V nedeljo, 31. avgusta, je škof Maksimilijan skupaj z župljani Šentilja pri Velenju obhajal Tilnovo nedeljo s slovesno sveto mašo in procesijo z Najsvetejšim.

Prispevek o praznovanju najdete na spletni strani župnije.

Škof je med pridigo je po uvodnih pozdravil izrazil svoje veselje in jih nagovoril ob nedeljski Božji besedi:

»Vesel sem, da smo se kot ena družina zbrali k obhajanju tega nedeljskega bogoslužja, da nas Gospod okrepi v naši veri, povezanosti in zavedanju, da smo skupnost. Smo ljudje, ki nam je dano poslanstvo in naloga v tem času in prostoru.

Še posebej sem vesel, da zorite kot občestvo v sinodalno Cerkev, kjer se vsak res zaveda in je hvaležen za darove, ki mu jih Bog daje po svetem krstu in po zakramentih. Po milosti in navdihu lahko vsak prispeva svoj delež h gradnji živega telesa Cerkve, ki je Jezus Kristus in živi med nami ter v nas. On ni Bog oddaljenih vrhov nekega onstranstva v prihodnosti, ampak je njegovo telo živo med nami.

Miza

Današnja Božja beseda se pomembno navezuje na naš skupni župnijski praznik. Slišali smo, da je bilo govora o gostiji in mizi. Jezus se je pustil povabiti k mizi in na gostijo, kjer je preprosto sedel kot tisti, ki opazuje in tudi kaj pove. To je prva misel, ki si jo lahko vzamemo k srcu. Tudi danes je Gospod naš pravi gostitelj, ki nas je zbral pri tej župnijski mizi. Miza je v krščanstvu postala oltar.

Najprej zato, ker nas povezuje, da prihajamo skupaj in smo skupaj. To je na nek način cilj in smisel našega življenja.

Želimo biti drug z drugim. Ustvarjeni smo za občestvo, ker smo končno ustvarjeni za ljubezen in ker samo ljubezen rojeva življenje.

Drugo, česar se morda premalo zavedamo, je, da ob mizi prepoznavamo, da smo odvisni drug od drugega. Ne samo otroci od staršev, od hrane ali od pomoči drugih. Človek ni Bog. Ob mizi ugotavljamo, da smo vedno znova lačni in da vedno znova nekaj potrebujemo – nekaj, kar prihaja v nas od drugod. Zato je pomembno, da znamo biti ob mizi tudi hvaležni in se zavedamo, da ni vse samoumevno. Ne gre samo za hrano, ampak tudi za hvaležnost za pomoč drugih. Hvaležnost nas uči, da potrebujemo druge in da moramo zato, da lahko živimo drug z drugim, tudi sami nekaj narediti in nekaj dati.

Ponižnost

To je tisto tretje, kar nas miza in oltar učita za življenje. Za naše medsebojne odnose je potrebno vsak dan nekaj storiti. Naše odnose gradimo, a ne na način, da bi se za mizo drug pred drugim postavljali, se trkali na prsi, razlagali, govorili. Gradimo jih z držo, o kateri nam danes govori Božja beseda. To je drža ponižnosti. Ponižnost danes morda res ni moderna beseda in se je izogibamo. Pa vendarle je to zelo preprosta in osnovna beseda ter drža, ki jo nujno potrebujemo, če želimo preživeti.

Če gledamo svet okoli sebe in prepoznavamo človeka v tem modernem svetu, potem smo lahko prepričani ali pa slutimo, da nam bo konec tega sveta prinesla prav človekova aroganca in neponižnost. Človek, ki se ne zaveda in ne prepoznava svojih meja, se ima v svoji slepoti za Boga, za samega sebi zadostnega.

V današnjem berilu iz Sirahove knjige smo slišali, da čim večji je človek, tem bolj ponižen je. Ponižnost je prva hčerka modrosti. V ponižnosti se učimo pravega in resničnega pogleda drug na drugega, na svet, na življenje in tudi na samega sebe.

Ponižnost gotovo ni slabost, kot bi si morda v izkrivljenem mišljenju danes lahko kdo mislil ali pa v sebi gojil to držo, češ če bom ponižen, me bodo pohodili.

Samo velik človek je lahko ponižen. Kdo pa je v resnici velik človek? Velik človek je tisti, ki se zaveda, kdo je, ki se zaveda svojega dostojanstva, ki se zaveda svoje ljubljenosti.

Darujoča ljubezen

Dragi bratje in sestre, tukaj smo pri srčiki naše vere. Kaj je bistvo in temelj naše vere? Gotovo ne samo to, da vero izpovedujemo z besedami, v naši kulturi, v naši drži in z našimi običaji. Žal je to pogosto edino, kar danes v javnosti o veri in Cerkvi še vemo in še šteje. A vera ni samo to. Temu lahko rečemo kulturna vera, iz katere pa noben človek ne more živeti.

Resnična vera je zavest in spoznanje, da smo pri krstu postali Božji ljubljenci, Božji otroci.

A ne samo to, ampak je Bog tako ljubil človeka, da je poslal svojega edinorojenega sina, da je postal eden izmed nas in nam poslal svojega Svetega Duha, ki v nas gradi in prebuja to Božje življenje.

O Svetem Duhu žal pogosto slišimo samo pri birmi in se nam zdi, da to pripada nekemu drugemu tujemu svetu. Resnica, da nam je Gospod poslal Svetega Duha, ki nas uči vsega in spomni vsega, kar je potrebno in nam daje tudi moč, da iz svojega življenja naredimo novo življenje, iz svojega naravnega življenja nadnaravno, je resnični dar Svetega Duha.

Če govorimo v jeziku, ki ga morda bolj razumemo: prav to, kar se dogaja za mizo, nas lahko tudi uči, kaj pomeni prihajati iz naravnega v nadnaravno. K mizi se zbiramo, da se nahranimo. Človeška narava se mora nahraniti, če želi, da preživi. In to je prvi in edini smisel hrane. To vidimo v vsakem prostoru, kjer se živa bitja hranijo živa in se borijo, da bi čim več pojedla in čim več imela. 

Tisto, kar nas dela drugačne od živali, pa je, da imamo v sebi Duha, ki ne misli samo nase, ki vzdiguje svoj pogled, ki je pripravljen sebi odvzeti in dati drugemu, ki da prednost drugemu, ki sta mu zadovoljstvo in sreča drugega pomembnejša od lastne sreče. Temu rečemo darujoča ljubezen. To je ljubezen, ki je dar Svetega Duha. To je ljubezen, ki jo imenujemo Bog.

Sveti Janez je zapisal, da je edina prava definicija Boga, da je Bog ljubezen. In tega se na različne načine učimo drug ob drugem. Tega nas želi učiti tudi Božja beseda v tem prazničnem dnevu, ko smo zanjo odprti in se še bolj živo zavedamo, da sami ne zmoremo, da potrebujemo drugega, da potrebujemo in si želimo odnose.

Resnični ljubeči odnosi, ki gradijo, pa so samo tisti, ki postavljajo v ospredje dobro drugega, ne pa samo svojo korist.

To je dar Boga, dar Svetega Duha, ki nam ga Gospod daje pri vsaki sveti maši, ko spreminja to, kar mu prinašamo na oltar. Pa ne samo ta kruh in vino, ki ju duhovnik kot simbol naše daritve položi na oltar. Mi mu prinašamo to, kar smo, svoje veselje, pa tudi svojo stisko, svojo nemoč, svoje nepopolnosti, svoj egoizem, svojo neponižnost, da jo Gospod spremeni v ljubezen, v ponižnost, ki hrani, ki gradi novi svet in nam že na tem svetu pomaga živeti to novo življenje, v katerega upamo in po katerem hrepenimo. Amen.«

Fotografije: Vlado Cencel