernikov sta se na koncu svete maše škofu zahvalila zakonca Tina in Gregor Kramer:

Spoštovani vsi navzoči!

V imenu vernikov, sester in bratov naše stolne župnije nama je dano, da spregovoriva nekaj besed ob osebnem prazniku našega današnjega slavljenca – škofa Maksimiljana.

Čeprav so se naše poti združile šele pred dobrima dvema letoma, ob imenovanju za celjskega škofa, na katerega smo tako dolgo čakali, zanj prosili in molili, se zdaj zdi, kot da se poznamo že zelo dolgo.  Maksimiljana smo spoznali kot človeka bližine, pristnih in iskrenih odnosov, skromnosti in preprostosti. Bil nam je poslan kot škof, a po tem času lahko rečemo, da smo dobili tudi prijatelja.

Gotovo najdragocenejše pa je, da smo v njem dobili pastirja, ki tako dobro pozna zaklad Božje besede, nam jo zavzeto, potrpežljivo in srčno razlaga, nas zanjo ogreva, da bi jo še bolj udomačili, se z njo ukvarjali, vzljubili, in ji tudi zaupali. Za vse prejeto smo lahko Bogu neizmerno hvaležni.

Spoštovani in dragi škof Maksimiljan!

Pred vami stojiva brez darila za rojstni dan, saj ste želeli, da svoj dar raje namenimo tistim, ki so tega v naši domovini trenutno najbolj potrebni. Ta skromen šopek rož je tako zgolj znamenje našega veselja in hvaležnosti ter zavezanosti, da bomo skušali slediti vašemu zgledu in za vas molili.

Ob vaši šestdesetletnici vam iskreno čestitamo in se veselimo bogastva modrosti, srčnosti in mladosti našega škofa. 

Želimo vam, da ob zahtevnem poslanstvu, ki vam je zaupano, ne bi nikoli izgubili poguma, ohranili pa otroško srce, ki vam bo ob vseh, včasih tudi težkih pastirskih nalogah, vlivalo močno zaupanje v neizmerno Očetovo ljubezen in varstvo.

Srčno vam želimo zdravja in moči, trenutkov potrebne in blagodejne tišine, dotikov narave in vam tako ljubih pogledov z višine, pa tudi tistih drugih, radostnih trenutkov srečanja in pristne bližine, najprej z vašimi brati duhovniki in z vsemi brati in sestrami.

Bog vas blagoslovi!

Sporočilo škofa Maksimiljana ob koncu slovesnosti:

“S tem zahvalnim bogoslužjem sem želel izkazati zahvalo za dar življenja, za vse to, kar nam Bog namenja. Želim biti priča temu, da Bog ostaja zvest kljub našim šibkostim in da zna z vsakim izmed nas delati velike zgodbe.

Ne moremo pa mimo tega, da smo se v tem bogoslužju še posebej spomnili vseh tistih, ki so v preteklih dneh trepetali za svoje življenje. Želim si, da bi se vsi še bolj živo zavedali, kdo je naš izvor vsakdanjega življenja, kdo je gospodar življenja in da bi s tem gospodarjem življenja zmogli imeti vedno znova ta hvaležni odnos.

Drugo, kar bi rekel ob današnji Božji besedi – da Gospod vedno znova kliče. Ne samo tisti, ki je v prvi uri stopil v vinograd in opravlja svoje delo, tudi tisti, ki zasliši klic na koncu, zadnji, kadarkoli, na kakršenkoli način, pri Bogu najde svoje mesto, pri njem imamo vsi svoje bivališče.”