V nedeljo, 13. 9. 2026, so se na Polzeli veselili uradne otvoritve in blagoslova obnovitvenih del, ki so jih v minulem pastoralnem letu izvedli v župniji: pleskanje cerkve na Vimperku, obnova sanitarij v pastoralnih prostorih pod cerkvijo na Polzeli in ureditev podstrešja v župnišču za bivanje.

Duhovno dogajanje se je začelo ob 9.30 z molitveno uro za blagoslov župnije, nadaljevalo se je ob 10.30 s sv. mašo, ki jo je daroval celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž. Blagoslovil je obnovitvena dela ter poudaril pomen povezovanja vernikov v župniji ne samo na ravni skupnih prizadevanj za prenavljanje župnijskega okolja, temveč tudi na globlji, duhovni ravni, torej preko grajenja pristnih, iskrenih medsebojnih odnosov. Priložnost za to je bila že takoj po sv. maši, ko so udeleženci ob domačih sladkih dobrotah poklepetali pred cerkvijo.

(povzeto po spletni strani Župnije Polzela)

Nagovor škofa Maksimilijana pri sveti maši:

Spoštovani gospod župan, dragi sodelavci, sodelavke iz župnije!

Res sem zelo vesel, da lahko danes to slavje obhajamo skupaj, ko se zahvaljujemo Bogu. Gotovo ne samo za vso to lepo obnovo, ki vas je še bolj povezala v to živo skupnost in živo občestvo, ko ste vsak na svoj način, po svojih močeh gradili in obnavljali. Bolj imamo v mislih to, kar se je v tej župniji dogajalo in zgodilo v zadnjih petih letih.

Pet let je namreč od tega, kar smo v škofiji začeli t. i. proces iskanja in poslušanja, kaj nam Gospod govori, kako naj zastavimo naše delo v prihodnjih desetih letih. Spodbujeni s papežem Frančiškom v iskanju sinodalne podobe Cerkve v naši škofiji in naših župnijah smo stopili na to pot, da bi se bolj živo zavedali in prišli do tiste prave resnice našega krščanskega življenja ter odkrili, kaj je središče Cerkve in kdo smo mi v njej.

Naša Cerkev ni institucija, ki bi živela nekje daleč, še manj zgradba in struktura v nekem kraju, ampak je predvsem živa skupnost ob njem, ki nas zbira in je po Svetem Duhu in zakramentih navzoč sredi med nami.

Misijonarski učenci

Prepoznavamo se kot od njega poklicani in izbrani – kakor imate zapisano v vašem župnijskem vodilu – kot ljubljeni bratje in sestre, ki nas Gospod kliče, da bi živeli v tem občestvu. Kliče nas, da bi darove življenja, ki ste jih prinesli na svet, polagali skupaj, da bi se iz tega rodilo novo življenje.

Da bi za to novost zmogli tudi pričevati ter postajati Jezusovi misijonarski učenci, ki skozi vso zgodovino niso imeli naloge, da bi gradili sebe, svojo moč in svojo pozicijo, temveč da bi se darovali in bi se njihovo življenje použilo v tem, ko bi to izkušnjo ljubljenosti in vrednosti, ki jim jo Gospod podarja, prinašali svetu, da bi tudi ta veroval ter svobodnejše in polnejše živel.

Hvaležen sem, da se v vaši župniji uresničuje naša škofijska vizija, da se v Svetem Duhu prepoznavamo kot dejavni in sočutni člani občestev, kot misijonarski učenci in voditelji. Kot ljudje, ki vstopamo v življenje z odgovornostjo ter z odprtimi očmi za brate in sestre.

Pogled v prihodnost in izzivi časa

To je tisto veliko veselje, za katerega se letos zahvaljujemo ob našem skupnem jubileju, 20 – letnici škofije. To je v očeh sveta nekaj majhnega, v kontekstu našega življenja pa mejnik in korak, ki nam daje upanje, da z zaupanjem zremo v obdobje pred nami, polno izzivov in možnosti.

V to želimo vstopati s hvaležnostjo, da smemo živeti v tem času, ki seveda ni lahek, kot noben čas ni. Bolj ko se oblikujejo pozitivne sile Boga, hkrati se ostrejši in močnejši kažejo tudi pritiski zla, smrti in sovraštva. Tudi Jezus svoje javno delovanje v svetu začne z besedo “nov nauk z oblastjo”, ki je takoj prebudil sovražnika. Na začetku je slišal napoved, da bo živel med zvermi, a angeli mu bodo stregli. Tako lahko tudi mi z zaupanjem zremo v izzive, ki nam jih prinaša oglašanje zla in negativnosti okrog nas.

Rast občestva

Tukaj se lahko z veseljem in hvaležnostjo dotaknemo današnje Božje besede, ki je odločilna kaplja življenja in resnice na naši poti rasti. Usmeri nas namreč v ključno in bistveno. Kdaj občestvo, npr. župnija najbolj raste? Vidimo, da raste ob skupnem delu, skupnem interesu, ko se nekaj gradi, ob praznovanjih in veselju, ko se skupaj zahvaljujemo. Zelo pomembni so tudi trenutki skupne molitve.

Župnija pa se mora zavedati, da jo poleg občestva, ki se vsako nedeljo zbira ob oltarju, sestavljajo tudi pozabljeni, oddaljeni, šibki, revni, ubogi, bolni, v domu za ostarele, v bolnišnici ali tisti, ki so sami doma. Vsi ti so z nami povezani v skupni prošnji Bogu. »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«

Končno pa občestvo globoko raste ob izkušnjah trpljenja, sporov in težkih preizkušenj. Takrat se skupnost prečiščuje in poganja korenine globoko v zemljo. Takrat se moramo vprašati, kaj je tisto temeljno, iz katerega živimo in rastemo.

Moč odpuščanja

To temo nagovarja današnja Božja beseda, tako pri preroku kakor v Jezusovem pogovoru z učenci. Potem ko je bilo prejšnjo nedeljo govora o opominjanju bratov in popravljanju hudega znotraj skupnosti, gre Peter danes še dlje: »Kolikokrat moram odpustiti, če nekdo greši zoper mene? Do sedemkrat ali do sedemdesetkrat sedemkrat?«

V teoriji se nam to zdi dober nauk, da je treba vedno odpuščati. Ko pa se krivica zgodi nam, ko smo po krivem obdolženi, ponižani ali prizadeti, je odgovor veliko težji.

V ljubezni ni preštevanja. Ljubezen se ne kupuje. Ljubezen se daje, ali pa je ni. V naših širših odnosih je prav, da imamo v zavesti trdno odločitev, da skušamo vedno znova stopiti na pot sprave. Odpuščanje je proces.

Ko Jezus reče sedemdesetkrat sedemkrat, ne reče, da je vedno mogoče odpustiti takoj iz srca. Odpustiti zares pomeni, da se moramo za odpuščanje odločiti in stopiti na pot sprave in odpuščanja. Da želim, da se pri meni veriga zla pretrga.

Dejstvo je, da če na zlo odgovarjamo z zlom, na jezo z jezo, je v naših odnosih zmagal tisti, ki nam je storil nekaj hudega; takrat njega, ki nas je ranil, razglasimo za gospodarja svoje svobode.

Zato Jezus v najpomembnejši Gospodovi molitvi Oče naš pravi: »Odpusti nam, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Odpuščanje je vedno povezano z odločitvijo reči slabemu ne in s spoznanjem, da so nam morali Bog, bratje in sestre že tolikokrat odpustiti. Človeška narava hitro pozabi, kolikokrat smo bili deležni usmiljenja, globoko v spominu pa nam ostajajo vse besede, ki so nas prizadele.

Logika ljubezni

V današnjem evangeliju Jezus v priliki primerja sto tisoč talentov, ki jih je gospodar odpustil služabniku, ki jih sam nikoli ne bi mogel odplačati, na eni strani, na drugi pa tista malenkost, ki je sam ni mogel odpustiti drugemu in je zato davil svojega brata.

Prvo, kar nam lahko pomaga na poti odpuščanja, je zavest, da je Bog odpustil najprej meni in da mi vedno znova odpušča; da bi bolj gledali na milosti, ki mi jih je Bog že podaril in mi jih podarja, kakor pa na ovire, ki se na poti odločanja za dobro hočeš nočeš pojavljajo. Raziskave kažejo, da se nam v življenju zgodi le majhen odstotek negativnih stvari, a te včasih tako močno vplivajo na nas, da se nam zdi vse okrog nas negativno.

Zato nam je papež Frančišek na začetku svetega leta upanja kot prvo nalogo dal, naj odpremo oči za znamenja upanja v našem življenju, čeprav jih je veliko težje prepoznati kot težave. Hudi duh in umrljiva človeška narava sta usmerjena v strah, ki me prepričuje, da se moram boriti zase, sicer bom propadel.

Logika ljubezni, ki jo starši najbolj izkušate pri rojevanju in vzgoji otrok, pa nam kaže, da tam, kjer se daješ in trošiš, resnično življenje šele zares raste. Kot pravi Jezus: če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, rodi obilen sad. Umreti pomeni sprejeti logiko novega življenja in Svetega Duha. Iz tega raste tisto novo, kar izpolnjuje in daje življenje.

Evharistija

Spominjati se dobrega in milosti nas vedno znova pripelje do oltarja, do evharistije, do srčike, kako je Bog navzoč med nami. Bog ni ostal v oddaljenih razodetjih in mislih, ampak se je spustil v preprosto konkretnost. Vsaka evharistija je najprej spomin na to, kaj je Bog za nas storil: da je šel do konca naših stisk, trpljenja, umiranja. Dotaknil se je vseh naših trenutkov, ko se čutimo zavržene in pozabljene, ko je na križu zavpil: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«

Spomin na njegovo umiranje in sestopanje obnavljamo pri vsaki sveti maši. Vsaka sveta maša je vabilo, da bi se tudi mi s svojim umiranjem in nemočjo pridružili njegovi daritvi. Da bi ob njem lahko spoznali, da nismo vsemogočni, da nismo bogovi in da nihče od nas ne pričakuje, da bi to bili, ampak da smo ljudje, ki potrebujemo drug drugega; ljubezen, pozornost in medsebojno odpuščanje.

Bog nam ne daje samo odpuščanja, ljubezni in milosti, ampak nam podarja tudi dostojanstvo: zavest, da smo vredni, izbrani, poklicani in od Boga ljubljeni takšni, kakršni smo. S temi darovi lahko ustvarjamo novo življenje.

Želim vam, da bi v to novo življenje stopali skupaj kot Cerkev in občestvo, v hvaležnosti ter z odprtimi srci za darove in prihodnost, ki nam jo Bog podarja. Amen.