V nedeljo Svete Družine, 28. decembra 2025, smo v celjski stolnici s slovesnim bogoslužjem ob 15.00 sklenili sveto leto in hkrati vstopili v novo pastoralno obdobje, ki ga bo zaznamovalo obhajanje 20-letnice ustanovitve naše škofije.

Predstavniki župnij so zato pri tem bogoslužju prejeli sveče z geslom jubilejnega leta, ki je vzeto iz vizije naše škofije: »V Svetem Duhu se prepoznavamo«. Sveča nas bo povezovala v skupni prošnji Bogu, naj nam pošlje svojega Duha, da bomo lahko v njem prepoznali svoje mesto v Kristusovem Telesu – Cerkvi, svoje darove, ki nam jih Gospod daje, da bomo lahko uresničevali svoje misijonarsko poslanstvo in pričevali zanj.

Škof Maksimilijan je v pridigi med sveto mašo uvodoma poudaril, da smo »prišli skupaj, da se kot krajevna Cerkev Bogu zahvalimo za milosti svetega leta in se v okrepimo v Svetem Duhu za pričevanje naše vere in upanja v novem, za našo škofijo jubilejnem letu.

Gotovo ni slučaj, da je papež Frančišek lansko leto razglasil sveto leto prav na sveti večer rojstva Božjega Sina. Škofje po vsem svetu smo potem odprli svetoletna vrata po škofijah na praznik Svete Družine in na ta praznik jih danes tudi simbolno zapiramo.

Temelj našega upanja

Celotno sveto leto, ki smo ga želeli prehoditi skupaj kot romarji upanja, je potekalo v ključu božiča, to je osrednjega dogodka naše vere:

Bog se je rodil v meni, v nas, med nami, Bog se je učlovečil, kar pomeni sestopil v naše konkretno življenje in ga posvetil, in tako živi z nami na vseh poteh našega življenja, tudi v stiskah in naši nemoči in končno tudi v smrti. To je tudi temelj našega upanja, ki smo ga hoteli v svetem letu okrepiti.

To upanje ni sad našega razpoloženja, ne sad naše pridnosti, ampak je kot Božje rojstvo, dar zastonjske Božje ljubezni. Kot je zapisal Pavel v Pismu Rimljanom: »Božja ljubezen – to je upanje – je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (5,5) In še stopnjuje naprej, ko pravi, da nam je »Bog izkazal svojo ljubezen s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« (5,8)

To je temelj in izvor našega upanja, h kateremu se vedno znova vračajmo, ko nas bo hudi duh želel prepričati, da nismo vredni, da se ne splača, da je tema močnejša in bolj resnična. Bog Oče se je v Jezusu Kristusu enkrat za vselej zavezal človeku in tej obljubi ostaja zvest.

Praznik Svete Družine

Današnji praznik Svete družine, ki ga obhajamo takoj po božiču, nam postavlja pred oči še dve pomembni značilnosti naše vere in našega življenja:

Vero ter tudi pravo in srečno življenje se da živeti samo v občestvu, samo v pristnih odnosih, kjer ljudje drug drugega podpirajo in nosijo ter drug drugega tudi brusijo in oblikujejo.

Vsak dan se moramo učiti biti družina, nas je spodbujal papež Frančišek. Človek je bil ustvarjen kot skupnost dveh različnih oseb – Bog je ustvaril človeka kot moškega in žensko. Temeljno poslanstvo Duha, ki ga je Bog poslal svoji Cerkvi na binkoštni dan, je bilo povezovanje skupine preplašenih in razočaranih apostolov med seboj, da bi lahko potem tudi oni povezovali in gradili Cerkev, živo Kristusovo telo. Samo preko naših odnosov, pa naj so še tako naporni, se rojeva ljubezen, ki je dobrotljiva, potrpežljiva, se ne napihuje in ne misli samo nase. In zato tudi nikoli ne mine – ker je v Božja.

Zato je bila tudi prva skupna prošnja naše škofije na začetku svetega leta, da bi se verniki v Cerkvi bolj povezali med seboj in se začutili kot občestvo, kot bratje in sestre, ki smo bili pri krstu rojeni v to novo življenje in smo živi udje Kristusovega Telesa. To je namreč Cerkev, to so naše župnije in naše družine.

Nismo povezani med seboj samo kot neko društvo, tudi ne samo kot krvni sorodniki, ampak nas povezuje še močnejša kri – kri Svetega Duha, ki nas rojeva za Božje otroke.

Prav iz tega izhaja druga značilnost naše vere in našega življenja, ki nam jo razkriva božični praznik: Božji otrok se je rodil na svet kot nebogljen dojenček, ki potrebuje zaščito in nego. Zato se je rodil v družino – čeprav v “štali”, ne v templju. Njegovo življenje je bilo, kot vemo, takoj ogroženo. Ko so pastirji odšli, je moral Jožef poskrbeti za hrano, toploto, varnost.

Današnji evangelij ga predstavi kot tistega, ki je stalno buden, na preži in v gibanju. Kar trikrat mu angel naroči: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in pojdi!« Enkrat v Egipt, potem iz Egipta, potem spet iz domače Judeje v pogansko Galilejo v Nazaret, od koder se je moral čez 30 let tudi odrasli Jezus umakniti, ker ga niso hoteli sprejeti.

Boj med Lučjo in temo

Ta Jožefova in Jezusova zgodba, zgodba svete družine, je v resnici duhovna zgodba vsakega človeka, ki zasliši klic Boga in mu želi slediti. Tudi v naše življenje se Bog rodi kot nebogljen otrok, ki potrebuje veliko nege, skrbi in varstva, da bo zrastel in se ohranil.

Zdi se, da je današnji čas še posebej agresiven in iznajdljiv, da bi zadušil tega otroka – Kristusa, ki se rojeva v naši duši. Ne vem, če se v resnici zavedamo, da poteka pravi apokaliptični boj med dobrim in zlom za to Božje življenje v človeku.

Apostol Janez je to vizijo zapisal ob koncu svojega življenja in nam je ohranjena v knjigi Razodetja kot tretje božično poročilo:

In prikazalo se je veliko znamenje na nebu. Žena, obdana s soncem, in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila v porodnih bolečinah in mukah. In bil je velik ognjenordeč zmaj,  ki je imel sedem glav in deset rogov, in na svoji glavi sedem kron. In njegov rep je potegnil s seboj tretjino nebesnih zvezd ter jih vrgel na zemljo. In zmaj se je ustopil pred ženo, ki je bila na porodu, da bi požrl njeno dete, ko bi porodila. (Raz 12,-1-6.10)

To je globlji Božji pogled na dogajanje, ki se dogaja vse od začetka človeške zgodovine in tudi danes – Boj med Lučjo in temo, med Življenjem in smrtjo.

Božja beseda nas ne želi prestrašiti, ampak odpreti oči in nas spodbuditi k odločitvi. Štiri tedne adventnega časa kot priprave na božični praznik smo prižigali sveče in poslušali spodbude: »Čujte, bodite budni, hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri.«

V Svetem Duhu se prepoznavamo

A Bog nas v tem boju in v tem odločanju ne pušča praznih rok. Daje nam celo vrsto pripomočkov, ki nam lahko priborijo zmago. Prva je gotovo njegova obljuba: »Poslal vam bom Duha Tolažnika, ki vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal –  ki vas bo povezoval z menoj in Očetom v trdno občestvo, ki ga peklenska vrata ne bodo mogla premagati!«

Prošnja k Svetemu Duhu in za Svetega Duha pa bo tudi naša glavna molitev in prošnja v jubilejnem letu naše škofije, ki ga danes začenjamo.

Dvajset let novoustanovljena ni neka velika doba, lahko pa je priložnost, da se Bogu zahvaljujemo, da nas je še močneje povezal med seboj kot krajevno Cerkev, da bi lahko skupaj lažje našli načine in moči za oznanjanje in ohranjanje evangelija in Božjega življenja v tem našem prostoru, v naših župnijah, v naših družinah in v našem življenju.

Za življenje in za vero se je vedno potrebno odločiti. Skupaj smo lahko močnejši in uspešnejši.

Zato nas bo to leto povezovalo vodilo iz naše škofijske vizije: V Svetem Duhu se prepoznavamo – kot romarji upanja, kot Božji otroci, kot bratje in sestre med seboj, kot člani Cerkve. Naj nas plamen sveče, ki jo bomo ob koncu svete maše blagoslovili in razdelili po vseh župnijah, povezuje med seboj v skupni goreči molitvi in daritvi. Amen.«

Fotografije: Jože Potrpin, arhiv Škofije Celje in FB župnije Žalec, Griže, Gotovlje ter Dol pri Hrastniku

Fotografije: Marjana Perkovič