Dvajseto obletnico ustanovitve naše škofije so v dekaniji Gornji Grad – Šaleška dolina obeležili z romanjem k cerkvi sv. Križa nad Belimi Vodami.
Ob 15. uri je bila v cerkvi molitvena ura, ob 16. uri pa sveta maša, ki jo je ob somaševanju daroval škof Maksimilijan. V pridigi je zbrane nagovoril:
»Dragi romarji naše šaleško – gornjegrajske dekanije!
Veseli in hvaležni smo, da nas je Božji Duh zbral in združil na tej romarski poti k Svetemu Križu. V tako velikem številu smo prišli sem, da izrazimo svojo hvaležnost in veselje za darove milosti, ki smo jih prejeli v času od ustanovitve naše celjske škofije pred 20 leti.
Božji milosti smo hvaležni za ta zgodovinski dogodek, čeprav se nam zdi, da se na zunaj ali osebno pri nas ni veliko spremenilo, saj še vedno živimo v istih krajih in obiskujemo iste cerkve. Vendar verujemo, da je vsaka naša župnija, vsak krščeni v Svetem Duhu del Kristusovega živega telesa, ki mu pravimo Cerkev. Njen temelj je Jezus Kristus, vidni temelj pa sveti oče in pastirji, ki jih po svetem očetu Gospod postavlja.
Kjer je škof, tam je Cerkev
»Kjer je škof, tam je Cerkev,« pravijo cerkveni očetje. Tam je duh izvornega apostolskega poslanstva, ki se je začelo, ko je Gospod ob Genezareškem jezeru izbral dvanajst ubogih nepopolnih mož iz vseh poklicev in jih postavil, da bi bili z njim; da bi se ob njem učili njegovega življenja in prejeli moč za oznanjevanje ter ozdravljanje.
To je izvor apostolske Cerkve, ki oznanja Božje kraljestvo v vseh časih do konca sveta. Apostoli, nepomembni v očeh tega sveta, so na gori v Galileji prejeli Gospodovo naročilo, naj naredijo vse narode za njegove učence in jih krščujejo, z obljubo, da bo Gospod ostal z njimi vse dni do konca sveta. V moči tega klica smo tudi mi sprejeli klic vere in poslanstva, da to vero živimo, zanjo pričujemo in jo oznanjamo svetu, v katerega smo poslani.
Ustanovitev krajevne škofije ima namen, da bi se še bolj povezali ne samo ob škofu kot znamenju apostolskega poklica, temveč z vsemi, ki nas je Bog izbral in nas pošilja, da bi bili danes tukaj njegovi učenci, apostoli in pričevalci evangelija.
Smisel življenja škofije je, da nas povezuje, spodbuja, krepi in pošilja, da bi bili v tem času in prostoru sol zemlje in luč sveta.
Hvaležni smo za vse, kar se je v teh 20 letih zaradi večje preglednosti in povezanosti škofije zgodilo v naših župnijah.
Hvaležnost papežem
Posebej smo hvaležni svetim očetom, našim papežem. Danes je papeška nedelja, ko se zahvaljujemo za izvolitev sedanjega papeža Leona XIV., ki je bil pred letom dni izvoljen za 267. voditelja Cerkve. Hvaležni smo za njegovo pričevanje, ki je tako pomembno in potrebno v tem našem času. Spomnimo se njegovih prvih besed z balkona bazilike svetega Petra: »Kristusov mir naj bo z vami!«
Glasnik Božjega miru je v tem času zelo nujen, ko vidimo, kam svet vodita človeška samovolja in aroganca, ki sta človeka izgnali že iz raja, ko je želel sam odločati o vsem in sam poskrbeti za svoje življenje. Človek mora v svojem življenju spoznati, da on ni vsemogočni Bog in da potrebuje človeka in Boga, če želi izpolniti svoje življenje. Čeprav se zdi, da danes človek s tehniko in močjo obvladuje svet, se po drugi strani kaže krhkost sveta, ki postaja plen človekove samozadostnosti.
Zato je prva naloga vsakega izmed nas klicati Božjega duha, katerega sadovi so mir, veselje in ljubezen – tri kreposti, ki so temelj vsake skupnosti.
Vizija sinodalne Cerkve
Zahvaljujemo se tudi za pokojnega papeža Frančiška, ki nas je pred leti pozval, naj verniki stopimo skupaj kot občestvo. Poudarjal je, da Cerkev ni le ustanova ali struktura, ampak smo Cerkev vsi mi. Želel je, da postanemo »poljska bolnišnica«, Cerkev na poti, ki gre k ljudem, se odpira in išče oddaljene. Vsi krščeni smo prejeli darove Svetega Duha, da bi Božje življenje prinašali v svet in ga spreminjali v prostor razumevanja in sodelovanja.
Frančiškovo povabilo k sinodalni Cerkvi nas je pred petimi leti spodbudilo, da smo skupaj kot škofija začeli razmišljati, kaj bi si želeli za svojo prihodnost. Izoblikovali smo podobo Cerkve, zapisano v stavku naše vizije, ob kateri se navdihujemo in gradimo našo sedanjost:
»V Svetem Duhu se prepoznavamo in oblikujemo kot dejavni in sočutni člani občestev, kot misijonarski učenci in voditelji.«
Ta slika dejavnega in sočutnega občestva Jezusovih učencev nas spodbuja, da odpiramo oči za svet okoli sebe. Vera nam ni bila dana le za skrb zase, ampak predvsem, da bi skrbeli za bližnje. Ko bomo odpirali oči in prepoznavali potrebe svojih bratov in sester, bo Gospod blagoslavljal tudi naše življenje.
Verujemo v glavno sporočilo Jezusovega križa: Kdor hoče hoditi za menoj, naj se odpove sam sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj. Ker pšenično zrno, dokler ne pade v zemljo, ostane samo. Ko pa pade v zemljo, ko izpusti iz rok skrb zase, ko raste v ljubezni do drugega, lahko obrodi bogate sadove.
Tri prošnje jubilejnega leta
Ob tej priložnosti zahvalne svete maše prosimo, da bi lahko obrodili sadove, ki so potrebni naši Cerkvi in svetu v tem času. Na srce vam polagam tri prošnje, ki nas povezujejo v tem jubilejnem letu:
Da bi postajali pričevalci in romarji upanja; da bi pričali, da so Kristusovi darovi temelj upanja tudi za sodobnega človeka. Da bi bili vedno bolj povezani v občestvo in da bi postajali misijonarski pričevalci evangelija.
Za to pa potrebujemo Božjo navzočnost v zakramentih, ki nam prihaja po rokah duhovnikov. Zato je naša močna prošnja v tem letu: »Gospod, duhovnikov nam daj.«
Prosimo za rodovitnost duhovnega življenja v naših družinah in našemu narodu, da se bomo odpirali Bogu in sprejemali njegove darove; da se bomo dotikali Božje navzočnosti, njegove besede, mesa in krvi. Naj naša življenja tako postajajo vedno bolj Božja, odprta in darujoča za brate in sestre ter za resnico Božjega kraljestva, v katerega smo poklicani.
Za to še posebej prosimo na tem svetem kraju, ki je bil tako drag tudi našemu blaženemu škofu Slomšku, ki se mu priporočamo in izročamo, da bomo okrepljeni z Božjim blagoslovom ponesli Božjo besedo tudi na svoje domove. Amen.«
Fotografije: Franjo Atelšek, Cvetka Žlof
